Mala šola kreiranja realnosti

[tadej pretner]

Začenjam torej s temo Mala šola
kreiranja realnosti, ki bo zaklenjena za komentiranje. Vsa morebitna
vprašanja, ki se bodo pojavila v zvezi z objavljenim, zastavite v
temi Pasti na duhovni poti.

V tole temo bom vsak teden dodal en
post o zavestni manifestaciji, vmes, med posameznima postoma pa bom
odgovarjal na vprašanja, če se bodo nanašala na objavljeni post,
oziroma na katerega od objavljenih postov – na vprašanja o
stvareh, o katerih nameravam v temi itak pisati (ko pač pridejo na
vrsto), ne bom odgovarjal, ker bi to v celoten kontekst vnašalo le
nered.

In če se bo zadeva obnesla, lahko v
prihodnosti na podoben način »obdelamo« še kakšno drugo temo.

I. del: Kaj nas tako trdno zadržuje
v realnosti, kakršno živimo?

Skupni imenovalec
treh meni znanih kvantnih teorij o ustroju vesolja je, da realnost,
kakršno doživljamo ni edina, ampak obstaja še neskončno drugih.
Tistemu, kar se nam dogaja, dajemo »življenje« sami s svojo
energijo/pozornostjo. Seveda bo zdaj kdo rekel – to ne more biti
res, stalno izvajam vizualizacije »boljšega« življenja, pa se ne
spremeni prav nič.

Kje je torej
haklc?

Haklc je v tem, da
je tisto, kar se nam dogaja projekcija programov naše podzavesti. In
v naši podzavesti so tudi naša najgloblja prepričanja, vključno s
tistim, kaj je mogoče in kaj ne; kaj lahko storimo in kaj ne. Ta pa
so pogostokrat znatno drugačna od tistih, ki jih imamo na zavedni
ravni. Primer: Obstaja kup ljudi, ki se deklarirajo kot ateisti, ko
pa pride do pizdarije, se ozirajo v nebo in upajo na pomoč od tam.

A pojdimo od
začetka.
V ezoteričnih krogih in nekaterih vejah eksaktnih ved
je razmeroma znano, da otrok, predvsem v prvih treh letih življenja,
realnost zaznava drugače kot večina odraslih – na bolj eteričen
način, v katerem materialni objekti/subjekti nimajo jasnih meja,
percipirajo pa še kup bitij manjše gostote, kot je tista, potrebna
za zaznavo prek petih čutov. Zaznava prek petih čutov ni edina, s
katero »razpolaga« človek. Drugi dve sta še subliminarna zaznava
(kombinacija zaznave prek avričnega polja in živčnih povezav med
čuti in možgani) ter intuitivna. Pri otroku je poleg zaznave prek
petih čutov v prvi fazi zelo aktivna subliminarna zaznava, ker pa
njegovi možgani še ne proizvajajo beta možganskih valov, ki nas
sicer na nek način »držijo« v fizičnem svetu in gama valov,
značilnih za »pozornost« ampak zgolj valovanja nižjih frekvenc,
je otrok v tej fazi močno podvržen vsem oblikam sugestij, od čisto
energijskih, ki prihajajo iz kolektivnega polja zavesti, v katerim
živimo, prek polja družine, do sugestij, ki so posledica neposredne
komunikacije otroka s starši. Tako se začne programiranje na zgolj
materialni svet:

– Ko se starši
ukvarjajo z otrokom, ves čas usmerjajo njegovo pozornost nase in na
različne materialne stvari (duda, ropotulja, jošk …). Na ta način
ga torej ves čas usmerjajo na materialno realnost, ob aktivacijah
otrokove pozornosti pa se pamž spontano usmerja zgolj na materialno,
hkrati pa se postopoma začnejo pojavljati možganska valovanja
višjih frekvenc, ki nazadnje to usmeritev »fiksirajo«.

– Na nezavedni
ravni vstopajo v otroka programi kolektivnega polja s svojimi
pravili. Glavna poanta teh pravil pa je, da svet in življenje v njem
je, kakršno je, in če hočeš v njem funkcionirati, se mu moraš
prilagoditi.

– Družina je
psihoenergijska celota in programi družine se na nezavedni ravni
prenašajo na otroka. Če »svet je, kakršen je« in se mu moramo
prilagajati, je jasno, da v večini družin prevladuje identiteta
žrtve.
Za obe najbolj pomembni polji, ki nas v zgodnji fazi na
nezavedni ravni programirata je značilno, da zato, ker sta, kakršni
sta, v osnovi zanikata osnovno kvantno postavko, da je »vse mogoče«.
Ko se program tih dveh in drugih, podobnih polj (recimo polje
socializacije) v otroka dodobra vtisnejo, postane zanj mogoče le še
tisto, kar pravijo ti programi in starši. Starši pa tudi na zavedni
ravni načeloma ne spodbujajo otrokove kreativnosti in drugih
potencialov, pač pa mu v želji, da odraste v čim manj
problematičnega mladeniča, bazično kreativnost, domišljijo, ki je
osnova kreativnosti in originalnosti … celo zadušijo – od otroka
že zgodaj pričakujejo »resnost«, »odgovornost«, »objektivnost«
… in nazadnje ga vzgojijo v mladeniča brez domišljije, zavedanja
lastnih hotenj, resnega, skratka idealnega za vključitev v
robotizirano družbo, katere glavna značilnost je identiteta žrtve.
Kdor je žrtev, pa nima resnične odgovornosti za svoj lajf, ampak je
njegova odgovornost zreducirana na upoštevanje pravil družbe, v
kateri itak ne moreš ničesar narediti, ker svet pač je, kakršen
je. Intuitivna in subliminarna zaznava zakrkneta in v glavnem se
začne opirati le še na pet čutov, ki pa pravijo, da je svet
takšen, kot je videti – poln omejitev, poln nekih kriterijev, ki
jih moraš izpolnjevati, da veljaš za v redu osebo, poln stresa,
strahu …

To so glavni
razlogi, zaradi katerih dejanske zavestne manifestacije malokomu
uspejo. Na najglobljih podzavestnih ravneh v resnici ne verjamemo, da
lahko karkoli spremenimo.

