OGLEDALA razmerij

Forum Duhovnost Forumi Duhovna rast OGLEDALA razmerij

  • Avtor
    Prispevki
  • #24245
    janko
    Član

    tadej pretner wrote:

    čist ste zjebal bluze o vampirjih Cry

    jes sem mel u mislih une vampirje… vlad tepeš pa to…

    Pred nekaj dnevi smo se v eni družbi pogovarjali o njemu … Ko si ga tule omenil še ti, sem vtipkal njegovo ime v iskalnik in našel kup zanimivih stvari o njemu, ki jih nisem vedel: http://hr.wikipedia.org/wiki/Vlad_III._Tepe%C5%A1

    jes sem pa o tepešu bral prvič pred leti, ko je ivan mohorič v misterijih pisal o njem… in o tistem času na tistem področju.
    je pa zanimivo…
    ti praviš, da ste se o njem pogovarjali pred nekaj dnevi… tukaj je snowcat omenila vampirje včeraj, se mi zdi…
    jaz… pa sem pred nekaj dnevi dobil povabilo na en tak hipaški izlet s kombijem, šotori in spalkami čez mađarsko v romunijo in po romuniji…
    in prioriteta tega izleta ni poceni pir in kurbe TongueLOL
    skratka… nisem še odklonil te exkurzije.
    ampak useen bi rad prej vedel malo bolj natanćne cilje, termine in ostale sopotnike… tukaj pa organizatorka še sama ne ve točno kako in kaj…
    sam jeba je, k je poletje tkooooo zloooo kratko……………..

    Lepo je če deliš
    #24247
    strelka
    Participant

    Moja asociacija pa je bila na prebrano Miran Tepeš …LOL

    ***********************+

    ****************
    Nataša , hvala za tole …podobno izkušnjo imam tudi sama, človek je bil totalno brez energije ( sem potem pogruntala, ne v prve ampak ker se je to ponavljalo), ker vedno se je usedel zraven mene na enih predavanjih ..in vedno sem jaz postala za tem zmatrana ..on pa če dalje bol zgovorenSmile bolj razpoložen. Ker je bila pa zraven tudi neko dekle-sotrpinka na tistem predavanju in sva se kasneje o te pogovarjali , da sem jaz čist fertik tist tip pa nonstop sedi zraven mene, mi je nekaj povedala kaj naj naredim ..in sem.
    Pač da vidva kaj je .al men toolk prtisk pade, ko ga gledam al kaj .LOL.a je kaj drugega.
    Začudo tip ni več sedel pri meniWink

    strelka2014-05-23 19:07:51

    Lepo je če deliš
    #24255
    glas
    Participant

    strelka wrote: So pričevanja …kako je vidno, ko se drugi prisesa nate …vidna
    je kot neka cev in sesa …
    Sesa pa tam kjer je naredil luknjo.

    Vampirizem – energetski kot ga poznamo in tako kot poteka med človeškimi odnosi: kot oblika prevzema moči, nadzora, energije, vlečenja pozornosti, kdo bo najbolj glasen, čigava bo obveljala, komu vse se boš zasmilil s svojo pojavo itd itd, še kako sodi v to temo, saj ravno nepoznavanje lastnih vsebin in zavestnim zavračanjem tega kar nekomu kažejo odsevi lastnih ogledal je odlična podlaga za takšno vampirsko delovanje.. pravtako nepoznavanje naših skritih teles bolečin, ki so kot skriti motor ali generator teh vampirskih teženj in nato delovanj,..
    Če sprejmeš odgovornost za lastno življenje (na sebe), se lahko podaš po poti odseva ogledal v najglobje globine Sebe.. Ampak veliko se jih na tej poti najraje malo ustavi in se va lastni iluziji prepričuje, da ogledala za njega ne veljajo več, in se tako usede malo na svoj prestol iluzij ter se začasno mazili s svojo samooklicano popolnostjo..

    Dejanski vampirizem pa mogoče ne sodi najbolj v to temo.., morda le kot prospodoba ali kot ideološko poigravanje, kot paralela ali prispodoba tega kar se dogaja energetsko v medčloveških odnosih..

    strelka wrote:
    Sonce …sonce je luč , prinaša svetlobo, prinaša življenje.</span>
    Luna pa je vedno imela zlovešč prizvok …tema , neaktivnost …smrt
    …it itd
    Zato tud simbolika ..vampir spi v krsti-mrlič, mrlič nima
    duše. Vampir se hrani z krvjo ljudi jim vzame dušo, torej povzroča smrt, sebi pa
    nameni nesmrtnost ampak samo tam odkoder izhaja torej iz teme…

    Sonce je luč, svetlova izvor, dan, moški princip..
    Luna je noč, magija, okultno, ženski princip, ne preveč izrazno delovanje ali delovanje iz ozadja,..

