Odnosi

[Ceres]

Hehe Janko, sej je nacinov veliko, samo najbolj me sfrka, ce mi eden trdi, da je b vecji od a, pa c vecji od b, potem pa da je pa a vecji od c. Tuki ni sto nacinov.

Lepo je če deliš

[janko]

Ceres wrote: Hehe Janko, sej je nacinov veliko, samo najbolj me sfrka, ce mi eden trdi, da je b vecji od a, pa c vecji od b, potem pa da je pa a vecji od c. Tuki ni sto nacinov.

še tretjič…
nisem se poglabljal, niti worenk prebral in še manj me zanima…
in še manj mislim teb krkoli pamet solit…
mogoče… mogoče pa si ti mal iz konteksta uzela to njegovo ugotovitev. ne bi bla prva ženska, ki bi se ji to zgodkl, heheheh… in ne pravim, da si mogoče nalašč… prawim, da si mogoče mal piiiippp, heheheheheh
poleg tega nisem ziher, da ti bo lajf prijetno znesu, če misliš, da maš loh use pod kontrolo.
in res ni sto načinov… če jih teb ne znese sestavit stopet… jih bom jest svojih 105, pa še zate 104.
vsekakor pa je seweda čist možn, da ogorewc kej bluzi brez veze…
sej drgač sem jest že kr neki ljudi opazu, k so čist uredu, samo jih zjebejo butaste fenice, ki vse, kar reče, slepo uzamejo za suho zlato.
to do neke mere počnete tut tukej tadeju… še dobr, da dost pije in se nekako uspe prešwercat brez prehudih posledic

Lepo je če deliš

[Ceres]

Ne vem kako lahko enga trdnega moza zjebejo butaste fenice. Mene ze ne bi.

Tok se pa ze mam pod kontrolo.

Zdej pa se ti neki napis, da bos meu tazadnjo, ker ti jo ze dovolim.

Lepo je če deliš

[janko]

Ceres wrote:

Ne vem kako lahko enga trdnega moza zjebejo butaste fenice. Mene ze ne bi.

Tok se pa ze mam pod kontrolo.

Zdej pa se ti neki napis, da bos meu tazadnjo, ker ti jo ze dovolim.

kuko pa weš, da je trdni mož? a si ti kšna kinološka sodnica?
al je le mogoče mož s trdim? egom? karakterjem? z ugrajeno čelado?
in butaste fenice nič ne dovolijo… ampak jim zmanjka

Lepo je če deliš

[tadej pretner]

Da se bo debata lažje konstruktivno razvila, bom napisal nekaj izhodišč, zakaj do težav v odnosih sploh pride in zakaj se nam predvsem v partnerstvu načeloma dogajajo vedno isti vzorci problemov, pa čeprav partnerje menjamo.

Ko se otrok rodi, cca do 1,5 leta svet dojema kot celoto, katerega del je – ne zaveda se, da je ločena entiteta. Kakšne so značilnosti takšnega občutka povezanosti s celoto? Otrokove občutke slutimo iz meditacijskih izkušenj – ko se v meditaciji potopi v praznino, imaš občutek, da ti prav ničesar ne manjka. Počuti se popolno in integrirano.
No potem pa pride do tega, da se otrok začne zavedati, da je ločena entiteta.Izgubi občutek povezanosti in integriranosti v celoto in začne se proces, v katerem ta dva občutka celo življenje išče!!!!!!!!
Zaradi te začetne povezanosti imamo torej kasneje ves čas dve verjetno najpomembnejši potrebi:
– potrebo po pripadnosti nečemu, da smo skozi odnose od ljudi sprejeti
– potrebo po integriranosti, ta pa je mogoča le takrat, ko smo, kar v resnici smo.

In v praksi izpade, da se ti dve potrebi med seboj “tepeta”, čeprav v resnici, ob pravem pristopu ni tako.
Kaj s začne dogajati? V začetku prevladuje potreba po povezanosti, zato to povezanost otrok išče skozi odnos s stari in kasneje z drugimi. Vse naredi, da bi bil od staršev in drugih sprejet, pa čeprav včasih ni videti tako. udi uporništvo ima namreč funkcijo iskanja pozornosti. S tem, ko se trudimo, da bi bili sprejeti in naredimo vse, da bi bili sprejeti, se oddaljujemo od tistega, kar v resnici smo. Poleg tega je otrok, kot neformirana osebnost nagnjen k temu, da modelira oblike obnaanja, ki jih vidi okoli sebe, zlasti pri starših. Iz odnosa med starši naredi sklepe, kaj je ljubezen, kako mora odnos funkcionirati, kako ljubezen kažeš …. To modeliranje gre včasih v absurde. Če recimo starši otroka večkrat kaznujejo in mu govorijo, da to počnejo zato, ker jim ni vseeno zanj in ga imajo radi, je zelo verjetno, da bo recimo tak moški otrok, ko odraste, svojo babnico večkrat pretepel, saj je globoko v sebi prepričan, da je to o.k. in da to pač počnemo z ljudmi, ki jih imamo radi.