Lepo je če deliš

http://www.tadej-pretner.com/

[tadej pretner]

Vprašanje ane11:
Citiram Tadeja:
Zaznava prek petih čutov ni edina, s katero »razpolaga« človek.
Drugi dve sta še subliminarna zaznava (kombinacija zaznave prek
avričnega polja in živčnih povezav med čuti in možgani) ter
intuitivna.

Včasih se tudi “normalnemu”
človeku zgodijo stvari, ki so izven običajnih zaznav. Kako veš,
kdaj imaš “samo bujno domišljijo” in si določene stvari
domišljaš in kdaj jih res zaznavaš? Pri določenih stvareh dobiš
lahko kasneje kakšno potrditev, na primer intuitivno napoveš
dogodek, pa se kasneje res zgodi. Ampak ali obstaja kakšen način,
da ločiš med svojo fantazijo in dejansko zaznavo izven petih čutov?

—————————————————————————————–

Odgovor:

Vprašanje je kar kompleksno. Štos je
v tem, da se ne moreš 100% zanesti niti na 5 čutov, kaj šele na
izvenčutne zaznave. Pet čutov namreč pogostokrat deluje v
kombinaciji – isto stvar zaznaš prek petih čutov in jo na osnovi
naučenega prepoznaš. In kadar je situacija takšna, da »moraš«
prepoznati informacijo le iz enega čuta, lahko nastane problem.
Primer: Kiki bonbone delajo v večih okusih. Ko bombon primeš,
pogledaš ovitek, barvo bonbona in ga daš v usta, zlahka prepoznaš
okus. Kaj pa če, če imaš zaprte oči in ti nekdo da v usta odvit
bonbon? Prepoznava okusa postane totalna štala – poskusi.

Ko pa govorimo o izvenčutnih zaznavah,
so nekatere bolj, nekatere manj zanesljive, nekatere pa sploh niso
resnična intuicija. V veliko primerih pa se moraš znati tudi
ustrezno notranje naravnati, če želiš dobiti izvenčutni vtis.

– Preprost primeri subliminarne
zaznave:

1. Če si razmeroma zdrav in pretočen,
in sproščeno gledaš nekega človeka tako, da imaš fokus V njemu,
v telesu začutiš pritisk tam, kjer ima opazovani energijsko
blokado. Z malce vaje pri tem načinu težko zajebeš.

2. Večina v sproščenem stanju in s
fokusom na energiji (gledaš recimo v prazen prostor) čutii, katero
mesto je energijsko dobro in katero ne. Če imaš v sebi močne
blokade, je prepoznava pogostokrat napačna ali pa recimo podzavestno
iščeš slaba mesta.

3. Med subliminarne zaznave sodi tudi
empatija (zaznavanje čustev drugih). Tu ni toliko problem napačna
zaznava, ampak bolj to, da gre lahko to čutenje predaleč; včasih
takšno pretirano čutenje bolečine drugih vodi v depro ali
specifično bolezen, ki ji pravijo svetobolje (weltschmerz)

– Primera zaznave, pri katerih gre za
lažno intuicijo:

Naš lažni jaz ustvari energijsko
strukturo, v kateri se počuti varno. Rečemo ji cona komforta. In ta
naš lažni jaz prepozna ljudi, ki bi nam to cono lahko ogrozili
(recimo na način, da nam povedo kakšno neprijetno resnico o nas).
Lažni jaz se odzove tako, da nam daje signale v obliki občutkov ali
notranjega glasu, da je tak človek zajeban in da z njim ni dobro
imeti posla. Notranji glas torej, ki pa niti slučajno ni intuicija.

– Ljudje, ki delujejo pod močnim
vplivom t.i. Arhetipa otroka, pogosto verjamejo, da so jasnovidni.
Včasih imajo celo stike z vodniki, angeli in podobnimi junci. Ampak
to so arhetipski vodniki in arhetipska bitja – zaznave, ki jih
dobijo prek njih, jih vodijo še globlje v argetip in še dlje od
resničnega sebe.

-V teh dveh primerih je torej rešitev
ozaveščanje in procesiranje naše ujete energije. Če kdaj nisi
ziher, ali gre v odnosu do nekega človeka za resnično intuicijo ali
za obrambo cone konforta, ga ne skenslaj takoj, ampak poslušaj, kaj
ti ima povedati. Če je prijazen, ti pa čutiš odbojnost, je velika
verjetnost, da gre za pravo intuicijo. Tudi tu velja pravilo fokusa –
zaznava bo jasnejša, če imaš fokus v in ne na človeku.