    Poznano je da se preko uživanje mesa, ki vse buje kri, prenaša največ esence bitja, ki ga ješ, toraj tudi karme, kar pomeni da kri nosi esenco bitja, ali tudi delčke duše..

    Kaj točno pa so vampirji pa je iz Holywoodskega mita, ki se predaja čez zabavno industrijo težko kaj modrega primeditirati.. To je možno le, če so izhodišča prava, resnična in brez izmišljotin..

    ozelot wrote: Jest sem bil dolgoprepričanja da so ljudje ki jih srečujemo in odnosi ki jih imamo z njimi odsev nas samih a se mi zdi da je to res le do neke točke in da se srečamo tudi z ljudmi ki so naše nasprotje.

    Ogledala delujejo ves čas in delujejo neprestano in brezhibno ter popolno, saj je to božanska podlaga za to realnost ali mehanizem po katerem deluje ves pojavni svet..
    Zdaj eni zavrnejo prizore svojih ogledal zato ker jih ne zmorejo sprejeti; ker jih ne razumejo in jih zaradi napačnega tolmačenja ne zmorejo razumeti; ker so jim prezapletena, da bi jih razumeli, ipd..
    Monogokrat ljudje na duhovni poti, se odanejo v kako duhovno učenje ali po nekaj letih dela na sebi, zaradi lastne nestrpnosti želijo biti že popolnoma prečiščeni, popolno ”duhovni”, napol mojstri,..
    Z take kalibre pa itak ogledala ne morejo več obstajati, so že daaavno nad tem..

    ozelot wrote:
    Recimo v avtu se peljeta dva. Šofer nori voznik ki rad tišči na gas sopotnik se boji hitre vožnje oziroma ljubi počasno. Če izoliramo podzavestne vzorce sta ta dva nasprotje ki se kaže en drugemu zato da se nekaj naučita, sprejmeta.

    Jezusovi preganjalci in Jezus so imeli malo skupnega.

    Ko se bogatašu pojavi klošar na poti je to zanj izredna priložnost da se izkaže kot človek in napreduje z dvigovanjem vibre. Enostavno klošarju ponudi pomoč.

    Pelješ otroka v vrtec in vate se zabije pijani voznik. Sam nikoli nisi kršil prometnih predpisov in pil alkohola.

    Ljudje ki jih srečujemo so velikokrat gole priložnosti da postanemo nekaj kar do sedaj nismo bili. Velikokrat se dogaja da se dobrim ljudem zgodi “krivica”. Mislijo da so vse lepo naredili v življenju pa kljub temu same težave. To je med drugim zato ker razni prišleki enostavno iščejo pomoč v tebi.

    Ko si popolnoma miren in vse lepo in prav ti nekdo prihrumi in dela zdraho. Ta oseba je nemirna in bi rada od tebe črpala mir to je vse.

    Ti primeri, ki so se zgodili drugim, tebi osebno ne kažejo nič kaj preveč,.. Kaj pa so pokazali osebam, ki so se jim zgodili, pa vedo le oni.. (no ja koliko so se pač uspeli odpreti za sporočila med izkušnjo) Ogledala, ki kažejo sliko, izberejo namreč ravno tako sliko, da bo osebi poskusila pokazati to kar ji mora.. Gre za sliko, ki se kaže, dogodek, ki se te dotakne, gre za tvoje razumevanje tega in to kar čutiš ob temu, in vse to skupaj sestavlja tvojo lastno izkušnjo, ki jo generirajo tvoja ogledala..

    Ceres wrote: V ogledalu ne vidimo samo to, kar smo, ampak tudi tisto, kar se bojimo in kar obsojamo. Tudi to, kar obsojamo, smo.

    Ja točno tako!
    Zato pa sem se odločil odpreti to temo, ker večino ljudi pozna prvo plast (ali odsev) ogledal, ki delujejo bolj direktno in ti bolj na instant način kažejo to kar si..
    Ko pa pride do drugih globjih plasti, ki ti jih tudi kažejo ogledala, pa jih nato ljudje kar zavržejo, ker se to več ne sklada s tem, kar oni vedo o ogledalih.. in ne najdejo več povezav, kako bi to lahko bilo povezano z njimi in nato kar zavržejo kompletni mehanizem ogledal..
    S tem si dolgoročno le otežijo življenske izkušnje, saj mehanizma na katerem stoji svet ne zmoreš zavreči in so nato sunki lekcij le bolj drezajoči in šokantni.. da nato le nekako sprejmejo lastne vsebine, pred katerimi nekateri bežijo..
    Kot sem rakel na začetku teme, Greg Bradden predstavi 6plasti ogledal in predstavitev teh plasti je res perfektna..
    In pozavanje teh plasti lahko zelo olajša razumevanje lastnih odsevov ogledal v življenju..
    Saj druga kot odseva tako in tako ni..

