Reply To: Pasti na duhovni poti

[Robert Zupančič]

AVATAR wrote: Robert…

Zakaj pa bi čudovito Vesolje udarilo-teplo ljudi, ki tako že imajo dovolj težav s celim morjem nizko-vibracijskimi polji…Ali pa pri tebi zaznavam duhovno željo po kaznovanju…Imam občutek, da bi TI rad kaznoval-udaril ljudi, ker se ne držijo ne-pisanih PRAVIL.

Ne, ni bilo mišljeno čisto tako, kot se morda bere, torej v smislu želje po “božjem kazovanju” tozadevno “nehvaležnih” ljudi. Gre pa za to, da ponavadi šele takrat, ko te nekaj “udari”, spoznaš, kaj si imel, in da takrat, ko si to imel, ni bilo prav nobenega razloga za nerganje in nezadovoljstvo. Mislim, da ti boljšega zgleda od Ozelota težko najdem. In, če marsikdo že sedaj, ko mi nič ni, tako jamra, kaj bi šele bilo, če bi bil samo en dan ali morda dva na Ozelotovem mestu: to sem imel v mislih, ko sem pisal zgornje poste. Primanjkuje nam hvaležnosti za vsakdanje, drobne stvari, kar Ozelot opazi in to mi je pri njemu všeč: kar izžareva neko prvinsko življenjsko radost in predvsem TRDNO VOLJO, da gre naprej, hvaležen za vsak trenutek, ki ga preživi in za vsako malenkost, ki jo doživi. Tega marsikomu kronično primanjkuje. Tudi meni je zgled in se bom rad večkrat spomnil na njegov odnos do življenja!

Sicer pa, kot rečeno, nimam kompleksa kakršnegakoli kaznovanja kogarkoli. Tudi slabih stvari, ki se zgodijo ljudem, ne jemljem na ta način, torej kot kakšno “božjo kazen”, ampak bolj kot posledico njihovih dosedanjih ravnanj, ali pa posledico dejstva, da živimo v pogojeni realnosti, v kateri moraš nujno izkušati oba pola – poleg vsega dobrega, tudi vse slabo, izmenično.

ROBERT ZUPANČIČ

Lepo je če deliš