Se nadaljuje v roku ene ure ali e prej (sem kasiral obisk)

Lepo je če deliš

http://www.tadej-pretner.com/

[janko]

tadej pretner wrote:

Se nadaljuje v roku ene ure ali e prej (sem kasiral obisk)

Tud če jih nis vesel… (tolk o tem, kuko se lepo držim teme)
so še zmer bolš kt kasirat hemeroide (to pa konstruktivni del debatec)

Lepo je če deliš

[tadej pretner]

Nadaljevanje prejšnjega posta:
Oglejmo si en primer še pri puncah: Recimo, da se starša deklice ločita, ona živi pri mami, mama, ki je prizadeta zaradi ločitve, pa punčki vess čas govori, da ju je oče zajebal, da ni nič prida … Punčka bo prevzela model, da so moški pač takšni. No in takšni prevzeti modeli nas oddaljujejo od sebe – nismo več mi (ni povezave z bazičnim jazom), ampak smo “naša prepričanja” (formira se lažni jaz). In zanimivo je, da potem v življenje pritegnemo ljudi, ob katerih se bodo ta naša prepričanja manifestirala. Kaj se bo recimo dogajalo omenjeni punčki:
– ali se bo kot odrasla moških izogibala,
– ali bo imela le kratkotrajne veze,
– ali sicer bo s kom, a mu ne bo pustila do sebe (da je ne bi ranil, ker je pezde).
Ali kaj podobnega – vse to le zato, da nahrani svoj koncept prepričanj o moških.

Zanimivi so globinski vzroki, zakaj gremo v partnerstvo, to velja sploh takrat, kadar se izoblikuje zelo močan lažni jaz. Zaradi začetne otročkove izgube povezanosti s celoto, se formira kolektivni strah, zaradi katerega se bojimo biti sami. Zato pogostokrat vztrajamo v slabih vezah, da le ne bi bili sami.

A kaj se dogaja z drugo potrebo po integriranosti? Ko smo v slabi vezi, se dogaja marsikaj. Itak zanjo krivimo partnerja. Ampak tudi če veza načeloma kolikor toliko štima, smo v njej nezadovoljni. Zakaj?
V pogojeni naravi človeka je, da skuša najti zadovoljitev svojih potreb v zunanjem svetu. Nečesa si zelo želi, ko pa to dobi, ga hitro mine veselje. Kadar pa tega ne ddobi, za tem hrepeni. Absurd, a ne? Ampak tako je. In ta model najdemo tudi v partnerstvu. Ko se zaljubljenost ohladi, začneš pogrešati svobodo, neodvisnost in individualnost – vsega tega se do neke mere zato, da kolikor toliko funkcionira partnersvo, odrečemo. In potem nekateri skačejo čez plot, nekateri energijo nezadovoljstva v partnerstvu usmerijo v druge cilje (kariera …), nekateri se zaradi nezadovoljstva zapijejo … Zadeva pa vedno deluje obojestransko – se pravi, ti mehanizmi, želja po vsaj kakni-takšni svobodi so prisotni pri obeh. Ampak tudi tole ni povsem nujno. Nekateri skušajo zaradi strahu pred samoto vezo zadržati tako, da v vsem ustrežejo partnerju, stalno lazijo za njim …, skratka, zaradi želje po ohranitvi veze povsem izgubijo sebe. Ampak partner jih ponavadi doživlja kot naporne (stalno iščejo pozornost) in ko veza poči, bejba, ki je recimo skušala tako ohraniti vezo reče – rojena sem pod nesrečno zvezdo; vse sem naredila za tipa, pa me je pustil. V naslednji vezi pa se ji bo seveda spet zgodilo isto, saj nosi v sebi pač takne modeele paartnerskega odnosa in drugačnih ni sposobna.

Biti rojen pod srečno ali nesrečno zvezdo je le to, koliko destruktivnih modelov imaš v sebi vsajenih. Tisti, ki jih, vsaj glede partnerstva, nimajo kaj dosti, imajo seveda precej uspešneje veze.

Lepo je če deliš

http://www.tadej-pretner.com/

[Avtor]

Prispevki