OSHO

[Sabina]

Osho:

‘Življenje ni problem. To je najosnovnejša napaka, ki jo vsakič znova zagrešimo. Nemudoma m pristavimo vprašaj. Če pa skrivnosti pristavite vprašaj, boste vse življenje iskali odgovor, pa ga ne boste našli, kar vam seveda povzroča hudo razočaranje.’

Res mi je ljub ta Osho

Lepo je če deliš

[Sabina]

‘Morda razmišljate o denarju, morda pa o bogu. V osnovi je to eno in isto.’

No, to je pa res dober povedano…

‘Razmišljanje se nadaljuje, samo objekti se spreminjajo. Če torej premišljujete o svetu ali seksu, ne bo tega nihče imenoval kontemplacija. Če premišljujete o bogu, kreposti, če premišljujete o Jezusu, Krišni, Budi, potem bodo ljudje to poimenovali kontemplacija. Vendar pa je zen pri tem zelo strog. To ni meditacija, temveč je še zmeraj razmišljanje. Še zmeraj se ukvarjate z objektom.’

Lepo je če deliš

[glas]

Sabina wrote: ‘Morda razmišljate o denarju, morda pa o bogu. V osnovi je to eno in isto.’

Jaz sem se včasih imel za zelo duhovnega, ker sem ves čas zelo goreče razmišljal o vseh raznih duhovnih vidikih.. In uvidel sem, da zmorem vse razumeti.. Tudi sem lahko vdiral v razne paradokse, ki so veljali za nedoumljive in jih doumel.. Tudi vse (umetno postavljene) plafone sem zelo uspešno prediral.. itd itd..
Nato pa me je na eni točki dohvatila informacija, da je razmišljanje (o čemerkoli pač) zelo materialistično početje.. To me je malo poparilo takrat, ugotovil sem namreč da sem na tisti točki znal zelo dobro operirati na mentalni ravni, tudi v zelo zavidljivo visokih vidikih mentala.. ampak iti izven tega, biti v tušini in mi biti vse jasno pa še takrat nisem znal (niti pomislil, da bi probal)..
Tako da potem ko začneš še na malo drugačne načine pristopati k stvarem lahko kasneje z prakso in primerjanjem ugotoviš razliko.. razliko v vibraciji.. Misli (pa četudi zavidljivo visoke misli) so to vseeno le še misli in te držijo na njim lastni vibraciji, če želiš kdaj kam višje smuknit, moraš iti izven misli in tam nato spoznaš, da v tisto vibracijo z njimi ne bi zmogel vstopiti pa čeglih bi mislil na Boga..
Razno razna stanja nudijo barvito paleto vibracij (vibracija je namreč tista, ki te premika čez dimenzije – gor in dol).. V nekatera je zelo izpolnjujoče vstopati, kljub temu da um ne rabi vedeti zakaj, niti kasneje ne rabi preveč govoriti o tem,.. Ena milina je ali tako ekstatično stanje v telesu, ki je čisto dovolj za to, da greš in nato tudi prideš.. Pa ko se vsega tega naužiješ pa je fajn tudi kako mentalno kost poglodati.. Da na vseh ravneh dovolj kvalitettno doživljaš samega sebe..

glas2014-07-29 21:37:25

Lepo je če deliš

“Synchronicity is God’s way of remaining anonymous.”

[snowcat :)]

glas wrote:

snowcat :) je napisal/a:

‘Morda razmišljate o denarju, morda pa o bogu. V osnovi je to eno in isto.’

