hranjenje s prano

[Filius Dei]

glas je napisal/a:

‘Nemojte prestati jesti i piti, to je dijagnoza i bolest – bretarijanstvo je poziv kojeg osjete samo pojedinci’

Torej je to samo za poklicane. Obstaja pa nekaj bolj splošno uporabnega – postenje.

Lepo je če deliš

[glas]

Kar se tiče solarne joge..  dobre ure za pogledati v Sonce so vedno takrat ko ti to zapaše..  Tako da če je to opoldne je tudi to ok, samo pogledaš pa le za tako dolgo kot ti je prijetno..  Kot otrokom so nam strogo prepovedali gledati v Sonce..  ampak ko sem poleti ležal na soncu, se nekako nikakor nisem mogel upreti, da nebi čez rahlo priprte veke začel špegati v Sonce, a veke so se bolj in bolj želele razpirati, tako da sem slej ko prej gledal direkt v sonce, ponavadi ob najblj močnem Soncu poleti..   Če ti je pogled prijeten takrat ti ne škodi, če te Sonce želi slepiti in te v očih zaboli, takrat se pa pred njim zaščiti, čisto preprosto..

Kar se pa tiče pranojedstva, Sonce je seveda glavni vir energije za Zemljo in vse kar biva na Zemlji, vseeno pa solarna joga ni nek predpogoj za živeti na prani..  Če se poglobiš samo v izraz breatharian, bi direkten prevod bil vdihojedec, kar si lahko prevedeš, da se hraniš z dihanjem..  In ravno dihanje je izraz tvoje harmonije..  Zato je bolj kot na gledanju v Sonce potrebno delati na dihanju.  Dih je življenje! Tako začetek fizičnega življenja predstavlja prv vdih in konec fizičnega življenja predstavlja zadnji izdih.  In dihanje kot tako je osnova vse duhovnosti in kako dihaš čez ves dan ti dobro ponazarja tudi v kakem energetskem stanju si kak trenutek..  Večina zahodne civilizacije diha plitko v zgornji del pljuč, zato je ves čas tudi v umu in ima napetost v ramah..  Ko začneš umirjeno in globoko dihati, dihati tja globoko v spodnji del trebuha se začnejo umirjati tvoje nemirne energije in to je lahko tudi osnova za kasnejši prehod na življenje na prani..  In kot je nakazano že v imenu, tako tudi jaz dojemam, da je dihanje najpomenbenjše in osnova z vse..

Filius Dei je napisal/a:

Torej je to samo za poklicane. Obstaja pa nekaj bolj splošno uporabnega – postenje.

Ja postenje je zelo kvalitetna zadeva..  Tukaj lahko treniraš svojo nenavezanost, lahko treniraš soočenja z vsebinami, ki ti ven butajo, ko se postiš ipd..   In zanimiva stvar pri postu je da res vse živo ven prihaja, od vzgibov za hranjenje, do ozaveščanja zakaj sploh jemo, kaj se dejansko hrani ob hranjenju (čustveni vzgibi) ipd..  Največja fora hranjenja je namreč to, da ljudje jemo predvsem zato, ker drugače itak ne vemo, kaj bi lahko počeli sami s sabo tu na zemlji, če nebi več jedli, saj bi nam ostalo toliko časa in energije, da ne bi vedeli kam z vsem tem..   In če še spali recimo nebi več (kot se to zgodi tudi pri pranojedstvu), takrat bi to naše stanje “ne vedeti kam sam s sabo in s svojo energijo” postalo še mnogo bolj očitno in nevzdržno, kot že je..  Tako se pa se s hrano kar fajn zamotimo čez cel dan, tudi z čakanjem na obroke, z razmišljanjem kaj bi za naslednji obrok mljacknili, z pripravo teh obrokov, z jedenjem obrokov, nato prebavljanjem in kontepliranjem o pojedenem itd.. kje pa je še vzgoja hrane, služenje denarja za nabavo hrane, in gledanje oddaj o hrani, potovanje po svetu in testiranje hrane..   Med obroki si pa še naša prebava in prebavni trakt izbori svoj del pozornosti in zabave, tako da vmes nam še to malo popestri dan..  

