V prej omenjenem viru berem o odnosu z Višjim jazom/Naddušo, ki operira iz večnosti oz. iz našega vidika iz prihodnosti. Piše, da Višji jaz komunicira z osebo v prehodnem delu cikla utelešenj. Lahko pa tudi v času utelešenja, če so odprti ustrezni prehodi. Ni nujno, da med napredovanjem posameznika pride do te potrebe, čeprav možnost/pripravljenost narašča. Vsaka pot življenjskih izkušenj je edinstvena.
Tvoj pogled je vseeno pravi, ampak da tak pogled ne bi generiral nekih novih iluzij, je mogoče koristno dati neko prispodobo; recimo lahko bi sedaj rekel, nimam potrebe po spanju in za tebe je to seveda res, ne pomeni pa da je to trajno stanje, čeprav to trenutno čutiš kot tvoje edino realno stališče, ki ti ga potrjuje vse v tebi in vse izven tebe..
Kar hočem povedati je, da dokler se nahajaš recimo v dnevu, ne boš pogrešal noči in dokler se nahajaš v noči ti ne bo manjkal dan.. Je pa vseeno dobro poznati cikle in vedeti, da vse kar odide, se tudi vrne in nato lahko ponovno odhaja in se zopet vrača in… Nekaj pa z vsakim takim ciklom ostane tudi za vedno, mogoče po kapljicah bolj in bolj..
Kaj je sploh čas? Z našega gledišča je višji jaz v prihodnosti. Vsi časi bi naj obstajali simultano. Če je čas iluzija, potem resnično obstaja le “večni sedaj”.
Ko boš imel izkušnjo “izven časa”, boš vedel, da se “čas” nahaja znotraj brezčasnosti, toraj da čas lahko živiš v nekem milnem balončku, ki daje občutek meje med nečim tukaj tu in nečim tam zunaj.. nato pa ta balonček poči in dojameš da si ves čas bil del te ene in iste večnosti,.. Ko pa enkrat stopiš v enost, lahko kasneje tudi pustiš ta balonček, da obstaja in se sprehajaš v prostor znotraj mehurčka in v prostor okrog mehurčka..
Čas je iluzija zato, ker ti ves čas živiš brezčasje. Brezčasje ali večnost je ta podlaga na kateri so ustvarjene vse ostale kreacije, ki jih tudi izkušamo.. Tako da “čas” nastane, ko je naša realnost okrnjena tako, da poznamo le notranjost balončka in več je omejujočih prepričanj, da nič druga ne obstaja, kot le ta majhni prostor znotraj mehurčka, bolj je izkušnja časa realna in težka.. Torej mi sami s svojimi prepričanji, čustvi in projekcijami, dajemo večjo ali manjšo veljavo tem navideznim omejitvam, ki jih je nekdo za nas tja postavil..
Ampak kar se mi zdi pomembno povdariti je, da ta prostor znotraj mehurčka je enak prostor kot tisti zunaj.. Edina iluzija je da verjamemo da nas meja mehurčka lahko kakorkoli definira.. Ko se rešiš vseh teh iluzij pa je tudi ta meja mehurčka lahko kot darilo, je unikatna izkušnja, je paradoks, ki je res edinstven.. Zato je dobro sprejeti to in le dojeti “vse to kar je”, sprejti vsa možna stanja, ki jih lahko izkusimo znotraj te postavitve in dokler jih lahko še izkušamo.. Vse te matrice realnosti se lahko kaj hitro zamenjajo in teh izkušenj ne bo več, ampak bodo ene čisto druge in zopet unikatne, sedaj še čisto nepredstavljive..
In Višji Jaz v ima z osebnim jazom podoben odnos, kot ga ima brezčasje/večnost z časom.. Omejeni vidik vedno obstaja znotraj neomejenega vidika.. A vseeno hkrati omejeni vidik dojema, kot da je nekako zelooo odaljen od neomejenega.. Ko se omejeni vidik zave kje se dejansko nahaja, nastane čudovita paradoksalna harmonija, ko se združi nezdružljivo in ko obstajata dve realnosti, ki izključujeta druga drugo, a vseeno želita obstaja hkrati in sočasno..
“Synchronicity is God’s way of remaining anonymous.”
.
Jaz sem prvič videla sonce prejšnji teden ha-ha-ha-ha…….
