“Duhovnost je pojem, ki se lahko nanaša na nematerialno resničnost, na stanje zavesti, v katerem se človek predaja odkrivanju svojega bitja in duha. Duhovne prakse, med katere sodijo meditacija, molitev in kontemplacija, so namenjene razvoju posameznikovega notranjega življenja. Tovrstne prakse pogosto vodijo k izkustvom povezanosti s splošno resničnostjo, z naravo in kozmosom. Duhovnost je pogosto pojmovana kot vir navdiha ali orientacije v življenju. Lahko vsebuje verovanje v nematerialne resničnosti ali doživetja transcendentne narave sveta.” Tako o tem Wikipedia.
Sedaj pa se bom lotil vsakega pomembnega dela te definicije posebej in jo pokomentiral:
1. Duhovnost je pojem, ki se lahko nanaša na nematerialno resničnost, na
stanje zavesti, v katerem se človek predaja odkrivanju svojega bitja in
duha.
Jasno, pri čemer je najprej potrebno spoznanje, da poleg materialne, obstaja tudi nematerialna resničnost. V tem kontekstu je nujno potrebno najprej prebrati nekaj knjig o duhovnosti, da razviješ primeren “apetit” za razvijanje le-te. Nato pa pride do osredotočanja oz. postopnega razvijanja stanja zavesti, v katerem se človek predaja odkrivanju svojega bitja in duha. Svoje bitje skozi duhovnost razkrije kot lažni jaz, ki prevzema vajeti v svoje roke, pri čemer kot “slepec vodi slepca in oba padeta v jamo”. Zatorej so v tem koraku nujne deidentifikacije ter osredotočanje na DUHA. Duh pa je, kot vemo, vorteks, torej energija, ki dušo spodbuja k razvoju. Vortekst oz. duh nas torej opozarja na tisto, kar je za nas pravo. Če dobro razvijamo duhovnost, je to opozarjanje precej nevpadljivo in tekoče, ker se tak človek skozi kanal intuicije preprosto predaja toku življenja (duha oz. vorteksa), če pa človek ne razvija svoje duhovnosti, vorteks še vedno opozarja, naj se bitje obrne k razvoju duše (oz. še bolje povedano, naj DOPUSTI razvoj duše, ki ga v tem primeru močno onemogoča lažni jaz in vse identifikacije skozi materialni svet), vendar tokrat skozi frustracije (bolečino), ki človeka prej ali slej zdrami k razvoju, če ne prej, pa takrat, ko zboli. Vsakršen občutek dlje časa trajajočega nezadovoljstva je oglašanje vorteksa oz. duha. Če se ne odzoveš, pomeni, da ne živiš “iz duše”, zato sledi “štala”!
2. Duhovne prakse, med katere sodijo meditacija, molitev in kontemplacija,
so namenjene razvoju posameznikovega notranjega življenja.
Med duhovne prakse bi lahko vštevali tudi različne moderne kvantne tehnike, ki nas želijo pripeljati v stanje ZAVEDANJA SEDANJEGA TRENUTKA, torej PRISOTNOSTI. Nasprotje prisotnosti, torej odsotnost grajajo celo odrasli ljudje, ko otrokom včasih rečejo: “Kaj si pa tako odsoten?”, pri čemer se ne zavedamo, da je odsotnih VEČINA odraslih, vsekakor pa vsi tisti, ki ne razvijajo duhovnosti, torej stanja zavesti, v katerem bi se predajali odkrivanju svojega duha (vorteksa, lahko bi celo rekli življenjskega poslanstva v tej inkarnaciji). Odsotnost je pravzaprav ždenje v preteklosti ali prihodnosti. Če nekdo ždi v preteklosti, pomeni, da ga imajo v pasti telesa kontrole, ki nadzorujejo telesa bolečine, ta pa, kot vemo, privlačijo realnosti, v katerih bi se ujete čustvene energije iz preteklosti (otroštva) sprocesirale skozi običajne življenjske situacije. Torej je tu iskati vzrok za “štalo”, ki sem nam dogaja, ČE NE razvijamo duhovnosti, za katero pa smo že dejali, da je pravzaprav v osnovi urjenje PRISOTNOSTI. Kdor je namreč prisoten, pomeni, da je:
– začel intenzivno procesirati ujete čustvene energije teles bolečine,
– posledično to pomeni, da ustvarja pogoje za prepuščanje vorteksu,
– posledično to pomeni, da njegovo življenje vodi duh, ki usmerja dušo k razvoju,
– posledično to pomeni, da je usklajen z namenom tokratne inkarnacije, kar se odraža skozi prepuščanje toku življenja, ki ga vodi in usmerja,
– posledično to pomeni, da je tak človek načeloma zdrav kot riba, z vsakdanjimi težavami pa se zlahka sooča in probleme uspešno rešuje brez antidepresivov.
3. Duhovnost je pogosto pojmovana kot vir navdiha ali orientacije v življenju.
Jasno, ko sta izpolnjeni prvi dve točki, je tretja samo posledica takšnega delovanja.
Če sklenem, duhovnost torej ni nič mističnega, nenavadnega, “težkega”, podrejenega pravilom in tisočerim tehnikam, še najmanj pa polnjenje lažnega ega, pač pa nekaj povsem naravnega za človeka, pravzaprav tako naravnega, kot je naravno dihanje, čeprav žal še to za večino ni nekaj naravnega, saj se izkaže, da še dihati večina ne zna pravilno. In, duhovnost je, glede na pvoedano, NUJNA za človeka. Kdor tega ne razume, je v prvi liniji za “odstrel” v smislu trpljenja, pomanjkanja in posledično bolezni.
ROBERT ZUPANČIČ
.