Zanimivo je, da je intuicija
pogostokrat povezana z znanjem o stvari, na katero se nanaša.
Schauberger je recimo o vodi odkril sila veliko stvari. Kako je do
njih prišel? Sedel je ob vodi, se sprostil in gledal vanjo (ne na
njeno površino – spet torej fokus). In dogajali so se mu
intuitivni »utrinki« o lastnostih vode.

Če pa znanja o neki stvari nimaš, pa
so lahko intuitivne zaznave sicer resnične, a jih napačno prepoznaš
oziroma interpretiraš. To pogostokrat opazim pri radiestezistih, ki
nimajo blage veze o osnovah fizike, a »sprašujejo nihalo« po
stvareh, ki sodijo v področje fizike. Odgovori, ki jih dobijo,
oziroma njihova interpretacija, je pogostokrat blago rečeno blesava.

Zanimivo, a ne. Na prvi pogled mnogi
mislijo, da intuicija nima veze z eksaktnim znanjem, a seveda ni
tako. Sploh na nekaterih specifičnih življenjskih področjih
preprosto ne moreš pravilno interpretirati tistega, kar ti šepeta
intuicija, če nimaš znanja.

Lepo je če deliš

http://www.tadej-pretner.com/

[tadej pretner]

II. del

Vedno manj je tistih, ki dvomijo v
to, da v nas obstaja tudi nesmrtni del (duša). Duša lahko zori in
se razvija le prek izkušanja materialnega sveta, zato preživi
posamezno fizično inkarnacijo in se vedno znova ponovno inkarnira v
fizično realnost. Seveda se lahko vprašamo, kakšen je končni cilj
duše oziroma kolikokrat se nove in nove inkarnacije ponovijo?

Model tega, k čemur teži duša,
lahko slutimo v načinu, kako realnost doživlja otrok v najrosnejšem
obdobju. Že v prvem delu sem omenil, da vidi okolico v nekoliko
plazmatični obliki, v kateri je vse povezano, del te okolice pa je
tudi sam. Če ima zadovoljene vse osnovne potrebe, realnost verjetno
doživlja podobno, kot odrasli, ko so v globoki meditaciji – v tem
stanju izgubimo občutek, da smo ločena entiteta, počutimo se kot
del celote, ničesar ni, kar bi potrebovali, skratka, vse je popolno.
Ko pa se otrok sebe začne zavedati kot individualnega bitja, izgubi
občutek, da je del neke popolne strukturirane celote in končni cilj
duše, inkarnirane v njem, pravzaprav je, da ponovno pride do občutka
takšne povezanosti v materialnem svetu oziroma skozi izkušanje
materialnega sveta!!! To pa seveda ni lahko, saj že v startu naleti
na velik problem. Ko namreč otrok občutek povezave izgubi,
predstavlja to za njegov energijski sistem šok, hkrati pa začuti
tudi globinsko nezadovoljstvo. Ker je v tej fazi njegov pogojeni um
popolnoma nerazvit, duša pa se še ne more jasno izraziti, začne
mrzlično iskati različne povezave in stvari, ki bi mu vrnile
občutek zadovoljstva in povezanosti, ki jih je čutil prej, izven
sebe. Zato se v zgodnjem odraščanju v želji, da bi bil sprejet (da
bi torej spet pripadal »nečemu« – družini, družbi …) navadi
zatajevati svoja hotenja (hotenja/potrebe duše), zelo zgodaj pa
začne početi tudi stvari, ki mu dajejo občutek, da je o.k., s
katerim želi prekriti globinsko nezadovoljstvo (potreba, da se pred
drugimi izkaže). Skozi to gibanje
med občutkom neugodja in akcijo, s katero »nekaj narediš«, da se
ne počutiš neugodno, pa dobi občutek, da je treba v življenju
stvari imeti pod kontrolo, kar je glavni vzrok enega od glavnih
kolektivnih strahov – strahom pred tem, da se prepustiš življenju,
ki je osnova »življenja iz
duše«. Ključen
trenutek je faza odpiranja srčne čakre (med 14 in 16 letom).
Družina in začetek procesa socializacije običajno otroka ne
zadušita do te mere, da takrat ne bi začutil jasnega stika z dušo
– takrat se začne zavedati dela sprogramiranih omejitev in postane
upornik – družina in družba pa naredijo vse, da to uporništvo
zadušijo. Starost in izkušnje duše so ključnega pomena pri tem, v
kakšni meri bo takrat mladenič/mladenka zadržal odprto srce in
stik z lastno bitjo (dušo). To pa seveda vpliva na naše namere in
ciljno strukturo. Pri tem je treba vedeti, da naših misli ne mislimo
sami, kot je prepričana večina, ampak glede na to, v kakšni meri
smo identificirani z različnimi polji realnosti (programi) in v
kakšni meri ohranimo stik s svojo bitjo, iz polja različic »lovimo«
vibracije, s katerimi smo uglašeni, in jih pretvorimo v misli, ideje
…
a) Mlade duše so popolnoma identificirane z različnimi
programi dogovorne realnosti. Svojih resničnih potreb se ne
zavedajo, zato lovijo skorajda izključno vibracije njihovih polj. V
lajfu se bolj ali manj ukvarjajo z doseganjem splošnih družbenih
»vrednot« (družina, služba, lastno stanovanje). Ker imajo šibak
stik s samimi seboj, izhajajo njihova nezadovoljstva predvsem iz
nesposobnosti uresničevanja zastavljenih ciljev, tega, da
posamezniki/družba ne izpolnjujejo njihovih pričakovanj …
b)Tudi
nekoliko starejše duše lovijo podobne programe, s tem, da so pri
njihovem uresničevanju običajno precej manj reaktivne (ni pa
nujno), izpolnitev »klasičnih vrednot« pa jim prinaša precej manj
zadovoljstva. Pogostokrat ujamejo tudi impulze, ki jih »silijo« k
osebni spremembi, k stiku s sabo. Motivira jih predvsem potreba po
lastni spremembi, ne potrebe, ki izhajajo iz »splošnih družbenih
vrednot«
c) Namere starih duš so v veliki meri inspiracijske.
Okoliške vibracije v večji meri kot instalirani programi privlači
sama duša, zato se zavedajo svojih potreb in uresničujejo svoje
potenciale, naslednji korak pa je povezovanje v duhu.