    Iz najvišje perspektive obstajam namreč le Jaz, ki se izkuša v različnih ”telesih” skozi interakcije med njimi, da se spoznava in izkuša.. A vseeno se iz vsake perspektive izkušanja, na osebni točki izkušanja življenja, to življenje zdi čist unikatno..

    Drugače iz lucidnega sanjanja je najmočnejše možno spoznanje, da so vsi ljudje ki se ti pojavljajo v sanjah le tvoji sanjski liki, ki pač le sodelujeo v tvojih sanjah in ko te like razumeš kot to kar pač so, potem veš da so le igralcu na platnu tvojega filma! Ko to resnično razumeš in ohranjaš to vedenje v svojem sanjanju, te sanje in sanjski liki težko spravijo nekam kamor si ne želiš.. Oziroma ti sanje težko pričarajo situacijo, ki ti je nesprejemljiva..
    Isto velja tudi za to naše življenje, ki so tudi le ”sanje”.. Ko dojameš vse kaj ti sporočajo tvoje sanje, se hkrati tudi prebujaš.. oziroma postajaš lucidni sanjalec svojih življesnkih sanj..

    Poznavanje mehanizma ogledal, zelo pospešuje to prebujanje..!!
    ali so tudi kot pripomoček za boljšo kvaliteto sanj..

    Lepo je če deliš

    “Synchronicity is God’s way of remaining anonymous.”

    #24256
    janko
    Član

    glas wrote:
    Ogledala delujejo ves čas in delujejo neprestano in brezhibno ter popolno,

    in z zamudo…
    kar v ogledalu vidiš zdaj… je že zgodovina…
    zdaj se vidi, kakšen si bil… da se je to pokazalo v ogledalu zdaj…
    in pazi zdej…
    kakšen si zdaj… kakšen imaš odnos do tega, kakšen si bil (kar ti pokaže ogledalo), pa ti je podlaga za to, kaj boš v ogledalu videl jutri, čez teden, ali čez 10 kilogramov pirovega trebuščka LOL

    Lepo je če deliš
    #24257
    strelka
    Participant
    Ja tko je ..močna aura …ni šans , da ti kdo žre kri ..Wink
    dejanje vampirjev , primeri:
    in jp …pritisniš na točko , kjer ve da je ranljiv )žrtev)..torej lahko zavedno lahko nezavedno …
    torej če nekje prebereš (vampir) , da nekdo je meso …in prihaja na pot duhovnosti …
    in veš da mu (žrtvi napada)je samozavest bolj šibka ..
    ja itak ..rečeš , ljudje, ki jejo meso so največja tarča za vampirja ..
    program .. itak ga razpizdi al pa ustraš in pravi veš kaj to pa ni res ..in njan
    m njam ..smo se namalcali …se je namalcal
    če nekdo ne prenese , da mu kdo kdo nonstop meče naprej njegova dejanja in ve da tega ne mara..torej je tam ranljiv …
    mu je treba potem nonstop to delat ( občutek krivde,) ..ker itak bo užaljen , al pa žalosten ..in njama najma …
    vampir spet kar žari …
    če kdo pravi , da ne verjame v ogledala in so to za njega bul šit ..jp itak je treba to omenjat da so ne vem kaj , ker bo itak popizdil baje ..in spet njama njama …
    dobro kosilo je vampir po jedu…
    tko da ..ja dober tek …Tongue
    to so otročarije …
    ampak delujejo pa , če se človek ne zaveda tega …Big smile…in če se, je treba ustrezno reagirat…

    strelka2014-05-26 07:00:46

    Lepo je če deliš
    #24401
    glas
    Participant

    Tretje ogledalo:
    ODSEVI TEGA, KAR SMO IZGUBILI, ČEMUR SMO SE ODPOVEDALI ALI KAR NAM JE BILO ODVZETO

    ”(Stvarnikovo) kraljestvo je kakor ženska, ki je nosila
    (vrč), poln moke. Ko je hodila po dolgi cesti, je roč vrča počil
    in moka se je iz vrča sipala za njo po cesti.
    Ženska ni opazila, kaj se dogaja.
    Ko je prišla domov, je odložila vrč in ugotovila, da je prazen.”

