Ponižnost

[zofija]

Nataša wrote:

zofija je napisal/a:

Zdravo

Ponižnost pa res ni nujno nekaj negativnega … kot tudi pozitivnega ne.

Je (lahko) samo občutek, spoznanje, vedenje – kako vseobsegajoče in vsemogoče je stvarstvo “okoli” nas – in čeprav migamo in brcamo v vsej svoji veličini – smo mičkeni in majčkeni (ne nepomemben) kamenček v mozaiku.

Irena

Kar se tiče naše mičkenosti in majčkenosti priporočam, da si kdaj zastaviš takšno bolj meditativno vprašanje, do kje segaš, kje so tvoje meje, pa boš videla, da še zdaleč nisi ne mičkena ne majhna. Sam ne se potem ustrašit svoje veličine in ročne do kraja povlečt

Kar se pa tiče ponižnosti, se mi pa zdi, da je Tadej tam zgoraj dobro napisal, da ne glede na to, kako mi mislimo, da to besedo razumemo, ima na kolektivni ravni že svoj pomen, zato se nam zgodi, da v primeru, če želimo v svoje življenje pritegnit ponižnost, pritegnemo še cel kup stvari zraven, ki nam jemljejo našo izvorno moč manifestacije.

Sicer pa lahko tudi sami pri sebi naredimo preizkus: izrečeš besedo obilje in si pozoren, kje jo čutiš in kaj se zgodi v telesu, potem pa izrečeš še besedo ponižnost in ravno tako pogledaš, kaj dogaja. No, jaz besedo obilje začutim direkt v srcu, srce se naravnost vzradosti, ker gre za moje prvinsko stanje, ob tem se zbudi moj notranji otrok, ob besedi ponižnost pa se vse v meni nekako skrči, zmanjša. Torej ….

torej, dokler časa človek misli, da to besedo razume, je itak prklopljen na kolektivca, ko pa to dejansko živiš( in to brez dvomov, vprašanj, strahu) se pa zgodba obrne….Jaz sem lih čez ponižnost zaštekala, kaj pomeni, da preneseš kvaliteto nepogojenega v ta pogojeni svet in sem s tem pridobila popolno zaupanje v vesolje, boga, dogodke( katerih kreatorji smo mi sami). Zame je ponižnost sestra ljubezni in mi skupaj tvorimo eno krepostno, radostno družino na zemlji, ker ne sme iti le za besede o ljubezni, ponižnosti….kao za lep nauk, ampak za življenje tukaj in sedaj……

Lepo je če deliš

[Nataša]

zofija wrote:

Nataša je napisal/a:

Nataša je napisal/a:

Zdravo

Ponižnost pa res ni nujno nekaj negativnega … kot tudi pozitivnega ne.

Je (lahko) samo občutek, spoznanje, vedenje – kako vseobsegajoče in vsemogoče je stvarstvo “okoli” nas – in čeprav migamo in brcamo v vsej svoji veličini – smo mičkeni in majčkeni (ne nepomemben) kamenček v mozaiku.

Irena

Kar se tiče naše mičkenosti in majčkenosti priporočam, da si kdaj zastaviš takšno bolj meditativno vprašanje, do kje segaš, kje so tvoje meje, pa boš videla, da še zdaleč nisi ne mičkena ne majhna. Sam ne se potem ustrašit svoje veličine in ročne do kraja povlečt

Kar se pa tiče ponižnosti, se mi pa zdi, da je Tadej tam zgoraj dobro napisal, da ne glede na to, kako mi mislimo, da to besedo razumemo, ima na kolektivni ravni že svoj pomen, zato se nam zgodi, da v primeru, če želimo v svoje življenje pritegnit ponižnost, pritegnemo še cel kup stvari zraven, ki nam jemljejo našo izvorno moč manifestacije.

Sicer pa lahko tudi sami pri sebi naredimo preizkus: izrečeš besedo obilje in si pozoren, kje jo čutiš in kaj se zgodi v telesu, potem pa izrečeš še besedo ponižnost in ravno tako pogledaš, kaj dogaja. No, jaz besedo obilje začutim direkt v srcu, srce se naravnost vzradosti, ker gre za moje prvinsko stanje, ob tem se zbudi moj notranji otrok, ob besedi ponižnost pa se vse v meni nekako skrči, zmanjša. Torej ….

torej, dokler časa človek misli, da to besedo razume, je itak prklopljen na kolektivca, ko pa to dejansko živiš( in to brez dvomov, vprašanj, strahu) se pa zgodba obrne….Jaz sem lih čez ponižnost zaštekala, kaj pomeni, da preneseš kvaliteto nepogojenega v ta pogojeni svet in sem s tem pridobila popolno zaupanje v vesolje, boga, dogodke( katerih kreatorji smo mi sami). Zame je ponižnost sestra ljubezni in mi skupaj tvorimo eno krepostno, radostno družino na zemlji, ker ne sme iti le za besede o ljubezni, ponižnosti….kao za lep nauk, ampak za življenje tukaj in sedaj……

Zofija, jaz lahko govorim predvsem zase … mesto, ki ga je nekoč zasedala pregovorna slovenska skromnost, ponižnost in majhnost, se je pred časom začelo prazniti in vanj je začela pritekati nova kvaliteta enakosti (Najbrž boš rekla, da ta ponižnost, o kateri ti govoriš, nima veze z znano slovensko ponižnostjo, vendar sem skoraj prepričana, da je duhovna ponižnost, na katero ciljaš, samo druga plat iste medalje, oziroma kao bolj duhovna različica tega, vibracija pa ostaja. Lahko se pa seveda tudi motim). Ne gre sicer za nikakršen ekvivalent in mogoče se čudno sliši. Večina duhovnih tehnik uči marsikaj v zvezi s ponižnostjo in tudi meni je prej nekako kar sedla. Ampak bolj ko se zavedam svojih moči, manj je v meni prostora za ponižnost, pri tem pa vse bolj raste v meni zavedanje, da smo pod svojimi bolečinskimi telesi vsi enaki, da v sebi skrivamo popolnoma enake moči. In ta kvaliteta se mi zdi dosti primernejša za duhovno rast kot ponižnost, pri kateri samemu sebi (zavedno ali nezavedno) zmanjšujemo lastno vrednost.