NAČINI KREIRANJA REALNOSTI

Govorimo lahko o
dveh načinih kreiranja realnosti. Za oba pa je značilno, da lahko
skreiramo vse tisto, kar podpira naša podzavest.:

– Zakon
privlačnosti, pri katerem lahko kreiramo le tisto, kar nam dopuščajo
polja realnosti, s katerimi smo identificirani. Osebe iz skupine a
lahko kreirajo realnost le na ta način, s tem, da se ne zavedajo, da
kreacija ni njihova. Ker privlačijo vibracije, katere prepoznavajo
kot misli, ideje … skorajda izključno na osnovi programov oziroma
pretežno nizkovibracijskih polj, s katerimi so identificirani,
namere pravzaprav niso njihove, ampak gre za namere teh polj. Cilj
nizkovibracijskih polj realnosti pa je, da ti vzamejo energijo (le na
tak način lahko živijo). V zameno ti »dovolijo«, da si uresničiš
določene pogojene želje v okvirih »splošnih družbenih vrednot«,
ki ti dajejo kratkotrajne občutke zadovoljstva (nikdar pa
globinskega),hkrati pa te potegnejo še globlje vase in ti s tem
jemljejo še veš energije. Primer: Kreiraš realnost uspešnega
poslovneža in to uspešnost »plačaš« tako, da nimaš nobenega
prostega časa in živiš le za posel.

Poučen video o em načinu manifestacije:

http://www.youtube.com/watch?v=RabSgfig-Zk

Se nadaljuje …

tadej pretner2013-04-18 00:14:58

Lepo je če deliš

http://www.tadej-pretner.com/

[tadej pretner]

Vprašanja Roberta Zupančiča:

Tadej, objavil si nadaljevanje Male šole kreiranja realnosti, ki
je sedaj odprla vrata za izjemno široko razpravo, še posebej v
kontekstu priloženega video seminarja Lazareva. Razumem, da skozi
različne primerjave pojasnjuje mehanizme delovanja nizkovibracijskih
polj, vendar pa me je v tej predstavitvi vendar nekoliko zmedlo vse
skupaj, kar je govoril o akumuliranju energij: kot satanizem označuje
pridobivanje energije pod masko ljubezni do boga za uresničevanje
materialnih želja (“Ljubim te, zato da bom dobil hišo za 3 mio
dolarjev”). Vendar pa tam omenja tudi PREVZEMANJE
ODGOVORNOSTI za svoje življenje, kar je, mimogrede, tudi smisel
knjig, kot so The Secret idr. Lazarev namreč tudi prevzemanje
odgovornosti za svoje življenje označuje kot prefinjeni satanizem
(torej, kot nekaj negativnega), saj na ta način izničuješ vlogo
Boga, ki ti je dal vse, in se na nek način, enako kot Satan,
poskušaš poistovetiti z njim, ker lahko SAM vplivaš na svojo usodo
in jo kreiraš, torej Boga sploh ne potrebuješ.

ODGOVOR:

Robert, ta video sem gledal pred dobrima dvema mesecema in sedajle
ga nimam časa tako podrobneje gledati, da bi ga seciral, dal sem ga
pa predvsem kot primer principa delovanja vsega skupaj, kar ne
pomeni, da se strinjam z vsako besedo, ki jo v njem izreče Lazarov.
Zato se bom osredotočil zgolj na tvojo dilemo (mastni tisk).

Lazarov še zdaleč ni edini, ki nizkovibracijska polja razume
kot metaforo za satana. Zakaj – zato, ker nas v vsakem slučaju
oddaljujejo od naše biti, ne glede na to, kateri pol izkušaš
(uspeh – neuspeh ipd. – tudi v različnih ljudskih zgodbah ti hudič
nekaj obljubi, da te bo potem lahko spravil v pekel)). In v knjigah,
kakršna je Secret, gre zgolj za navidezno prevzemanje odgovornosti
za svoj lajf. Usmerjajo te na »pozitiven« pol, a k temu načinu
manifestacije nujno sodi tudi negativni (primer sem dal v osnovnem
tekstu – uspešen podjetnik). Problem je v tem, ker se ne dotakneš
globinskega nezadovoljstva, ki sem ga v osnovnem tekstu omenjal,
ampak ga hočeš z zunanjimi faktorji »prekriti«, pa v resnici tudi
to ne rata, ker dobiš v paketu oba pola.

