Pasti na duhovni poti

[Ceres]

[/QUOTE]Zjutraj vstanem in grem ven. Zunaj mraz, dež, sivina,.. nič “lepega” bi rekli naši vremenarji. Dež pada name in me zebe ko psa. Jaz pa takoj z veseljem v sebi: “hvala za to čudovito telo ki sem ga dobil v dar od Zemlje da lahko sploh izkusim mraz , veter, in mokroto. Hvala veter da pihaš. Kako bi bilo življenje pusto če nebi nikoli spoznal vetra. Kaj bi moja duša brez teh izkušenj..kaj bi sploh brez telesa. Hvala za telo in vesel sem ker me zebe. To sem si vedno želel izkusiti.” V tem dojemanju sveta se tako fajn znajdem da kar vriskam od veselja. Ko zagledam težke sive gmote na nebu rečem: ” voda na nebu blagoslavljam te. Kamorkoli padeš na zemlji ponesi moj blagoslov. Na vse ljudi, vse živali in rastline. Blagoslovi vse česar se dotakneš in odnesi svoj blagoslov v velike oceane. Veter raznesi oblake čimdlje da bo čimvečja površina zemlje dobila to energijo blagoslova” To začutim v sebi in dobim sam o sebi tako lepo samopodobo da sem zadovoljen ves dan. Ko bo naslednjič padal dež po vas lahko računate da je notri v kapljicah vode moj blagoslov in da vas mam rad.

Ozelot, kapo (pardon – ruto) dol, ce tole tudi iskreno zacutis.

Jaz pa hocem imeti vcasih mir, da se kopam v svojem bedu – brez slabe vesti. Ponavadi me presenetljivo osvezi.

Lepo je če deliš

[AVATAR]

Ozelot…

Ponoči sem pri čudovitemu Vesolju naročil sonček in toplino, tako, da lahko danes s svojim telesom izkušaš bolj udobne stvari, ter jih zraven blagoslavljaš.

Lepo je če deliš

[ozelot]

AVATAR wrote: Ozelot…

Ponoči sem pri čudovitemu Vesolju naročil sonček in toplino, tako, da lahko danes s svojim telesom izkušaš bolj udobne stvari, ter jih zraven blagoslavljaš.

U hvala!

Sem bil zuni pri svojih vsakojutranjih opravilih pa je prišla mimo mene ena lepa deklina in rekla:”jest sem pa Eva” Jest sem pa Peter sem se predstavil a si mislil da nebi bilo nič narobe če bi bil tokrat pa Adam. Prav vesel sem bil nenavadne prikazni in se takoj zahvalil v sebi za ta nepričakovan in čudovit trenutek.

Jest se zavedam da sonce je pa četudi nad oblaki. Ko nekaj ni ravno tako kot bi želel se ogibam posvečanju pozornosti temu oziroma poizkušam v temu najti kaj lepega. Važno je kaj čutiš.

Ponavadi ko sem res hvaležen se tako dobro počutim da se zahvalim celo za hvaležnost ki jo čutim.

Lepo je če deliš

Vedno znova vse po starem

[Robert Zupančič]

Ozelot, v vsem, kar govoriš vidim smisel in te zelo CENIM zaradi tega, kar si postal in živiš! Najbolj nehvaležni, polni nezadovoljstva in puščobe so ravno tisti, ki jim v osnovi nič ne manjka. In vesolje tudi v tem primeru takšnim potencialno še nezrelim dušam “prizanaša” s tem, da jim ne “udari” s kakšnim večjim pomanjkanjem ali hendikepom, ker bi se verjetno v hipu zlomili kot trska. No, nekateri bi se pa utrdili, tudi to drži.

Tudi to mi je všeč: izražanje hvaležnosti za SEDANJI trenutek, kar se ti pač dogaja TISTI HIP, te obenem drži v SEDANJEM TRENUTKU, kar je morda res lažje in bolj naravno, kot pa se mentalno držati v sedanjem trenutku. Gre seveda eno in drugo, ampak mi je tvoja ideja zelo všeč. Hvaležen za tvoje misli!

ROBERT ZUPANČIČ

Lepo je če deliš

[AVATAR]

Robert…

Zakaj pa bi čudovito Vesolje udarilo-teplo ljudi, ki tako že imajo dovolj težav s celim morjem nizko-vibracijskimi polji…Ali pa pri tebi zaznavam duhovno željo po kaznovanju…Imam občutek, da bi TI rad kaznoval-udaril ljudi, ker se ne držijo ne-pisanih PRAVIL.

Lepo je če deliš

[AVATAR]

Res ne vem no…Človeka nič meni, nič tebi spravijo na ta svet, ga posiljujejo s celo mrežo dušečih PRAVIL, mu sesajo energijo ko črne vdove, za posladek, pa bi ga še naj čudovito Vesolje udarilo…

Hm, vedno bolj se mi svita, zakaj NE-želim imeti otrok, v tak svet in družbo.

Lepo je če deliš

[Robert Zupančič]

AVATAR wrote: Robert…

Zakaj pa bi čudovito Vesolje udarilo-teplo ljudi, ki tako že imajo dovolj težav s celim morjem nizko-vibracijskimi polji…Ali pa pri tebi zaznavam duhovno željo po kaznovanju…Imam občutek, da bi TI rad kaznoval-udaril ljudi, ker se ne držijo ne-pisanih PRAVIL.

Ne, ni bilo mišljeno čisto tako, kot se morda bere, torej v smislu želje po “božjem kazovanju” tozadevno “nehvaležnih” ljudi. Gre pa za to, da ponavadi šele takrat, ko te nekaj “udari”, spoznaš, kaj si imel, in da takrat, ko si to imel, ni bilo prav nobenega razloga za nerganje in nezadovoljstvo. Mislim, da ti boljšega zgleda od Ozelota težko najdem. In, če marsikdo že sedaj, ko mi nič ni, tako jamra, kaj bi šele bilo, če bi bil samo en dan ali morda dva na Ozelotovem mestu: to sem imel v mislih, ko sem pisal zgornje poste. Primanjkuje nam hvaležnosti za vsakdanje, drobne stvari, kar Ozelot opazi in to mi je pri njemu všeč: kar izžareva neko prvinsko življenjsko radost in predvsem TRDNO VOLJO, da gre naprej, hvaležen za vsak trenutek, ki ga preživi in za vsako malenkost, ki jo doživi. Tega marsikomu kronično primanjkuje. Tudi meni je zgled in se bom rad večkrat spomnil na njegov odnos do življenja!

Sicer pa, kot rečeno, nimam kompleksa kakršnegakoli kaznovanja kogarkoli. Tudi slabih stvari, ki se zgodijo ljudem, ne jemljem na ta način, torej kot kakšno “božjo kazen”, ampak bolj kot posledico njihovih dosedanjih ravnanj, ali pa posledico dejstva, da živimo v pogojeni realnosti, v kateri moraš nujno izkušati oba pola – poleg vsega dobrega, tudi vse slabo, izmenično.

ROBERT ZUPANČIČ

Lepo je če deliš

[Avtor]

Prispevki