Lepo je če deliš

[zofija]

Nataša, jaz tudi govorim predvsem za sebe in iz sebe in iz svojih izkušenj, katere so oblikovale moj pogled na različne stvari, življenje…….

Pri meni je pa ravno obratno, da bolj, ko se jaz zavedam svojih moči, večja ponižnost je v meni ampak s tem si jaz čisto nič ne zmanjšujem lastno vrednost, jaz se ravno preko tega zavedam, da pripadam celoti(kakor tudi vsa druga živa bitja) in sploh ne premišljujem o lastni vrednosti, kakor tudi ne o slovenski ponižnosti…..Kaj je pa primernejše za duhovno rast in kaj ni, naj pa vsak sam pri sebi oceni, če že mora….

Lepo je če deliš

[Anonimnež]

Sem kar vedel, da bo Tadej premaknil te zadevce…

Hm…meni se je v tistem linku, ki sem ga ubacio kar dobro zdel razložen kaj je ponižnost…se mi sploh ne da komentirat…

Na kratko ponižnost kakršno mislim izvira iz srca, ne omejuje, potegne pa res večino stvari za sabo…ampak v pozitivnem smislu…obilje in sreča sta samo dve stvari od mnogih…tralala…

Lepo je če deliš

[tadej pretner]

Nataša wrote:

Kar se tiče naše mičkenosti in majčkenosti priporočam, da si kdaj zastaviš takšno bolj meditativno vprašanje, do kje segaš, kje so tvoje meje, pa boš videla, da še zdaleč nisi ne mičkena ne majhna. Sam ne se potem ustrašit svoje veličine in ročne do kraja povlečt

Dejstvo je, da veliko duhovnih učiteljev trobi o ponižnosti in marsikdo dejansko to utemeljuje z majhnostjo in nepomembnostjo človeka, s čimer se seveda ne strinjam, saj gre za zastarel mentalni koncept, ki je pomagal ustvariti/ohranjati prevlado manjšine nad večino.

Ampak Zofija (če boš tole opazila), glede na to, da praviš, da se zavedaš, da si del živega vesolja, da si pravzaprav del boga, bi te vprašal, do koga pravzaprav zagovarjaš ponižnost? Do koga jo doživljaš? Do tistega, česar del si? To res težko razumem.

Brezo wrote:
Hm…meni se je v tistem linku, ki sem ga ubacio kar dobro zdel razložen
kaj je ponižnost…se mi sploh ne da komentirat…

Linka nisem opazil, pa tudi sicer linkov, ki jih kdo nalima, običajno ne odpiram (razen izjemoma, ko vidim, da gre za avtorja z “imenom in priimkom”), saj me bolj zanima, kaj o predmetu debate mislijo udeleženci foruma kot pa kaj nekje piše.
Sicer pa itak ne mislim nikogar o ničemer prepričevati. Namen foruma je izmenjava mnenj, svoje mnenje sem povedal in to je to.
Daigu2010-07-15 22:11:21

Lepo je če deliš

http://www.tadej-pretner.com/

[Irena]

Nataša – saj ne, da kolektivni pomen ponižnosti nima svojega vpliva… a če doživiš to širjenje, kot omenjaš, presežeš tudi to vsesplošno mišljenje o ponižnosti in le-ta pridobi drugo kvaliteto:

zofija wrote:

Pri meni je pa ravno obratno, da bolj, ko se jaz zavedam svojih moči, večja ponižnost je v meni ampak s tem si jaz čisto nič ne zmanjšujem lastno vrednost, jaz se ravno preko tega zavedam, da pripadam celoti(

Tako doživljam tudi jaz…… včasih me dojemanje veličine, zgradbe, funkcioniranja in urejenosti “biopolja” dobesedno prevzame z izjemnim Spoštovanjem in čudenjem. Kajti moji možgani so “prekratki” za totalno razumevanje – pa vseeno tolk odprti, da se lahko le divim… Pa ne gre za ponižnost pred “nekom ali nečim, kar je ločeno” – ampak za ponižnost pred Celoto in mene sredi nje.. No, saj se ne da opisat

Lepo je če deliš

[tadej pretner]

Irena wrote:

Tako doživljam tudi jaz…… včasih me dojemanje veličine, zgradbe, funkcioniranja in urejenosti “biopolja” dobesedno prevzame z izjemnim Spoštovanjem in čudenjem. Kajti moji možgani so “prekratki” za totalno razumevanje – pa vseeno tolk odprti, da se lahko le divim… Pa ne gre za ponižnost pred “nekom ali nečim, kar je ločeno” – ampak za ponižnost pred Celoto in mene sredi nje.. No, saj se ne da opisat

Tu gre za doživljanje pogojenega uma. Enako je, ko o ponižnosti v kontekstu majhnosti pišejo takšni in drugačni duhovni učitelji. Ko pa res čutiš, da si del celote, ko se zavedaš, da nanjo s svojimi mislimi in čustvi ves čas vplivaš, pa se mi zdijo za opis tega primernejši izrazi odgovornost, spoštovanje … U glavnem, kakorkoli obrnemo, prostora za ponižnost ne najdem. Sicer pa – vsak po svoje …

Lepo je če deliš

http://www.tadej-pretner.com/

[Avtor]

Prispevki