    -Tomažev evangelij

    Vaša ljubezen, sočutje in skrb so kot moka v vrču iz zgornje prilike. Tekom življenja predstavljajo dele vas samih, ki v težkih časih tolažijo, hranijo in podpirajo druge (tudi vas same). Ko izgubimo ljudi, kraje in stvari, ki so nam blizu, je naša ljubeča in sočutna narava tista, ki nam dopušča, da preživimo ter se izvlečemo iz teh izkušenj.
    Ker ljubezen, sočutje in skrb delimo prostovoljno, so obenem tisti del nas samih, za katerega je najbolj nevarno, da ga izgubimo, naivno podarimo ali pa da nam jih odvzamejo tisti, ki imajo moč nad nami. Vsakokrat, ko zaupamo dovolj, da nekoga ljubimo ali hranimo, a ta oseba zlorabi našo vero, zaradi te izkušnje izgubimo delček sebe. Naš odpor, da bi se ponovno izpostavili tovrstni ranljivosti, predstavlja našo zaščito in je tudi način, kako preživimo svoje najglobje bolečine in izdaje. In vsakokrat, ko zapremo prehod k naši pravi naravi, polni sočutja in hranjenja, smo kot moka, ki se stresa iz vrča. Ko v življenju dosežemo točko, ko se zares hočemo odpreti in deliti sami sebe z nekom drugim, posežemo v našo ljubezen ter pri tem žalostno odkrijemo, da je ni več in da je tam ostala le praznina. Odkrijemo, da smo ped za ped izgubljali sami sebe prav zaradi tistih izkušenj, ki smo jim tako zelo zaupali, da smo jim dopustili vstop v naša življenja.
    Dobra novica je, da tisti del nas samih, ki se zdijo odsotni, niso nikoli zares odsotni. Nikoli ne izginejo, so del naše najbolj resnične esence, del naše duše. In podobno, kot nikoli ne moremo uničiti duše, tudi ne moremo izgubiti jedra naše prave narave. Ta je samo zakrinkana in skrita na varnem. Da bi prepoznali, kako jo zakrinkamo, se moramo odpraviti na hitro pot zdravljenja. Če ponovno naslovimo delce nas samih, ki smo jih izgubili, bo to morda največji izraz našega osebnega mojsterstva.

    Sledi zgodba o prijatelju inženerju, ki je imel en klasičen problem:
    Ta prijatelj se je na kateri koli dan ”zaljubil” v ženske, ki jih je spoznal v svojem poslu. Lahko je to bila strežnica, ki je prevzela naročilo, blagajničarka z živili, po pravici povedano se je lahko zaljubil skoraj v vsako, ki je prečkala njegovo pot. Dogajalo se je vsepovsod in vzorec je bil vedno enak: preprosto pogledal bi v oči te ženske in ”začutil nekaj”, česar ni mogel razložiti. Brez razumevanja, za kaj se je sploh šlo, je svojo izkušnjo pojasnjeval z edinim razlogom, ki se ga je lahko domislil: čutil je, da se je zaljubil! In zaljubil se je lahko večkrat na dan. Edini razlog zakaj mu je to predstavljal velik problem, je v tem, ker je bil poročen. Imel je čudovito ženo, ki ga je močno ljubila, in lepega komaj rojenega sina, oba pa je neizmerno ljubil. Zadnja stvar, ki bi jo želel narediti, je, da bi prizadel kateregakoli od njiju na kakeršenkoli način ali da bi uničil vse, kar so skupaj ustvarili. Istočasno pa so bili njegovi občutki do drugih žensk skoraj neustavljivi in nekaj, česar preprosto ni razumel.
    En dan se je ta prijatelj vrnil iz pisarne, kjer je videl lepo bančno uslužbenko. Ko se je vrnil je lahko mislil le na njo, ni mogel delati ali se zbrati in nikakor si je ni mogel zbiti iz glave. ”Kaj pa če ona misli name prav ta trenutek?” se je spraševal. ”Kaj pa če je ona tista ‘prava’?” Končno je dvignil telefon, jo poklical in se dogovoril, da se dobita na kavi. Pristala je. Po službi ko sta bila v kavarni, se je ozrl v oči ženske, ki je prinesla na mizo kavo, in se zaljubil vanjo !
    To zgodbo pripovedujem zato, ker je bil ta moški zaradi razlogov, ki jih ni razumel, prisiljen k temu, da vzpostavi stik z ženskami, za katere je odkrito verjel, da nekaj čuti do njih. S tem je tvegal vse, kar mu je bilo drago v življenju. Kaj se je dogajalo z njim?
    Ste že kdaj doživeli kaj podobnega (čeprav upam, da v manjši razsežnosti)? Ste že kdaj bili v popolnoma srečnem predanem razmerju, nato pa se je zgodilo ”tisto” neopisljivo? Ali pa morda niste bili v razmerju, morda si niti niste prizadevali zanj in ko ste hodili po živahni ulici ali nakupovalnem središču, trgovini ali letališču in – brez opozorila – doživeli ”tisto izkušnjo”. Nekdo, ki ga niste nikoli prej videli, gre mimo vas, v tistem trenutku se srečajo vaše oči in – paf! – pojavi se tisti občutek. Morda je to zgolj občutek poznanstva ali možnosti, morda pa je skoraj neustavljivo nagnenje, da stojite blizu tej osebi, da ga(jo) spoznate ali celo začnete pogovor. Ko smo ljudje zares odkriti sami s seboj ugotovimo, da take vrste povezava niti ni tako zelo nenavadna.
    Ko se kaj takega zgodi, srečanje poteka nekako tako: četudi se dva para oči srečata in sta očitno začutila ”tisti občutek”, eden od njiju temu trenutku ne bo želel pripisati kakršnega koli pomena. Vendar se je za delček sekunde vendarle zgodilo nekaj, kaj ni mogoče zanikati – nastopila sta spremenjeno stanje in občutek nerealnosti. V tem hitrem trenutku, ki je veliko več kot samo naključen pogled, njune oči posredujeta sporočilo. Vsaka oseba bo v tistem trenutku nekaj rekla drugi osebi, pa čeprav se trenutka ne zaveda nobeden od njiju.
    Nato pa bosta njuna racionalna uma ustvarila neko distrakcijo, kar bo prekinilo nelagodnost stika. Morda bo to zvok avtomobila ali mimoidoče osebe, morda celo nekaj tako preprostega, kot je list, ki ga nosi veter po ulici ali kihanje. Bistvo je v tem, da s tem, ko karkoli uporabimo za izgovor, bo eden od njiju preusmeril svojo pozornost drugam in trenutek bo kar izginil.