Jaz sem se včasih imel za zelo duhovnega, ker sem ves čas zelo goreče razmišljal o vseh raznih duhovnih vidikih.. In uvidel sem, da zmorem vse razumeti.. Tudi sem lahko vdiral v razne paradokse, ki so veljali za nedoumljive in jih doumel.. Tudi vse (umetno postavljene) plafone sem zelo uspešno prediral.. itd itd..
Nato pa me je na eni točki dohvatila informacija, da je razmišljanje (o čemerkoli pač) zelo materialistično početje.. To me je malo poparilo takrat, ugotovil sem namreč da sem na tisti točki znal zelo dobro operirati na mentalni ravni, tudi v zelo zavidljivo visokih vidikih mentala.. ampak iti izven tega, biti v tušini in mi biti vse jasno pa še takrat nisem znal (niti pomislil, da bi probal)..
Tako da potem ko začneš še na malo drugačne načine pristopati k stvarem lahko kasneje z prakso in primerjanjem ugotoviš razliko.. razliko v vibraciji.. Misli (pa četudi zavidljivo visoke misli) so to vseeno le še misli in te držijo na njim lastni vibraciji, če želiš kdaj kam višje smuknit, moraš iti izven misli in tam nato spoznaš, da v tisto vibracijo z njimi ne bi zmogel vstopiti pa čeglih bi mislil na Boga..
Razno razna stanja nudijo barvito paleto vibracij (vibracija je namreč tista, ki te premika čez dimenzije – gor in dol).. V nekatera je zelo izpolnjujoče vstopati, kljub temu da um ne rabi vedeti zakaj, niti kasneje ne rabi preveč govoriti o tem,.. Ena milina je ali tako ekstatično stanje v telesu, ki je čisto dovolj za to, da greš in nato tudi prideš.. Pa ko se vsega tega naužiješ pa je fajn tudi kako mentalno kost poglodati.. Da na vseh ravneh dovolj kvalitettno doživljaš samega sebe..

Glas, štekam te, totalno, resno.

To je ta človeški del mene.
Ta drugi (še zmeraj ne vem kaj naj bi to bilo) pa reče – hej ti govoriš o teh ravneh kot da bi to bilo otroško igrišče s tem, da eno ponuja žogice, eno sladoled, eno bazenček, ….pač uživancija v večnadstropnem hotelčku…..tako, kot to jaz razumeme, pa je, da vse to so orodja in kadar jih ne rabiš, jih pač pustiš pri miru……..

Glas, štekam te, totalno, resno.

snowcat.

Lepo je če deliš

[Sabina]

http://www.youtube.com/watch?v=a4ibSbHGvKg&index=1&list=LLAW42DJVoshMGOw2avb6GfQ

Tole je pa…huh. Splača se pogledat, sploh tisti poglejte, ki ste starši.

Znova moram izrazit navdušenje nad Oshojem :)

Iskreno… Osho je zame 1A, ni ga čez Oshoja.

Všeč mi je njegova direktnost, iskrenost. Vse mi je všeč.

Vem, da ma vsak svoj okus…. ampak, pozabite na njega, sej ga ni treba gledat. Poslušejte ga, slišite ga.

To, da je 100% prisoten ne morš zgrešit. In potemtakem je že gledanje in poslušanje Oshoja ‘zdravilno.’

Sicer je pa sam rekel, da je namen njegovih lectures dehipnotiziranje….

Mislem, da sem ratala obsedena z njim

Lepo je če deliš

[Sabina]

Še nekaj iz pred kratkim v slovenščino prevedene Oshojeve knjige:

‘Ne gre za to, da morate biti sočutni. Ne. V stanju meditacije ste sočutje. Sočutje je toplo kakor strast, zato sta ti dve besedi povezani (v ang. passion, compassion, op. prev.). Zelo strastno je, vendar ta strast nima naslovnika in ne išče nikakršnega povračila. Ves proces je postal natanko obraten. Najprej ste nekje iskali nekaj strasti. Zdaj ste jo našli in jo izražate. Strast je iskanje sreče, sočutje pa je izražanje sreče. Vendar pa je strastno, toplo je. In razumeti morate, da je tako zato, ker v sebi nosi paradoks.

