kako pomagati telesu?

[natasha31367]

Ops….sem kliknila odgovori namesto prilepit smejkota.

Z vsem tistim zgornjim pisanjem sem ti hotela povedati samo to, da se trenutno trenutno peham skozi paleto rešitev samo zato, ker enostavno še nisem našla prave pomoči za vse skupaj. Zavedam se namreč, da to ni glih enaka situacija kot je PAP3 ali pa bolečine v križu, saj dolgoročno ta moja dehidracija lahko privede v smrt, če ne bom prav na hitro ugotovila, kaj naj naredim, da se ti napadi prenehajo. Moja mama se vedno jezi name in mi pravi, da sem neodgovorna, ker življenje vzemam tako na lahko. In dejansko ga vzemam kot igro vedno in povsod. Ta situacija zdaj pa…enostavno ne vem več kaj početi, da mine, zato pa to tudi trenutno gledam kot na problem-izziv, ne pa samo na izziv. Fora je namreč v tem, da je ta dehidracija samo še pika na i, glede na to, da je en velikanski i že samo ta moj trebuh, ki mi ne da normalno živeti že vsaj 15 let, sploh pa zadnje leto! Že 15 let je, kar sem se odrekla eni mojih najljubših jedi: mleku in mlečnih izdelkov. Že 7-8 let je, kar pijem samo vodo in čisto nič drugega. Vse ostalo pa…res nora situacija, verjemi! Če bi se dalo živeti brez hrane, se sploh ne bi obremenjevala, prej obratno! Živela bi brez hrane in konec. Ker pa pravijo, da je treba jesti, in ker še vedno nisem ugotovila, kaj paše mojemu telesu in kaj ne, je ta problem postal zame že prav nočna mora! Ko sem novembra šla prvikrat na bioresonanco, je na začetku izgledalo, da sem končno našla pravo pot, in mi sploh ni bil noben problem opustiti sladkih stvari, čeprav sem bila prav odvisnica od čokolade (mmmm, kako je dobra!), pa tudi bele moke ne in nasploh nobene stvari, ki bi mi lahko škodila. Samo da bi se končno počutila dobro! Pa je bilo res prvih 14 dni vse super. Torej sem le našla rešitev za moje toliko dolgo trajajoče težave, uau! Po dveh tednih pa spet! Bolečine v trebuhu, čuden občutek v njem, glava motna, otekanje, uh! Kaj sem spet pogrešila? Kaj hoče sploh to moje telo od mene?! Prišla sem v fazo, ko sem dejansko bojim karkoli pojesti, saj mi ob “slabih” dnevih še voda škodi, da ne govorim o vsem ostalem! V zadnjem letu sem se vsaj 5-6x že postila po 3-4 dni, potem je bilo seveda nekaj dni boljše, potem pa spet ista pesem kot prej. Neznosno, verjemi! Zdaj sem brez jesti že od četrtka, problem pa je, ker je še ta dehidracija zraven, tako da ne morem niti enega ubogega posta izvajati, tako kot ga izvajajo drugi! Noro, res! Sicer sem še vedno pripravljena na bitko in se sploh ne mislim predati, vendar mi manjka orožje, s katerim bi lahko zmagala. In to je vse. Sem pa prepričana, da sem tokrat prišla do dna in da, seveda, imam zdaj samo dve možnosti: ali ostanem tu ali pa se končno začnem vračati na vrh, bolj dol namreč res ne morem (na srečo! ) ….

Lepo je če deliš

[Irena]

natasha31367 wrote:
Dejstvo je, da so vsa tista znanja še vedno v meni, določene reči tudi še vedno živim, vse najpomembnejše pa vem samo z možgani, vendar vsa ta znanja nikakor več ne morem povezati s svojo dušo in srcem,

To, da je treba vode – sem med.sestra – razumem tvoj strah in akcijo.

A med vsem tem ena globoka meditacija – ad hoc, brez predpriprav, brez pričakovanj – vzpostavitev vezi … predajo… to zmoreš, vkolikor si se pripravljena za ta čas odpovedati egu in njegovemu boju.