    Kaj se zgodi, ko doživimo kaj podobnega?

    Ko se znajdemo v takšnih položajih, se soočimo z izrazito priložnostjo, da sami sebe spoznamo na poseben način – vendar le, če prepoznamo bistvo tega trenutka. Skrivnost takega srečanja obenem predstavlja bistvo skrivnosti tretjega ogledala.
    Da bi v življenju lahko preživeli, smo naredili kompromise, ki vključujejo stevilne vidike tega, kdor smo. Vsakokrat pa smo pri tem izgubili nekaj v nas na načine, ki so družbeno sprejemljivi, vendar vseeno boleči. Če smo bili na primer zaradi ločitve staršev primorani prevzeti vlogo odraslih in bili tako prikrajšani za otroštvo, če smo zaradi prisilnega združevanja kultur izgubili etnično identiteto ali preživeli zgodnje travme, tako da smo zatirali čustva bolečine, jeze in besa, … vse to so primeri, ko izgubimo del samih sebe.
    Zakaj bi sploh naredili kaj podobnega? Zakaj smo kdaj izdali svoja prepričanja, ljubezen, zaupanje in sočutje ter pri tem vedeli, da predstavljajo samo esenco tega, kar smo? Odgovor je preprost: Zaradi preživetja. Kot otroci smo morda spoznali, da je bolje, če ostanemo tiho, kot pa da izrazimo svoje mnenje ter pri tem tvegamo, da nas naši starši, bratje, sestre in sovrstniki zasmehujejo ali pa zatrejo. Tudi za žrtve zlorabe v družini je precej bolj varno, da se ”vdajo” in pozabijo, namesto da se upirajo tistim, ki imajo moč nad njimi. Kot družba na primer sprejemamo ubijanje drugih med vojno, kar opravičujemo kot posebne okoliščine. Vsi smo že bili prisiljeni k temu, da se predamo sredi konflikta, bolezni ali silnega čustva na načine, ki jih šele zdaj začenjamo razumeti.
    Za vsak del nas samih, ki smo se mu odpovedali zato, da smo tu, kjer smo v življenju danes, obstaja praznina, ki smo jo pustili za seboj, in čaka, da se zapolni. Ves čas iščemo, karkoli bi lahko zapolnilo našo praznino. Ko najdemo nekoga, ki ima pra
    v TO stvar, kateri smo se mi odpovedali, nas preveva prav dober občutek, kadar smo z njo (njim). Komplementarna esenca te osebe zapolnjuje našo notranjo praznino, mi pa se ponovno počutimo cele. To je ključ do razumevanja, teh stikov, ki se zgodijo.
    Ko najdemo svoj ”pogrešani” košček v drugih, nas bo močno in neustavljivo vleklo k tem osebam. Morda bomo celo verjeli, da jih ”potrebujemo” v svojih življenjih, vse dokler se ne spomnimo, da je to, zaradi česa se nam zdijo te osebe privlačne, nekaj, kar imamo še vedno v nas … samo, da spi. V zavedanju, da še vedno imamo te lastnosti, lahko odmaknemo masko na njih ter jih ponovno vključimo v svoja življenja. S tem pa nenadoma odkrijemo, da nas nič več močno, magnetsko in nerazložljivo vleče k osebi, ki je sprva zrcalila te poteze za nas.
    Prepoznavanje svojih čustev, ki nas prevevajo ob drugih, po tem, kar so, za kar jih je naredilo naše pogojevanje, predstavlja ključ k tretjemu ogledalu razmerij. Tisti nerazložljivi občutek, ki ga imamo, ko smo z nekim drugim – magnetizem in ogenj, zaradi katerega se počutimo tako žive – v resnici predstavlja nas same! Predstavlja esenco tistih delov nas samih, ki smo jih izgubili, in naše priznanje, da jih želimo nazaj v svoja življenja. S tem v mislih se torej vrnimo k zgodbi mojega prijatelja inženirja.