Veličastnejša kot je stvar, bolj je paradoksalna. Meditacija in sočutje sodita na enega višjih, na najvišji vršac. Zato v sebi zagotovo skrivata paradoks.
Paradoks je v tem, da je človek meditacije zelo hladnokrven, ni razgret. Hladen je in hkrati topel, ne vroč. Strast je vroča, skoraj že vročična. Ima povišano temperaturo. Sočutje pa je hladnokrvno, a toplo, izreka dobrodošlico in je sprejemajoče, z veseljem daje, pripravljeno je deliti, čaka, da bo dajalo. Če se človek meditacije ohladi, je zgrešil. Potem je samo človek zatiranja. Če zatirate svojo strast, boste postali hladni. Tako, je postalo vse človeštvo hladno, saj je bila strast v vsakomer zatrta.
Od samega otroštva je bila vaša strast pohabljena in zatirana. Kadar koli ste začeli postajati strastni, je bil tam zmeraj nekdo- mama, oče, učitelj, policija-, ki je nemudoma postal sumničav. Vaši strasti so pristrigli krila in jo zatrli: ‘Ne stori tega!’ Nemudoma ste se zaprli vase. In postopoma ste se naučili, da je za preživetje nujno poslušati ljudi okoli sebe. Varnejše je.

Kaj torej storiti? Kaj naj bi storil otrok, ko začuti strast, ko se počuti polnega energije in si želi skakati, teči ter plesati, njegov oče pa prebira časopis? Nič pametnega ni v njem, a njegov oče ga prebira in je zelo pomemben človek, saj je glava družine. Kaj storiti? Otrok počne nekaj res veličastnega. V njem je bog, ki je pripravljen plesati. Vendar pa oče prebira časopis, zato mora biti vse tiho. Otrok ne more plesati, teči in vpiti.

Svojo energijo bo zatrl. Poskušal bo biti hladen, zbran, nadzorovan. Nadzor je zavzel mesto najvišje vrednote, v resnici pa nima nikakršne vrednosti. Nadzorovana oseba je mrtva oseba. Nadzorovana oseba ni nujno dosciplinirana oseba. Disciplina je nekaj čisto drugačnega. Disciplina izhaja iz zavedanja, nadzor pa iz strahu. Ljudje okoli vas so močnejši od vas, lahko vas kaznujejo, lahko vas uničijo. Vso moč nadzora imajo. Lahko vas spridijo in zatrejo. Zato mora otrok postati diplmatski.’

…

Sedaj pa moram vrnit knjigo

Lepo je če deliš

[tadej pretner]

Sabina wrote: Še nekaj iz pred kratkim v slovenščino prevedene Oshojeve knjige:

‘Ne gre za to, da morate biti sočutni. Ne. V stanju meditacije ste sočutje. Sočutje je toplo kakor strast, zato sta ti dve besedi povezani (v ang. passion, compassion, op. prev.). Zelo strastno je, vendar ta strast nima naslovnika in ne išče nikakršnega povračila. Ves proces je postal natanko obraten. Najprej ste nekje iskali nekaj strasti. Zdaj ste jo našli in jo izražate. Strast je iskanje sreče, sočutje pa je izražanje sreče. Vendar pa je strastno, toplo je. In razumeti morate, da je tako zato, ker v sebi nosi paradoks.

Veličastnejša kot je stvar, bolj je paradoksalna. Meditacija in sočutje sodita na enega višjih, na najvišji vršac. Zato v sebi zagotovo skrivata paradoks.
Paradoks je v tem, da je človek meditacije zelo hladnokrven, ni razgret. Hladen je in hkrati topel, ne vroč. Strast je vroča, skoraj že vročična. Ima povišano temperaturo. Sočutje pa je hladnokrvno, a toplo, izreka dobrodošlico in je sprejemajoče, z veseljem daje, pripravljeno je deliti, čaka, da bo dajalo. Če se človek meditacije ohladi, je zgrešil. Potem je samo človek zatiranja. Če zatirate svojo strast, boste postali hladni. Tako, je postalo vse človeštvo hladno, saj je bila strast v vsakomer zatrta.
Od samega otroštva je bila vaša strast pohabljena in zatirana. Kadar koli ste začeli postajati strastni, je bil tam zmeraj nekdo- mama, oče, učitelj, policija-, ki je nemudoma postal sumničav. Vaši strasti so pristrigli krila in jo zatrli: ‘Ne stori tega!’ Nemudoma ste se zaprli vase. In postopoma ste se naučili, da je za preživetje nujno poslušati ljudi okoli sebe. Varnejše je.

