Praznina
Forum Duhovnost › Forumi › Šola osebne rasti › Šola osebne rasti › Praznina
- This topic has 281 odgovorov, 45 glasov, and was last updated 11 years, 7 months nazaj by tadej pretner.
-
AvtorPrispevki
-
23. 2. 2010 ob 12:00 #1344CicaČlan
Tadej
Razlagal si nam o delovanju iz praznine. Ko delamo vaje, jaz to praznino doživim kot meditativno stanje oz. nekako tako kot alfa stanje. Razlika je v tem, da meditiram samo z zaprtimi očmi, praznine pa se učim tudi z odprtimi. Kakšna je pravzaprav bistvena razlika med enim in drugim stanjem? Hvala.
23. 2. 2010 ob 13:09 #1347tadej pretnerModeratorCica wrote:
TadejRazlagal si nam o delovanju iz praznine. Ko delamo vaje, jaz to praznino doživim kot meditativno stanje oz. nekako tako kot alfa stanje. Razlika je v tem, da meditiram samo z zaprtimi očmi, praznine pa se učim tudi z odprtimi. Kakšna je pravzaprav bistvena razlika med enim in drugim stanjem? Hvala.
Najprej se spomniva, kakšen je osnovni namen praznine – izkušanje sedanjega trenutka. Kadar se namreč preteklost projecira v sedanjost (sklepanje na osnovi izkušenj), se od sedanjosti oddaljimo, kar ima za posledico to, da je prihodnost prav takšna, kot sedanjost in preteklost. Ta niz torej prekinemo, ko gremo v praznino. V svojo sedanjost na ta nači prenašaš nepogojenost, s tem pa jo prenašaš tudi v prihodnost (govorim seveda o stanju, ko je v ozadju praznine aktivna alfa, ne pasivna, ki nas načeloma pogostokrat zadržuje v destruktivnih stanjih – otopelost, ki jo izkušamo v depri, je tehnično gledano pasivna alfa).Situacijo »čutimo« takrat, ko delujemo iz praznine, glede na način vstopa v praznino in delovanja v njej, pa se spreminja fokus in ostrina tega delovanja. Načeloma si pri meditaciji, ki jo izvajaš z zaprtimi očmi, ponavadi fokusirana na svoj notranji svet, ko pa si v praznini z odprtimi očmi, pa gre za zavestno doživljanje zunanjega sveta in hkraten stik z notranjim. Primeri:
– Vodena meditacija (recimo srečanje in sprejemanje “telesa bolečine”, ki smo jo delali ta vikend v šoli): V prvi fazi dosežeš alfo, potem pa si vodena do določenega segmenta tvojega notranjega sveta. Nanj imaš fokus ozko usmerjen, zato lahko potem z njim uspešno “kaj narediš”.
– Meditacija, v kateri zavestno upravljamo z energijo: Deluješ v praznini, a si fokusiranja na vodenje energije, kar vpliva na drug segment tvojega razvoja (ozaveščanje stika s samo sabo, zavedanje energij, upravljanje z energijami)-
– Meditacija, v kateri je cilj zgolj notranja tišina: Ko smo govorili o frekvenčnih stanjih zavesti, sem povedal, da se v alfi sicer potopiš sam vase, ampak tisti zavesten segment pa doda paralelna aktivacija gama frekvenčne ravni. Ker tu nisi usmerjena na nič konkretnega v svoji notranjosti, je pri tem načinu izkušanja praznine gama raven manj aktivna, kot pri ostalih. Ker se potapljaš v notranjost, se s tem aktivno približuješ svoji podzavesti in v zavest ti pogostokrat pridejo posamezni njeni segmenti, ki se jih sicer ne zavedaš; tudi v smislu notranjih strahov.
– Delovanje, v katerem smo v fazi aktivnosti v materialnem svetu fokusirani na praznino (se pravi – odprte oči): Fokus se lahko premika od zunanjosti v notranjost in obratno, odvisno od tega, v kakšni meri te v danem trenutku posamezen segment realnosti zanima. Na ta način doživljamo tok življenja izven mehanizmov nadzora, o katerih smo govorili v šoli ta vikend, in za katere smo itak videli, da nam dajejo zgolj iluzoren vtis nadzora, ki to v resnici ni.
Daigu 2010-02-23 13:35:11 24. 2. 2010 ob 11:43 #1365CicaČlan24. 2. 2010 ob 19:51 #1386tadej pretnerModeratorCica wrote:
Popravljam post, ker sem odgovor na pobrisano vprašanje medtem najdla v drugi temi.
Me pa vseen zanima, kakšno je vprašanje bilo.
zvedavi Pretnerček
24. 2. 2010 ob 21:15 #1390CicaČlanVprašanje se je nanašalo na ego. Če ga sedaj nadgradim; kaj se pravzaprav dogaja z različnimi jazi ob delovanju iz praznine? Ti si uporabil izraz “razpadejo”. Ali se od bazičnega jaza lahko kar tako “odklopimo”, ko delujemo iz praznine ali tudi vpliva na dojemanje, čutenje, sprejemanje? Bazični jaz razumem kot nekaj, kar nas definira že pred rojstvom. Kako je z duhovnim jazom? Temu se po moje ob delovanju iz praznine še bolj odpremo?