    Vsekakor obstaja precejšnja možnost, da je brez zavestnega vedenja moj prijatelj inžiner videl delce samega sebe v teh ženskah – delce, ki jih je izgubil, se jim odpovedal ali pa so mu bili odvzeti. Obstaja precejšnja verjetnost, da je nanje naletel tudi pri moških, vendar sam sebi zaradi svojega pogojevanja ni dovolil, da bi razvil ista čustva do njih. Pri njegovi izkušnji so stvari, ki jih je izgubil, prevladovale v tolikšni meri, da je podobne sledi našel skoraj v vsakomur, ki ga je srečal. Ker pa vendarle ni razumel smisla svojih občutkov, je bil prisiljen v to, da se jim je pokoraval na edini način, kot je znal. Odkrito je verjel, da je bilo vsako srečanje priložnost za srečo, saj se je počutil dobro, ko je bil s temi ženskami. Še vedno je izjemno ljubil svojo ženo in sina – ko sem ga nekoč vprašal, ali bi ju kdaj zapustil, je bil videti šokiran nad vprašanjem. Ni imel nobene želje, da bi končal zakon, vendar je vseeno sledil sili tega, kar je čutil, v komprimitirajoče okoliščine, vse dokler ni izguba družine postala izjemno resna nevarnost.
    Vsakdo se je mojstersko odpovedal delom samega sebe, saj je čutil, da je to treba v tistem trenutku za njegovo fizično ali čustveno preživetje. Ko to naredimo, je nadvse enostavno videti same sebe kot ”manjvredne” ter se ujeti v prepričanja o tem, kar še preostane. Za nekatere ljudi se izmenjava kot znak kompromisa zgodi veliko prej, preden spoznajo, kaj se dogaja, za druge pa je to zavestna izbira. Sledi še ena zgodba o zavestni odpovedi za cilj statusa moči in osebna cena, ki jo je morala plačati ta oseba, da je prišla do visokih činov in položaja v Pentagonu, slišal sem jo na lastna ušesa:
    ”Da sem prišel sem, kjer sem danes,” je začel, ”sem se moral pokoriti sistemu. Vsakokrat, ko sem napredoval po činu, sem v življenju izgubil dalec sebe. Nekega dne sem spoznal, da sem na vrhu, in se ozrl nazaj na svoje življenje. Odkril sem, da sem se odpovedal tolikšnemu delu samega sebe, da ni ostalo prav nič. Korporacija in vojska sta si me lastili. Odpovedal sem se stvarem, ki sem jih najbolj ljubil: svoji ženi, otrokom, prijateljem in zdravju. Te stvari sem zamenjal za moč, bogastvo in nadzor.”
    Odkritost tega človeka me je osupnila. Četudi je ta mož priznal, da se je izgubil med procesom, se je zavedal tega kar je naredil. Bil je užaloščen, vendar je to bila za njega cena, ki jo je bilo po njegovem mnenju vredno plačati za njegov položaj moči. Čeprav verjetno ne iz povsem istih razlogov, tudi mi lahko naredimo nekaj podobnega, vendar pa naš cilj večinoma ne zadeva v tolikšni meri moč, temveč preživetje.
    Ko v svojem življenju naletite na nekoga, ki sproži občutek domačnosti, vas pozivam, da se poglobite v ta trenutek. Nekaj redkega in dragocenega se dogaja za vaju oba: pravkar ste našli nekoga, ki je ohranil delce vas, ki ste jih iskali. Pogosto je to dvostransko iskustvo, saj drugo osebo vleče k vam iz istih razlogov! Če menite, da je primerno, uporabite svojo moč za raločevanje v stopnji zaupanja in začnite pogovor. Pogovarjate se o čemerkoli, samo da ohranjate očesni stik. Medtem ko govorite, sami sebe v mislih vprašajte:
    Kaj vidim v tej osebi, kar sem sam-a izgubil-a, čemur sem se odpovedal-a ali pa mi je bilo odvzeto?
    Odgovor bo v vašem umu nastopil skoraj trenutno. Morda zgolj dojemate lepoto v tej osebi, za katero čutite, da je primanjkuje v vas ta trenutek. Morda bo to posameznikova naivnost v življenju, milina, s katero se on pomika po nakupovalnem prehodu, njegova oziroma njena samozavest, ko opravlja neko opravilo ali pa je to žar njegove oziroma njene vitalnost,…
    Za vaše srečanje je potrebnih le nekaj sekund ali pa največ nekaj minut. Ti kratki trenutki so vaša priložnost, da občutite radost in izjemno veselje trenutka. To predstavlja vas, kako iščete del samega sebe v drugi osebi; nekaj, kaj že imate in občutek, kako je imeti ”tisti del vas samih” prebujen.
    V teh občutkih odkrijemo stvari, po katerih hrepenimo v samih sebi. Stvari, ki so še vedno z nami, vendar so skrite za našo masko tega, kdor mislimo, da smo. To je tako naravno kot tudi človeško. Razumevanje tega, kaj nam v resnici govorijo naša občutja do drugih, lahko postane naš najbolj močan pripomoček v odkrivanju naše največje moči.