Bojni krik in divjanje z mačeto nas oddaljujejo od “Boga” – ti pa bi rada “k njemu” (sebi) – imaš le en način, ki povezuje: ljubezen. Okusi jo. Nato pa iz nje naprej deluj .

Lp, i

Lepo je če deliš

[zlati rez]

Irena wrote:

zlati rez je napisal/a:

Dejstvo je, da so vsa tista znanja še vedno v meni, določene reči tudi še vedno živim, vse najpomembnejše pa vem samo z možgani, vendar vsa ta znanja nikakor več ne morem povezati s svojo dušo in srcem,

To, da je treba vode – sem med.sestra – razumem tvoj strah in akcijo.

A med vsem tem ena globoka meditacija – ad hoc, brez predpriprav, brez pričakovanj – vzpostavitev vezi … predajo… to zmoreš, vkolikor si se pripravljena za ta čas odpovedati egu in njegovemu boju.

Bojni krik in divjanje z mačeto nas oddaljujejo od “Boga” – ti pa bi rada “k njemu” (sebi) – imaš le en način, ki povezuje: ljubezen. Okusi jo. Nato pa iz nje naprej deluj .

Lp, i

Svaka cast, Irena….….tako dobrega in direktnega odgovora….pa ze dolgo casa nisem prebrala….

Lepo je če deliš

[Nataša]

Nataša, jaz sem začutila nekaj podobnega kot Irena. Borbo in dokazovanje, da nisi in nikoli ne boš takšna kot mama, in dokazovanje sebi in drugim koliko zmoreš. Takšne odločitve nam zavedno ali nezavedno prinašajo v življenje vedno nove preizkušnje, in kot berem, pri tebi niso ravno lahke. Življenje ni borba, ampak prepuščanje. Vse to je močno izražen moški princip. Tega raje opusti in začni delovat po nežnem, ženskem principu, kjer ni potrebe po dokazovanju in bojevanju z mlini na veter.

Nataša

Lepo je če deliš

[tadej pretner]

natasha31367 wrote: Tadej, tole z mojim priimkom je res ironično, imaš prav, aha. Ironično je pa tudi to, da dejansko zadnjih 7-8 let pijem samo vodo. Hm, bi mogoče res morala spremeniti priimek? Očitno malo preveč vpliva name, kaj se ti zdi?

Saj veš, kako deluje vesolje – vpliva, če v to verjameš. Z vesoljem dejansko komuniciramo na ravni naših najglobljih prepričanj. Zato ponavadi tudi pozitivne afirmacije kaj prida ne delujejo, če je pod njimi vsidrano prepričanje, ki se z njimi ne sklada.

natasha31367 wrote:
Hm, zadovoljna s svojim življenjem? Če si pogledaš moje prejšnje sporočilo, boš videl, da sem napisala, da je življenje, ki ga trenutno živim eno najbolj urejenih in najmirnejših, kar sem jih imela do sedaj. Zadovoljno pa… Recimo zadovoljivo, no. V stilu “kaj pa sploh hočeš več!”, drugače pa ni življenje, ki sem ga sanjala, in ta trenutek je hkrati to življenje, ki ga moram sprejeti takega, kot je, saj trenutno ni možno, da bi bilo drugačno. Mogoče kasneje, ko se otroka končno osamosvojita… Do takrat pa je verjetno še vsaj enih 6 let. Torej moram najti način, kako živeti v tem zadovoljivem življenju in hkrati naučiti moje čakre, da vseeno funkcionirajo kot bi morale. Se to sploh da?!