Kaj torej storiti? Kaj naj bi storil otrok, ko začuti strast, ko se počuti polnega energije in si želi skakati, teči ter plesati, njegov oče pa prebira časopis? Nič pametnega ni v njem, a njegov oče ga prebira in je zelo pomemben človek, saj je glava družine. Kaj storiti? Otrok počne nekaj res veličastnega. V njem je bog, ki je pripravljen plesati. Vendar pa oče prebira časopis, zato mora biti vse tiho. Otrok ne more plesati, teči in vpiti.

Svojo energijo bo zatrl. Poskušal bo biti hladen, zbran, nadzorovan. Nadzor je zavzel mesto najvišje vrednote, v resnici pa nima nikakršne vrednosti. Nadzorovana oseba je mrtva oseba. Nadzorovana oseba ni nujno dosciplinirana oseba. Disciplina je nekaj čisto drugačnega. Disciplina izhaja iz zavedanja, nadzor pa iz strahu. Ljudje okoli vas so močnejši od vas, lahko vas kaznujejo, lahko vas uničijo. Vso moč nadzora imajo. Lahko vas spridijo in zatrejo. Zato mora otrok postati diplmatski.’

…

Sedaj pa moram vrnit knjigo

Ker gre v temle insertu (tudi) za strast, ponovno objavljam svoje razmišljanje o strasti, ki je že nekje na tem forumu, a nimam pojma kje:

RAZMIŠLJANJE
O STRASTI

Pri
človekovih čustvenih zaznavah običajno govorimo o dveh ravneh:

– Prva
je polarna in se dogaja prek filtra dobro/slabo, ki nastane na osnovi
naučenega in izkustveno.

Govorimo
o čustvenih zaznavah na ravni druge čakre.

– Druga
raven je povezana s popolno odprtostjo srca in primerno
uravnoteženostjo prvih treh čaker. Ko je srce odprto, ti za
prijetne občutke niso potrebni zunanji stimulansi, popolnoma si
odprt izkušnjam in jih dojemaš brez filtrov. Ta raven nima
polarnega nasprotje in je eden glavnih ciljev duhovne rasti. Na tej
ravni imamo tudi največjo sposobnost fizične manifestacije.

Strast
torej ni ena višjih duhovnih kvalitet, saj ima svoje polarno
nasprotje – apatijo. Seveda je moč med takšnimi in drugačnimi
definicijami apatije najti tudi takšne, ki apatijo obravnavajo kot
kvaliteto, ampak sam apatijo razumem kot čustveno topost in
nezainteresiranost. A kljub temu, da strast ne uvrščam k višjim
duhovnim kvalitetam, je iz nje zraslo kup največjih del v različnih
segmentih umetnosti.

Kaj
torej strast sploh je?

Živimo
v več dimenzijski realnosti (materialna, eterična, astralna,
duhovna) in izpolnjeno življenje po materialnih in duhovnih
kriterijih »zahteva« del zavestnosti tudi v vseh drugih dimenzijah,
ne le v materialni. Strast razumem kot čustveni naboj, ki vseh teh
ravni ne zajema, ampak je včasih usmerjen v fizično in ignorira
višje energijske svetove, včasih pa v višje svetove in ignorira
fizično (recimo umetnik, ki je tako zelo v tistem, kar počne, da
pozabi na skrb za fizično telo).

Strast
je največkrat povezana z enim ali več motivacijskimi gibali
materialnega sveta, ki so potreba, dolžnost in želja. Ker pa je
povezana tudi s predajo objektu ali subjektu, na katerega se nanaša,
zahteva odločnost, ki je sama po sebi čutna, in ustrezno osebno
vrednotenje, ki ti omogoča, da se čutnemu toku prepustiš, ne pa da
ga skušaš usmerjaš z mentalnim nadzorovanjem, ki ga vodi v »smrt«.

Strast
se lahko nanaša na več življenjskih področij; zelo pogosto jo
povezujemo s seksom. Na tej ravni gre za odprtost do telesnosti in
odprtost do partnerja v segmentu telesnosti (drugi segmenti niso
primarni). Za razliko od tantričnega seksa, ki zaobjema tudi druge
dimenzije bivanja, je torej usmerjen na čisto telesnost. Strasten
seks imajo torej načeloma lahko tudi tisti, ki so s seksom zasvojeni
in prek njega izražajo goli seksualni drive, bolj rafiniranih čustev
pa niti niso sposobni doživljati ali pa se jih bojijo.