Vprašanje:

Tukaj se mi sedaj nekoliko zadeve postavljajo v nasprotja, saj
tudi vse moderne ezoterične šole, vključno s tvojo, učijo ravno
to: prevzemanje odgovornosti za svoje življenje, ki je osnova oz.
prvi korak h kreiranju željene realnosti. In celo Mala šola
kreiranja realnosti poskuša vplivati na te procese s prevzemanjem
odgovornosti za svoje življenje, saj to od nas zahteva ZAVESTNE
SPREMEMBE – delo na sebi, POVEČEVANJE ENERGIJE, kar pa Lazarev
strogo okara kot nekaj negativnega (ves čas omenja besedo
satanizem).

ODGOVOR:

Prav nobenih nasprotij ni. Kvalitetne ezoterične šole te skušajo
dvigniti nad polarno dualnost. V prevodu to pomeni, da ne iščeš
okoli sebe stvari, ki bodo potolažile tvojo čustveno lakoto, ampak
da vodijo tvojo zavestnost v srce. Ko pa si z zavestjo tam, si v
coni, kjer prihaja zadovoljstvo od znotraj, v praksi pa pride do
»lahkote bivanja«. Dvomim, da Lazarov okara »povečevanje
energije« (res nimam niti časa niti volje ponovno pogledati video).
Energijo v vsakem primeru rabiš, tudi če si z zavestjo v srcu. Brez
nje si sicer v coni, kjer je vse mogoče, a nisi sposoben ničesar od
tega ozemljiti in od lahkotnosti bianja nimaš niti L. V praksi
stanje z odprtim srcem a brez prave energije pomeni, da se še bolj
zavedaš motečih stvari/programov, ne moreš pa narediti ničesar,
da bi se izkopal iz njih. In potem zgolj nakladaš o ljubezni,
sočutju in podobnem, živiš jih pa ne.

Če se prav spomnim, Lazarov kot satanizem omenja investiranje
energije v polja, v čemer pa ima prav. Govori torej o usmerjanju
energije v nizkovibracijska polja v želji, da pritegneš le njihov
pozitivni pol, kar pa se zgodi le na videz. V resnici ostaneš brez
energije, saj ti jo srkajo ravno polja, v katera si jo investiral.

Vprašanje:

Na nekem mestu tudi pravi, da je “nujno prepoznati svojo
nemoč in se ob tem ne osredotočati na svoje super moči”,
kajti Satan je “zmaga energije nad ljubeznijo.” Če torej
preferiraš samo energijo, to v bistvu pomeni, da izvajaš satanizem.
Nadalje svetuje, da je potrebno postavljati prioriteto..

Odgovor:

Seveda, pri takšnem načinu kreiranja realnosti si načeloma
nemočen, da prideš iz polj.

Lepo je če deliš

http://www.tadej-pretner.com/

[tadej pretner]

III. Del

– Pri drugem načinu manifestacije gre
za to, da namero predamo praznini/univerzalni zavesti. Da metoda
deluje, morajo biti izpolnjeni nekateri pogoji, bistven pa je
visokovibracijska namera – v nasprotnem primeru namreč
praznina/univerzalna zavest namero »zavrne«.

O prvem načinu manifestacije (zakon
privlačnosti) sam nimam tako radikalnega negativnega mnenja, kot
Lazarov in ga včasih uporabim. Ločnica med tem, ali nas bo tovrstna
manifestacija dejansko popeljala v destruktivne vode, o kakršnih
govori Lazarov, ali ne, je v ustrezni nameri.
V principu lahko
govorimo o treh vrstah namere:
a) Namera polj realnosti (matrix
namera)
– vsebuje nizko vibracijo, ki jo začutimo kot vzgib za obstankom,
vzgib za varnostjo, da smo sprejeti, da se potrdimo, da uspemo, da
dobimo ljubezen, pri tem pa nam vse te občutke dajejo prvine, ki jih
v svoja življenja vnašamo iz okolja. Večina ljudi dela vse kar
dela le zato, da bi preživela (fizično, eksistencialno, čustveno,
mentalno). Če imaš takšno namero je jasno, da si identificiran z
določenimi polji realnosti in da ne upravljaš
s procesom manifestacije. Če
izkušamo takšno namero, ne moremo ničesar manifestirati zavestno,
saj takšna namera zavestno
manifestacijo
sama po sebi prepreči. Takšne namere nam preprečujejo, da izkušamo
globinsko, nepogojeno izpolnjenost.

b)
Namera nekoliko višje vibracije je transformacijska
namera.
Vsebuje vzgib po osebnostni spremembi, ozdravitvi, za bujenjem,
odpuščanjem … Če imamo takšno namero, je naša vibracija višja
in smo na dobri poti, da sami manifestiramo svojo realnost. Ko smo v
coni transformacijske namere, lahko manifestiramo tudi določene
stvari izven obsega klasičnih pristopov zakona privlačnosti, vendar
pa porabimo za to veliko časa in energije.

c)
Inspiracijska namera
– le
z njo lahko resnično zavestno in lahkotno manifestiramo svojo
realnost, saj je notranje in ne zunanje motivirana. Izhaja iz stika s
samim seboj, ko pa smo v takšnem stanju, vsebujejo vibracije, ki jih
privlačimo, informacijsko bit evolucije na vseh ravneh.