Ne vem, če je tvoje izhodišče ravno “zdravo”. Enkrat sem nekje našel dobro primerjavo med kvaliteto sprejema radijskega sprejemnika in kvalitete življenja. Če skušamo povečati kvaliteto življenja s spremembo zunanjih okoliščin, je ravno tako, kot bi radijski sprejemnik, v želji po boljšem sprejemu, prestavili na drug konec sobe. Pa bi ga lahko pustili tam, kjer je – le gumb potenciometra za sprejem postaj bi bilo treba malo drugače nastaviti, pa bi bil sprejem boljši. Enako je v lajfu. V kakršnekoli okoliščine se prestaviš, “vzameš sebe s seboj”. In razlog, da v določeniuh okoliščinah nisi zadovoljna, je v tebi. Okoliščine oziroma način, kako jih doživljamo, so projekcija tistega, kar je v nas.

natasha31367 wrote:
Imaš prav, to je res nek sindrom, vendar sem tudi jaz pozabila, kako mu je ime. To se je meni že večkrat zgodilo in je tudi vedno potem minilo kar samo od sebe, ja. Ta trenutna reč pri meni pa kar vztraja in vztraja, čeprav se moram pohvaliti, da sem že dve noči končno zares spala. Sicer sem vstala nekajkrat za odtočit, sem pa potem takoj spet zaspala nazaj na srečo, aha. Kot zgleda, je tudi ta napad končno minil, vendar pa se moram zavedati dejstva, da je prišel kot opozorilo in da se bo verjetno prej ko slej spet ponovil, če ne spremenim nekaj v svojem življenju. Pa sem spet pred izzivom: kaj je tisto, kar moram spremeniti?!

Spremeni sebe. Na nikogar drugega se ne moreš zanašati, da bo to storil namesto tebe. V osnovi je vse v qrcu. Zunanji svet namreč stalno komunicira z našimi potrebami in željami, ne pa z nami. V ozadju želja pa je čustvena lakota.
Če v tem svetu deluješ relativno “normalno”, je že to dokaz, da v tebi besni vihar. V dobi odraščanja namreč nasedemo na blesavo finto lajfa – da se počutimo sprejete v svetu odraslih, moramo zatajiti svoja čustva. Zato so normalni ljudje, ki jih ustvarja ta svet, polni tihega obupa. To je vihar dvojnosti, vojna med pristnostjo in našim trudom, da navzven delujemo ql.
V ta vihar moraš zavestno. Začni s procesom povezanega dihanja – to je prvi korak k zavedanju sedanjega trenutka. Zdravje, obilje in radost so avtomatska posledica zavedanja sedanjega trenutka. Nekateri iz tegale foruma to tehniko že uporabljajo – je pa le prvi korak. V kratkem bom odprl temo, v kateri bom pokazal nadaljne korake.

Lepo je če deliš

http://www.tadej-pretner.com/

[AVATAR]

tadej pretner wrote: V kratkem bom odprl temo, v kateri bom pokazal nadaljne korake

Prijatelj stari…le kaj bi mi brez tebe

Lepo je če deliš

[Nataša]

[/QUOTE]

Če v tem svetu deluješ relativno “normalno”, je že to dokaz, da v tebi besni vihar. V dobi odraščanja namreč nasedemo na blesavo finto lajfa – da se počutimo sprejete v svetu odraslih, moramo zatajiti svoja čustva. Zato so normalni ljudje, ki jih ustvarja ta svet, polni tihega obupa. To je vihar dvojnosti, vojna med pristnostjo in našim trudom, da navzven delujemo ql.

Zadnje dni to resnico občutim močneje kot kdajkoli. Človek enostavno ne more biti pristen, dokler ne opusti te dvojnosti. Vse drugo je samo ena ogromna igra, ki nam pobira neverjetne količine energije. Vzdrževanje

navideznega stanja, ki ga z vsemi kriplji poskušamo ohranjat, ne glede na to, da maska ves čas poka po šivih in jo vedno na novo krpamo.

V ta vihar moraš zavestno. Začni s procesom povezanega dihanja – to je prvi korak k zavedanju sedanjega trenutka. Zdravje, obilje in radost so avtomatska posledica zavedanja sedanjega trenutka. Nekateri iz tegale foruma to tehniko že uporabljajo – je pa le prvi korak. V kratkem bom odprl temo, v kateri bom pokazal nadaljne korake.

[/QUOTE]

Ravno zaradi zgoraj omenjenega viharja, ki te dni besni v meni, že komaj čakam na tole obljubljeno temo.

Lepo je če deliš

[Avtor]

Prispevki