Ponižnost

[ozelot]

Max wrote: Ko takole berem se mi tko hecno zdi.
Snow in Tadej na svoji strani brega ostali na drugi ali v reki…

Je kar prav tako dokler smo spoštljivi en do drugega kar je na raznih forumih včasih prava redkost.
Če bi bili vsi na eni strani bi se svet nagnil in prevrnil.

Sicer pa tudi v reki mogoče ni tako slabo

ozelot2013-09-24 08:08:13

Lepo je če deliš

Vedno znova vse po starem

[ozelot]

snowcat :) wrote:

ozelot je napisal/a:

…..Nagradno vprašanje:

Bolj ali manj vsi si želijo, da bi jih hvalili. Ko pa jih kdo dejansko pohvali, jim je večinoma nerodno.

Zakaj?

Zato ker ne verjamemo. Globoko v sebi se nevidimo tako. Vidimo vse te napake, …o sebi razmišljamo drugače in ne v roza lučki…. ironija totalna.

Seveda ponižnost je priučena in ima svoj levji delež v nesposobnosti se videt takšknega kot človek je – človek je fantastična mašina (fizično telo), ima na voljo fantastična orodja (mišljenje, emocije), deluje v fantastičnem svetu dualnosti, ki je trampolin za svobodno voljo…..Zavestno prikrivanje napak zaradi pohvale je prvi korak k izkrivljenju človeka, ki s časoma postane nezavestna navada. Na srečo obstajajo zmeraj NESRAMNI ljudje, ki nas ,,spomnijo,,. Na srečo zmeraj obstajajo kakšne tašče, ki ni so nikoli zadovoljne in potem sledi ,,k~c gleda popolnost,, in naj si vtaknejo to pohvalo ali priznanje v svoj žep.

snowcat

Ti se tudi ne maraš preveč kajne? Recimo da te nekdo občuduje. To je isto kot hvala, kot hvaležnost. Z drugimi besedami ko ti posveča pozornost se počuti naravnost izvrstno. Zaradi svoje percepcije in dojemanja sveta v tebi vidi le najboljše. Lahko je zaljubljen vate naprimer. To je pač stvar dojemanja tega človeka. Kako pa to njegovo dojemanje dojemaš ti je pa tvoja stvar. Če se ti vse skupaj zdi pretirano, neupravičeno, brezveze,.. potem te čaka delo na sebi. Nevidim kako bi ti lahko odnos neke tašče v takem primeru koristil z kontriranjem zaljubljenemu človeku?

Lepo je če deliš

Vedno znova vse po starem

[snowcat :)]

Svet je dualen – tako, da ISTOČASNO si želimo priznanje, pohvalo, zadoščenje od nekoga – tašča je pa prav lep primer. Nevesta je zadnja, ki je prišla v družino in zadnja, ki dobi ponavadi pohvalo. Če jo pa dobi, lahko rečemo, da je sprejeta. Tako, naj bi to bilo. Ta ista nevesta, pa sama o sebi nima ne vem kakšnega menja (zato je tudi dobila tako taščo), sama ne zna niti sebi se zahvaliti niti drugim.

Drug primer – tisti, ki ima zaprto srce ne more/ne zna ljubeznji niti dajati niti sprejemati.

snowcat

PS: jaz vem. Sama sem tega klasičen primer.

Lepo je če deliš

[glas]

ozelot wrote:

No pol pa dejmo drugače poizkusit. Kaj je kontra ponižnosti, (napuh, vzvišenost, prevzetnost,..)od kje izvira, kam pelje in katera lastnost ima na svet boljši vpliv? Glede čutenja boga kot dela zavesti katere del si sam je precej nevarno. Človeška zavest je precej drugačna od božje.

ozelot wrote: Ma sem lih tacajt ko si mi repliciral popravljal gornji text. V glavnem nasprotni pol ponižnosti je napuh, prevzetnost, vzvišenost,.. Če že moram biti polaren se boljše počutim v ponižnosti.