    Lepo je če deliš

    “Synchronicity is God’s way of remaining anonymous.”

    #62085
    glas
    Participant

    ČETRTO OGLEDALO:

    ODSEVI NAŠE TEMNE NOČI DUŠE

    “Če daješ, kar je v tebi, te bo to rešilo.
    Če daješ, česar nimaš v sebi, te (bo) ubija(lo).”

    V vseh vrstah razmerij lahko obstaja možnost, da se držimo statusa quo, vse dokler se na naši poti ne pojavi pač kaj boljšega. Taka navezanost je lahko rezultat, ko se ne zavedamo kaj počnemo, ali pa obstaja zato, ker se bojimo “zapustiti varen pristan” in se soočiti z negotovostjo tega, da ne vemo kaj sledi. To predstavlja določen vzorec v nas, ki se ga ne zavedamo, a vseeno se ga trdno držimo in ostajamo v življensjskih situacijah v katerih nismo zadovoljni in tega vseeno ne povemo ljudem v našem življenju. Temu vzorcu lahko sledimo na večih življenjskih področjih, tako v različnih tipih odnosov, kot tudi v službi ali še kje. In četudi ves svet verjame, da naše življenje poteka po dobri poti, lahko mi navznoter kričimo po spremembi in se počutimo frustrirane, saj ne vemo, kako to potrebo deliti s tistimi, ki so nam najbližji.

    Ta vzorec gradi negativnost. Naša resnična čustva so zakrinkana kot napetost, sovražnost in včasih tudi kot odsotnost razmerja. Vsak dan mehansko in s pomanjkanjem interesa opravljamo svoje delo v službi ali delimo svoje življenje in dom z drugo osebo, medtem pa smo čustveno odsotni in v nekem drugem svetu. Naj imamo problem s svojim šefom, ljubimcem/ko ali celo s samim seboj, to opravičujemo, delamo kompromise in čakamo. Nato pa se nekega dne, kar tako – bum! – zgodi. Navidezno kot strela iz jasnega se pojavi prav tista stvar, na katero smo čakali in hrepeneli v življenju. Ko se pojavi morda planemo po njej, kot da bo jutri konec sveta. Ampak ko s tem dejanjem za sabo puščamo nerazrešeno praznino, se kaj kmalu ta nova stvar (ljubimec/ka, služba,…) začne razblinjati, rušiti, gradovi v oblakih padejo in tako naenkrat porušimo nov in stari svet, saj nov sploh ne obstaja, starega pa smo zaradi obljube novega zavrgli in uničili. V tej situaciji večina zapade v samopomilovanje  in želi le staro življenje pridobiti nazaj.

    Je pa to točka v življenju, ko ne gre sploh za to, da bi morali, to kar smo izgubili, dobiti nazaj..  Situacija, ki si jo na ta način ustvarimo, nas vodi precej globje vase, od družine ali službe..  Prebudi se sila znotraj osebe, ki lahko postane njen najmočnejši zaveznik. Ko oseba prebrodi to izkušnjo, pridobi notranjo moč in tudi samozavest, ki je ni mogoče več zamajati. Ko oseba vstopa v tako obdobje, je to obdobje, ki so ga starodavni ljudje imenovali temna noč duše.