S
tehniko »zakon privlačnosti«, ki bo opisana nekoliko kasneje,
lahko načeloma kreiramo realnost iz domene prve in delno druge vrste
namere. Vendar pa moramo biti previdni predvsem takrat, ko gre za
namere, povezane s preživetjem. Menim, da so nekatere oblike
kreiranja realnosti na ta način povsem upravičene in načeloma
nenevarne. Nekatere duhovne struje menijo, da ne bi smeli zavestno
skreirati ničesar, kar je povezano z materialnimi dobrinami, a to je
neumnost. Včasih lahko določene specifične kvalitete razvijamo v
svoje
in splošno
dobro le, če imamo ustrezna pomagala iz sveta materialnosti. Bi
Jacques Costeau lahko izvedel toliko fascinantnih raziskav, povezanih
z življenjem v morskih globinah, če ne bi imel ustrezne opreme
(beri ladje Calypso)?

A
ne gre le za to, da za nekatere dejavnosti osebnega razvoja
materialne dobrine/opremo pač rabimo. Na tem področju se odpirajo
še druga vprašanja. Vsaj
v t.i. »vmesni fazi«, ko še nismo vzpostavili tako jasnega stika s
svojo bitjo, da bi spontano prišli v stanje nenapornega bivanja z
izkušanjem wu wei namere. Organizacija
življenja v zahodnem svetu je kakršna je in pogostokrat se ne moreš
predano ukvarjati s stvarmi, ki sodijo v domeno namere tvoje duše,
če ti fokus uhaja na neurejene stvari, povezane z vsakdanjim
življenjem (recimo stanovanje).

Dober
način za preverbo porekla motivacije naše namere, ki jo želimo
skreirati, so
tri preprosta vprašanja, ki si jih pred manifestacijo zastavimo. Ta
vprašanja so:

–
Ali želim s predmetno manifestacijo sebi ali drugim kaj dokazati?

–
Ali želim biti s predmetno manifestacijo sprejet od sebe ali drugih?

–
Ali je motivacija predmetne manifestacije želja po varnosti?

Če
so odgovori na vsa vprašanja ne, lahko realnost manifestiramo s
tehniko zakona privlačnosti brez prevelike skrbi, da nas bodo
posrkala nizkovibracijska polja.

Zanimivo
je, da v osnovi na enak način preverjamo namero tudi pri drugi
obliki manifestacije, torej pri kreiranju realnosti, pri katerem
predamo namero prazini. Vendar pa so pri tej tehniki našteta
vprašanja le prvi del preverbe namere – drugi del je energijski, a
o tem nekoliko pozneje.

ELEMENTI,
POMEMBNI ZA USPEŠNO ZAVESTNO MANIFESTACIJO

Ne
glede na to, kateri način izberemo za zavestno kreiranje realnosti,
je
treba poskrbeti za nekaj elementov manifestacije, ki so porok za
uspeh:

1.
Psihični prostor: Tisto,
kar se nam dogaja v življenju, je refleksija našega notranjega
psihičnega prostora. Če živimo realnost polno stresa in
obveznosti, v kateri nimamo časa zase,
je to jasen znak, da nimamo potrebnega
notranjega
prostora za
manifestacijo,
ki mora biti prazen. Če smo npr.
v
zavesti žrtve, ne bomo imeli prostora za manifestacijo, saj ta
identifikacija zavzema naš psihični prostor in se prek nas
manifestira. Če si torej žrtva, ne moreš kreirati
realnosti, v kateri se počutiš mirno in zadovoljno. Ali
pa – dobiš npr. impulz, da
bi
manifestiral
realnost, v kateri boš spoznal osebo, s katero boš doživel
čustveno izpolnitev. Tvoj
psihični
prostor pa je še vedno zaseden s prejšnjo vezo, ki si jo sicer
prekinil že
pred časom (zamera, bolečina …). V takšnem primeru se bo poskus
kreacije realnosti, v kateri bi spoznal takšno osebo končal tako,
da bomo pritegnili osebo, s katero bomo izkušali podobna nesoglasja
kot v prejšnji vezi, ali pa se ne bo zgodilo nič. Do tega pride
ravno zato, ker je naš psihični prostor poln in v njem ni prostora
za kreacijo realnosti, kakršno želimo.
Nujno je torej znotraj nas narediti prostor za manifestacijo (s
procesi deidentifikacije).

Se
nadaljuje …

Lepo je če deliš

http://www.tadej-pretner.com/

[tadej pretner]

IV. Del

2. Fokus/sposobnost osredotočenosti

Fokus je
mentalno-čustvena usmeritev oziroma sposobnost usmerjanja
življenjske energije na določen cilj. Z usmerjanjem svoje energije
dajemo realnosti, ki jo živimo, življenje in glede na to, da večina
živi realnost, kakršne si ne želi, je jasno, da je naše
usmerjanje fokusa v največji meri nezavedno, vprašljiva pa tudi
količina energije, s katero razpolagamo. V osnovi si torej moramo
zastaviti troje vprašanj:
a) Kje je energija, potrebna za
zavestno kreiranje realnosti in kako do nje?

b) Kako fokus
okrepiti in ga v bistveno večji meri premestiti v polje zavestnosti?

c) Kako razviti
fokus, ki omogoča spremembe materialne realnosti?

a) Kje je
energija, potrebna za zavestno kreiranje realnosti in kako do nje?