Ja ponižnost če jo dojemaš iz polarnosti in jo imaš kot protiutež temu kar si napisal, potem dejansko z njo “zdraviš” te lastnosti, ki si jih naštel nasproti.. Oziroma jih imaš preveč (ali misliš, da jih imaš preveč) in se bi jih rad znebil z ponižnostjo, ki jih začasno “uniči”.. Začasno pa zato, ker vsak pol v dualnosti je dejansko nerazdružljivo vezan na svoj kontrapol in je to vibracijsko ista raven realnosti !

In če vzdržuješ en pol, pomeni, da v ozadju ohranjaš tudi tega drugega.. in iz tega vidika ponižnost vibrira na isti ravni kot ta napuh, vzvišenost, prevzetnost, ki jo postavljaš na drugi pol tehnice.. žal

Lepo je če deliš

“Synchronicity is God’s way of remaining anonymous.”

[glas]

Jaz osebno ponižnost dojemam prej kot kvaliteto in ne nekaj slabega.. morda zato, ker sem v mladosti bil nagnjen bolj k napuhu kot ponižnosti.. in čez ponižnost nato te stvari lahko uravnovesiš..

Šelel ko si v telesu dvojnosti, energetsko odpreš oba pola polarnosti (do konca) in ko tu je udobno v obeh skrajnostih, šele nato ti enost postaja bolj in bolj domača..

Je pa res, da je ponižnost za ljudi, ki še niso pripravljeni stopiti do lastne veličine in poseči po svojih Božanskih lastnostih prej ovira kot pomagalo, saj jim ponižnost, ki jim je vcepljena skozi tišočletja zmotnih dogem projicira razmišljanja, da je treba biti majhen in da jim Božansko ne pripada in da tega niso vredni in da se to ne sme!

Na drugi strani pa, če se vstopa na duhovne sfere z veliko mero napuha, vzvišenosti ipd, so to lastnosti ega, ki se na poti duhovnosti preoblikuje v duhovni ego, in oseba je prepričana, da je ENO, da je presegla ego, da je “brez ega”, da je na najvišji stopnički rarvoja, da je dosegla še pa još.. ker napuh si na duhovni poti obleče obliko vsemogočnosti in v osebi prevzame in nadomesti pravi Vir, in se predstavlja kot da je to on, ego se vsestransko poduhovi in se ima za Boga, to počne zato, ker želi vzdrževati popolni nadzor in ne želi dati prostora Višjemu Jazu, kaj šele mu predati vajeti !

Tako da mislim, da mora vsak sam ugotoviti kjer se mora učiti ponižnosti, kjer pa biti malo povzdignjen, vse nekam sodi.. Ni sodi pa vse vsepovsod in ni dobro, če je le eno vseskoz…

Lepo je če deliš

“Synchronicity is God’s way of remaining anonymous.”

[mojka]

kaj pa če bi namesto ponižnost rekli sprejemanje?

Lepo je če deliš

[tadej pretner]

mojka wrote: kaj pa če bi namesto ponižnost rekli sprejemanje?

tadej pretner wrote:

V kontekstih stika s sabo je ponižnost dejansko hudo ponesrečen izraz (razen v manipulativnih smislih – držati ljudi v pokorščini). Precej primerejše bi jo bilo zamenjati z izrazi, kot so spoštovanje, skromnost ipd.

Ali pa recimo hvaležnost,

Mojka, beseda ponižnost ima jasno definicijo, pa jo razume vsak po svoje. Verjemi, da je z besedo sprejemanje enako. Nekateri mislijo, da pomeni sprejemanje to, da vzameš vse “za dobro”. Če bi bilo temu res tako, bi beseda sprejemanje vsebovala elemente ponižnosti, kar spet kaže na identiteto žrtve.

Vsak posameznik ima inkodirano potrebo po ekspanziji v smislu razvoja, enako je pri vesolju. V interesu vesolja je zato, da podpira našo individualnost. Tudi beseda sprejemanje torej ne pomeni, da vzamemo vse za dobro, temveč predvsem to, da nas tok sprememb ne vrže iz tira in se mu ne upiramo. Še vedno pa ostane to mi je všeč oziroma to mi ni všeč ter posledična aktivnost..

Lepo je če deliš

http://www.tadej-pretner.com/

[Avtor]

Prispevki