Strast
v drugih življenjskih segmentih je povezana s popolno identifikacijo
s poljem realnosti, na katerega se nanaša, nikakor pa ne z
razširjeno zavestnostjo. Za razliko od zavestnosti, ki je splošna
odprtost in pretočnost …, ustvarja v telesu določeno tenzijo in
je zaprta do vseh drugih realnosti, razen do tiste, na katero se
nanaša. To seveda ni mišljeno a-priori negativno. Strasten je lahko
recimo predavatelj. Ko predava strastno, pade v polje tistega, o
čemur predava in postane dober prenosnik koncepta tega polja. Druga
plat tega stanja pa je, da so takšni predavatelji najpogosteje sila
identificirani s tistim, o čemer predavajo in razmeroma zaprti do
drugačnih pogledov, poleg tega pa so sicer med predavanjem v stiku z
energijskim nabojem tistega, o čemer predavajo in ga sevajo navzven,
vendar pa so običajno po predavanju izčrpani. Oboje seveda nima
prave povezave z zavestnostjo ki je delovanje izven identifikacij in
v stiku z univerzalno energijo, ne pa z energijo določenih polj, ki
ti jo sicer nekaj dajejo, a istočasno veliko več tudi vzamejo. Zato
je pravzaprav popolnoma logično, da strastni ljudje občasno
izkušajo tudi drugi pol strastnosti – apatijo.

Če sem
do sedaj v zvezi s strastjo govoril zgolj o delovanju v znanih,
manifestiranih poljih realnosti, pa je strast v umetnosti najtesneje
povezana z inspiracijskim segmentom, torej s polji, ki še niso
manifestirana, a jih manifestira umetnikova strastna predaja
umetniški kreaciji. Lahko izhaja iz ranjenega srca, lahko iz
odprtosti srca določenim življenjskim segmentom, precej pogosteje
pa iz psiholoških vsebin podzavesti, ki nimajo veze z odprtim
srcem. A spet gre za polarni segment, ki umetniku daje občutek
izpolnjenosti v njegovem ustvarjanju, drugi pol pa se kaže v občasni
izčrpanosti, ustvarjalnih krizah, neurejenem in kaotičnem življenju
ipd.

Ko
govorimo o strasti v kreiranju materialne realnosti, je običajno
omejena na »uspešne« manifestacije pogojenega uma, ki imajo svoj
nasprotni pol. Če so usmerjene na materialno, običajno niso
inspiracijske (to sicer ni pravilo), ampak so usmerjene na
realizacijo idej pogojenega uma, ki je identificiran s tisoč stvarmi
in običajno sila daleč od tistega, kar v resnici smo. Strastnost v
manifestaciji sicer običajno prinaša določene rezultate, a vedno
se manifestira tudi drugi pol (recimo uspeš kot podjetnik, a ti
posel potem jemlje toliko energije, da zboliš).

Razliko
med povprečnim, strastnim in ozaveščenim človekom bi morda lahko
opredelili takole:

–
Pozornost povprečnega človeka je vezana na kup obveznosti, stvari,
ki ga zanimajo, skratka, usmerjena je navzven in zelo razcepljena. V
nobenem življenjskem segmentu je nima dovolj, da bi v njem uspel.

-Pozornost
strastnega človeka je ujeta in ekstremno fokusirana na določene
segmente življenja, s katerimi je identificiran, ostali segmenti pa
se mu ne zdijo pomembni in jih zanemarja. Strastnost v sebi prepozna
kot silo, ki ga vodi proti cilju, ne glede na morebitne ovire.

-Ozaveščen
človek ima pozornost/zavestnost usmerjeno navznoter, kar mu omogoča
spoj fizičnega z višjimi dimenzijami, posledica tega pa je
življenje brez močnih turbulenc in pretresov. V različnih poljih
realnosti sicer deluje, a z njimi ni identificiran.

Lepo je če deliš

http://www.tadej-pretner.com/

[Avtor]

Prispevki