Načeloma se
energija v našem sistemu prosto pretaka takrat, ko počnemo stvari,
ki jih radi delamo in kadar ne delamo stvari, ki nam niso všeč.
Kadar delamo v nasprotju s tem, si ustvarjamo energijske blokade,
pride do zastojev energije. Psihologi bi rekli, da je ta
blokirana/ujeta energija v naši podzavesti, Eckart Tolle bi rekel,
da je ujeta v našem čustvenem telesu, v t.i. telesih bolečine,
C.G. Jung je govoril o sencah – delih duše/življenjske energije,
ki jih potisnemo v podzavest … Največ energije izgubljamo v
primerih, ko se zavedamo svojih resničnih potreb, a iz takšnih ali
drugačnih razlogov ne ravnamo v skladu z njimi, kadar ravnamo v
nasprotju s svojimi najglobljimi vrednotami (pojavijo se občutki
krivde, ki so izredno velik »porabnik« energije) in kadar je naša
predstava o sebi tako slaba in tako drugačna od programiranih
predstav kolektivne realnosti, ki nam šepetajo, kakšni bi morali
biti, da bi bili o.k., da se v nas pojavi občutek sramu. Tudi sram
je sila velik porabnik energije, pojavlja pa se seveda tudi v
primerih, ko ne delujemo v skladu s svojimi potrebami in kršimo
najgloblje vrednote.
Drugi zelo pomemben faktor »izgubljene
energije«, ki pa ga običajno podcenjujemo, so t.i. odprti
energijski krogi, zaradi katerih izgubljamo energijo. Pri tem gre za
stvari, ki smo jih začeli, a ne dokončali, stvari, ki jih
planiramo, a nikakor ne krenemo v realizacijo, obljube, ki smo jih
komu dali, a jih nismo izpolnili …

Nekatere šole
manifestacij za pridobitev potrebne energije svetujejo različne
vrste meditacij, v katerih se recimo odpiramo svetlobi, energiji
kozmosa in povezujemo z energijo zemlje, vendar pa so takšne metode
zares učinkovite le, če znamo ob tem vzpostaviti tok skalarne
energije oziroma t.i. torzijsko polje
(http://www.tadej-pretner.com/webwiz/forum_posts.asp?TID=353
– glej moj prispevek z dne 6.2. 2011). O zavestnem vzpostavljanju
torzijskega polja, čeprav ga sam tako ne imenuje, piše tudi Frank
Kinslow v svoji knjigi Eufeeling. Tistim, ki zavestne vzpostavitve
torzijskega polja ne obvladajo, bo v prvi fazi veliko bolj koristil
10 tedenski proces prisotnosti, opisan tule:
http://www.tadej-pretner.com/webwiz/forum_posts.asp?TID=93
, ki omogoča sprostitev velikega dela zastale čustvene energije
(oziroma čiščenje podzavesti) in hkrati krepitev eteričnega
telesa. Primerno krepko eterično telo nam namreč omogoča, da
energije, ki jih naš um prepozna kot neprijetne, destruktivne …
prepustimo skozi svoj energijski sistem in jih ozemljimo – kadar
jih nismo sposobni ozemljiti, pa ostajajo v našem sistemu kot
»telesa bolečine«. Okrepitev eteričnega telesa je torej tista, ki
vodi k ozemljitvi, ne pa recimo vizualiziranje korenin iz podplatov
in podobni meditacijski štosi, ki jih lahko večinoma uvrščamo v
kategorijo »teka na kratke proge«, saj dolgoročnih konstruktivnih
sprememb ne prinesejo.

Vendar pa se nam v
življenju v veliki meri dogaja, da nekatere stvari, ki nam niso
všeč, preprosto moramo narediti, če želimo primerno delovati v
materialnem svetu, biti vklopljeni v socialne procese ipd. Če se
želimo izogniti izgubi energije, moramo v takšnih primerih znati
upravljati z našim fokusom. To je seveda mogoče, vendar že v
startu zahteva določeno raven energije (absurd je torej v tem, da
potrebujemo energijo, če se želimo izogniti izgubi energije ;o) ).
Poleg že omenjenega procesa prisotnosti, nam bodo pri tem v pomoč
različne tehnike deidentifikacij. Ena bolj enostavnih je Sedona
metoda: http://www.tadej-pretner.com/webwiz/forum_posts.asp?TID=331

Če se želimo
izogniti izgubi energije, kadar počnemo stvari, ki jih ne delamo
radi, moramo priti v fazo t.i. aktivne alfe.
Precej razpoložljive
literature govori o frekvencah biološkega možganskega valovanja –
omenjajo predvsem naslednja:
– Beta raven (13 – 30 Hz): kadar v
naših možganih prevladujejo ti valovi, govorimo o mentalni
aktivnosti, ki pa niso zavedna, ampak gre za delovanje v okviru polj
realnosti, s katerimi smo identificirni oziroma za delovanje v
okvirih naučenega.

– Theta ( 4 – 7
Hz) in delta valovi (pod 4 Hz), ki so značilni predvsem za stanja
globokega spanja in celične obnove.

– Alfa valovi (7 –
13 Hz), stanje sproščenosti, ki v večini tovrstne literature niso
ustrezno opisani.

Zanimivo je, da le
redki avtorji omenjajo gama valove (30 – 50 Hz), ki so povezani z
zaznavanjem, zavestnostjo in pozornostjo, v kombinaciji z alfa valovi
pa nam omogočajo tako stanja osredotočenosti, kot tudi stanja, v
katerih energije ne izgubljamo, pa čeprav počnemo stvari, ki nam
niso najbolj všeč.