25. 2. 2010 ob 7:18 #1392tadej pretnerModeratorCica wrote: Vprašanje se je nanašalo na ego. Če ga sedaj nadgradim; kaj se pravzaprav dogaja z različnimi jazi ob delovanju iz praznine? Ti si uporabil izraz “razpadejo”. Ali se od bazičnega jaza lahko kar tako “odklopimo”, ko delujemo iz praznine ali tudi vpliva na dojemanje, čutenje, sprejemanje? Bazični jaz razumem kot nekaj, kar nas definira že pred rojstvom. Kako je z duhovnim jazom? Temu se po moje ob delovanju iz praznine še bolj odpremo?
Ko govorimo o bazičnem jazu, imamo v mislih predvsem bazični karakter in genetsko determinirane talente – bazični karakter je v glavnem bolj ali manj “prekrit” s pogojenim umom. V stanju globoke sproščenosti (svetlobna alfa, meditacija), pa pride do delnega razpada nevronskih mrež, ki tvorijo našo pogojeno identiteto, bazični jaz pa seveda ne razpade, ampak pride na plan.
Kar se tiče duhovnega jaza imaš seveda prav.15. 3. 2010 ob 15:40 #1779tadej pretnerModeratorV temi “kako pomagati telesu?” sem napovedal odprtje teme, v kateri bom opisal proces naselitve zavesti v telo. Najboljš bo, če o tem pišem kar v tejle temi, saj je s procesom tesno povezana. Tule bom torej postopoma objavljal in opisoval enačico tega procesa, kot tudi osnovne informacije o tem, zakaj običajno zavesti v telesu nimamo in kakšne so posledice tega.
Za kaj torej v procesu sploh gre in kakšno zvezo ima s praznino?
Velik del sodobnih psihologov meni, da je le okoli 5% naših odločitev zavestnih, sicer pa se odločamo po inerciji, na osnovi navad, obrambnih mehanizmov … Problem je v tem, da med nami in katerokoli našo izkušnjo stoji ego. Ego ni spontan, ampak je preračunan – rabi pozornost, rabi biti sprejet, rabi se počutiti varnega in je sam po sebi tisti del našega izkustva, ki ga ustvarimo, da bi bili sprejeti v svetu odraslih. Da bi se počutili v svetu odraslih sprejeti, se na takšne ali drugačne dražljaje iz okoklja nehamo odzivati spontano, ampak se odzivamo tako, kot nas naučijo, da je prav. Čustveni svet na dražljaj pogosto odreagira povsem drugače, a prebujeno čustveno energijo zadušimo s katerim od obrambnih načinov vedenja (glej Celostna bioterapija – strani 86-98). Pravzaprav gre za več različnih razkorakov, v glavnem pa za razkorak med tistim, kar bi radi in tistim, kar smemo ali mislimo da smo dolžni, ne glede na to, za kakšen občutek dolžnosti gre (pričakovanja drugih, vcepljene moralne vrednote …). Na ta način v sebi neprestano deponiramo različne čustvene napetosti, ki jim dajejo svoj pečat tudi različne travmatične izkušnje – vse to vodi k notranjem neskladju. Depresija, rak, fobije, odvisnosti, žalost, strah, alergije … so zunanji pokazatelj našega notranjega neravnotežja. Potisnjene čustvene tegobe nas podzavestno ločujejo od sedanjega trenutka in so vzrok mentalnim stanjem uma, ki nas vodijo v fizično neravnotežje, ki se odrazi kot simptom bolezni.
Proces, o katerem je bilo govora v temi “kako pomagati telesu” je pot, ki nam omogoči, da se osvobodimo čustvenih blokad in jih integriramo. Ko pristopimo k tem čustvenim blokadam in integriramo njihov destruktivni naboj, začnemo avtomatično vračati ravnotežje kvaliteti svojih življenjskih izkušenj. Mentalno razumevanje je pri tem redkokdaj del čustvene integracije. Osvoboditev čustvenih blokad je pogoj za čustveni razvoj, v drugi fazi pa se je treba naučiti odgovorno usmerjati tako osvobojeno energijo, da bi poboljšali kvaliteto svojih življenjskih izkušenj.
– Pozornost iz preteklosti in tisto pozornost, ki je projecirana v prihodnost, v procesu usmerjamo v sedanjost!!!!!!! Povezava med naseljevanjem zavesti v telo in praznino je v dejstvu, da nas v preteklosti/prihodnosti zadržuje pogojeni um, s tem, ko ga v procesu utišamo, dobimo občutek notranje praznine.
Povezano dihanje je najučinkovitejše sredstvo za usmeritev pozornosti v sedanji trenutek, s tem aktiviramo in dobivamo izkušnje zavedanja sedanjega trenutka in ovir, ki nam ta trenutek branijo doživeti (ego, ki se upira). Skozi ta proces se zavemo tudi svojih potisnjenih neintegriranih spominov. Skozi redno izvajanje procesa dobimo dostop do izkušenj, ki smo jih doživeli, preden smo jih znali povezati z mentalnimi idejami. Nekatera od teh izkušenj so zgolj občutki ali zavedanje vibracij. To so vibracijske izkušnje iz obdobja v maternici in nedolgo po rojstvu. Skozi proces spoznamo, da omogočajo rast le nekaj, kar ne vemo!!! Rastemo torej lahko šele, ko priznamo, da nekaterih stvari ne vemo.Daigu 2010-03-15 17:59:57 -
AvtorPrispevki
- Za objavo odgovora morate biti prijavljeni.