    Temna noč duše je tisti čas v življenju, ko smo pritegnjeni v položaj, ki nam predstavlja naše najbolj grozne strahove. To pa nastopi takrat, ko to najmanj pričakujemo in ponavadi brez opozorila. A vseeno smo pritegnjeni v tako dinamiko življenja le takrat, kadar naše mojstrstvo življenja signalizira, da smo za to pripravljeni !  Ravno takrat ko se zdi, da je življenje popolno, bo ravnovesje ki smo ga dosegli, postalo znanilec, da smo pripravljeni za spremembo. Takrat bo čar po spremembi poskrbel, da nas bo povleklo na pot spremembe.

    Prvi čar je lahko le obljuba, da se bomo v življenju premaknili naprej. Tudi ko se v nadaljevanju življenje zakomplicira in povsem podre, lahko nato le korakamo naprej..  Čeprav globoko v sebi vemo, da smo zmožni preživeti vse kar nam življenje vrže na pot, ni v naši naravi, da se nekega jutra zbudimo in rečemo: “Hmmm …, mislim, da se bom danes odpovedal vsemu, kar ljubim in mi je drago, in tako vstopil v temno noč duše.”  Očitno pač ne delujemo tako.  Zato največji preizkusi naše temne noči, nastopijo takrat, ko jih mi najmanj pričakujemo.

    Verjetnost, da nam življenje prinese točno to, kar potrebujemo in točno takrat, ko to potrebujemo, je povsem smiselna. Podobno kot ne moremo zapolniti skodelice z vodo, vse dokler ne “odpremo” vodne pipe, poln čustveni “zaboj” predstavlja sprožilec, ki pipi življenja signalizira, naj ustvari spremembo. Dokler ne sprožimo toka, se ne more nič zgoditi. Druga stran te dinamike pa je v tem, da ko se znajdemo v temni noči duše, nas morda tolaži vedenje, da je edini način, kako smo se znašli na tem mestu v življenju, ta, da smo mi tisti, ki smo premaknili ročico. Ne glede na to, ali smo to vedeli ali ne, smo vedno pripravljeni na vse, kar nam življenje postreže.

    NAŠI NAJVEČJI STRAHOVI

    Namen temne noči duše je v tem, da izkusimo in zacelimo naše največje strahove. Ker so strahovi ljudi med seboj različni, je zanimiva stvar pri temni noči duše ta, da to, kar je strašljiva izkušnja za neko osebo, ne bo za nekoga drugega niti malo grozno. Ljudje včasih postanejo mojstri okoliščin, le zato, da jim te ne bi uspele predočiti njihovih njaglobljih strahov. Ampak ta strah skozi različne ponavljajoče izkušnje postaja manj in manj subtilen in leze bolj in bolj na površje. Nazadnje življenje pripelje osebo do točke, kjer je to čustvo tako močno prisotno v njenem življenju, da se je z njim treba spopasti, šele nato mu je dovoljeno nadaljevati.

    V času svojega življenja smo lahko doživeli že veliko temnih noči duše, vendar je prva ponavadi najbolj težka. Pravtako pa je prva pogosto najbolj močan povzročitelj spremembe. Ko enkrat razumemo, zakaj tako zelo trpimo, izkušnja dobi nov pomen. Ko prepoznamo kažipot temne noči duše, lahko rečemo: “Aha! Ta vzorec pa poznam! Ja, to je nedvomno temna noč duše. Okej, pa poglejmo kaj tokrat zahteva od mene. Kaj moram tokrat obvladati?”

    So tudi ljudje, ki pridobijo toliko moči, ko zacelijo svoje izkušnje temne noči, da nato skorajda izzivajo vesolje, naj jim pošlje naslednjo. To naredijo preprosto zato, ker vedo, da če so preživeli prvič, lahko preživijo vse. Le takrat, ko doživimo take izkušnje in jih ne razumemo, kaj sploh so in zakaj jih imamo, lahko ostanemo vklenjeni v njih več let ali celo celo življenje. Oseba se zapre v stare omejene vzorce, ki jo zaradi nezmožnosti soočiti se s tem delom življenja, nato okradejo prav tistih stvari v življenju, ki so ji najbolj drage – lahko tudi življenje samo.

     

    Lepo je če deliš

    “Synchronicity is God’s way of remaining anonymous.”

    1 uporabnik se je zahvalil avtorju.
  • Za objavo odgovora morate biti prijavljeni.