Se nadaljuje …

tadej pretner2013-05-02 10:26:46

Lepo je če deliš

http://www.tadej-pretner.com/

[tadej pretner]

V. Del

Oglejmo si pomen gama možganskega
valovanja v kontekstu alfa možganskih valov.

Stanje fizične sproščenosti, s
katerim večina avtorjev opisuje prevlado alfa valov v naših
možganih, namreč ni tako enoznačno. Govorimo namreč lahko o
pasivnem in aktivnem alfa stanju.

– Za pasivno alfa stanje je
torej značilna prevlada alfa valov v možganih, vendar gre pri tem
stanju bolj za apatičnost, vodljivost … V pasivni alfi smo recimo
običajno takrat, ko se utrujeni in vsega naveličani zvečer usedemo
pred TV. Za takšno stanje je značilno, da je v njem porušena naša
avtonomija in občutek integriranosti, zato smo podvrženi
sugestijam. To dobro vedo tudi tvorci reklamnih sporočil, zato jih
na TV tolikokrat ponavljajo. Ko vidiš neko reklamo v stanju pasivne
alfe, v kateri si, kot sem že omenil, odprt do sugestij, si takšna
reklama zlahka utre pot do globljih slojev naše podzavesti. In kaj
se potem zgodi? Ko prideš v trgovino, ne da bi karkoli razmišljal
sežeš po proizvodu, ki si ga v takšnem stanju videl na TV in ga
vržeš v nakupovalno košarico. Štos pasivne alfe poznajo tudi
politiki. V svojih govorih nas z govorom o tem, kako slabo je stanje
v državi najprej dezintegrirajo, da pridemo v pasivno alfo in smo
odprti do sugestij, nato pa nam ponudijo rešitev – sebe kot
politično opcijo,

– Za aktivno alfo pa je
značilno, da v možganih prevladuje kombinacija alfa in gama valov.
Takrat smo globoko sproščeni, a hkrati pozorni. V tem stanju je
reaktivnost (avtomatični odzivi, na osnovi naučenega ali
navajenega) bistveno manjša, sposobnost izbire pa zato večja.

Kako torej v praksi s pomočjo aktivne
alfe doseči stanje,v katerem ne izgubljamo energije niti takrat, ko
delamo stvari, ki nam niso všeč?

Za boljše razumevanje najprej kratek,
a zgovoren poskus:

– Zapri oči in se sprosti;
– V telo
pričaraj nek destruktiven občutek (strah, jezo …);

– Ko je občutek tako intenziven, da ga
ne moreš več okrepiti, odpri oči in se zazri v prazen prostor
(torej ne na kakšen objekt v prostoru, v katerem si, ampak s fokusom
nekje na praznem prostoru).

Kaj se je zgodilo?

Destruktivni občutek je v hipu
izginil.

In kaj se lahko iz tega poskusa naučiš?

Destruktivnim občutkom daje
življenje naš fokus, ki ga usmerjamo na objekte ali subjekte
materialne realnosti.

Kako torej to spoznanje uporabiti v
praksi?

– Kadar delamo stvari, ki nam niso
všeč, imejmo fokus na praznem prostoru. Variant je več. Ko recimo
komuniciramo z nekom, ki se ga bojimo, ga ne opazujmo kot subjekt,
ampak imejmo fokus ali na praznem prostoru kakih 20 cm pred njim, ali
pa v njemu (oba načina lahko zlahka osvojiš z nekaj vaje).

Verjetno nihče nima rad dela na tekočem traku. Če se v neki
fazi življenja na ta način preživljamo, ne imejmo fokusa na
predmetih, ki jih dajemo na tekoči trak ali na tekočem traku, ampak
v praznem prostoru tik pred predmetom/trakom.

Čim takšen fokus vzdržujemo
zavestno, smo prisotni in ne izgubljamo energije. Energija gre namreč
tja, kamor imamo usmerjeno pozornost. Če pozornost usmerjamo na
ljudi/predmete, dajemo energijo njim. Če pa imamo fokus na praznem
prostoru, do energijskih praznitev ne prihaja; obratno. Vsa energija
namreč izhaja iz praznega prostora.

b) Kako fokus okrepiti in ga v
bistveno večji meri premestiti v polje zavestnosti?

Psihologi pravijo, da je zavestnih le
cca 5% naših dejanj. Vse ostalo delamo rutinsko, brez kakršnekoli
pozornosti. Nekaj preprostih nasvetov za krepitev fokusa:

– Izogibajmo se t.i. multitaskinga –
delanje več različnih stvari hkrati, recimo hkratno telefoniranje
in surfanje po internetu, branje med kosilom … Multitasking vodi v
disperzijo pozornosti, ki nam sčasoma postane navada in nazadnje
nismo več sposobni resnične osredotočenosti.
– Stvari, ki jih
začnemo, tudi dokončajmo.
– Izvajanje vaj
za osredotočenost (recimo koncentracija na dihanje, štetje).
–
Čim več stvari naredimo zavestno (se
oblačiš, umivaš zobe). Ko ti pade koncentracija, se osredotoči na
ritem
dihanja.
–
Zavestno
hranjenje.
–
V vsakdanji komunikaciji
govori, ko je treba in
poslušaj, ko je treba. Ne
skači sogovorniku v besedo.
– Ne
razmišljaj o problemih, ne
pritožuj se in ne kritiziraj.

tadej pretner2013-05-09 04:34:28

Lepo je če deliš

http://www.tadej-pretner.com/

[Avtor]

Prispevki