Tako da že en dan brez hrane je dokaj zanimiv.. Pa ta en dan brez hrane ne bo povzročil niti načenjanja glikogenskih zalog telesa, če se pač ta dan ne lomiš na pol z fizičnimi treningi.. (da športnike malo pomirim)   Vseeno pa bo zato ta dan energetsko toliko bolj pestro, ker biološko en dan brez hrane, telo komaj da opazi…

Najbolj zanimiv pri postu je tudi fenomen, da najprej se ti zdi da bi rad bil lačen, nato ugotoviš, da vbistvu sploh nisi lačen, le dolgčas ti je, nato si misliš, da bo nastal manjko energije za karkoli početi, ampak čez čas vidiš da se zgodi ravno obratno in se ti odpre/odpira toliko neke energije, da ne veš sploh kam bi z njo sploh ali kako bi jo lahko porabil..  in lahko kaj hitro pokapiraš, da ravno hrana ti to visoko vibracijsko vibro, pomaga dol tlačiti in ti jo konstantno dela bolj zaspano in umirjeno in niža vibro tvoji izvorni energiji..

Vbistvu je to le ta prvi dan opisan..  trije dnevi so potem že malo drugačna zgodba..   Tistih zgodb 20 ali celo 40 dni brez hrane pa sem le od drugih kaj slišal, kako to izgleda..    Me pa osebno tudi mika tisti vision quest, ko si 4 dni brez vode in hrane v divjini, medtem ko pleme zate vibrira tvojo vibro, ti pa se povezuješ z novimi vizijami zase..      ampak to so že druge tematike..

 

Lepo je če deliš

“Synchronicity is God’s way of remaining anonymous.”

[Potočnik]

Solarna joga je, kakor jaz to gledam, cel program, kot ga je zastavil Manek.
Običajni ljudje bodo to izvajali eno uro po sončnem vzhodu in eno pred zahodom. Ob drugem času tega ne bi nikomur priporočal, oziroma bi mu odločno odsvetoval.
Druga stvar je če tu in tam malo pokukaš izpod vek tudi ob drugih urah. Ampak to ni solarna joga.
Gotovo pa je možen še kak drugi protokol, kot je Manekov in je morda še boljši. Manek si ga je pač tako zamislil, preizkusil in deluje.

Tridnevi post sem sam izvajal, 10 dnevnega žena, 42 dnevnega pa prijatelj. Tako da sem to videl od blizu.nimam pa nekega trdnega stava okoli dolgotrajnih postov. Če je človek zdrav se mi zdi da 42 dnevni post ni ravno smiseln. Ampak ne vem. Vsekakor pa se je na vsak post potrebno dobro duhovno pripraviti in imeti jasen cilj, ki ga z njim želimo dosečt.

Lepo je če deliš

[Filius Dei]

Imam izkušnjo z enotedenskim postom. Nisem izvajal popoln post, ker je odsvetovan za vata tip telesne konstitucije – peresna kategorija. Post ni samo telesno čiščenje ampak je tudi velika priložnost za duhovno poglobitev. Bolj pride na dan, kaj je v tvoji notranjosti. Soočiš se s svojimi omejitvami, ovirami, šibkimi točkami … Bil sem zelo presenečen, da kljub skromni prehrani nisem bil nič kaj utrujen. Ob pomanjkanju so se mi izostrili čuti, bolj sem bil pozoren na hrano, lakoto in na to, kaj jem. Šele, ko nisem užival nekaterih stvari, sem videl, kako močno sem navezan na te stvari (meso, sladko). Sem pa bolj začutil še neko drugo lakoto – lakoto po Bogu.

Priporočam starodavno prakso posta in jo želim ponoviti. Mogoče nejprej večkrat enodnevni post.

Druga stvar, ki je med ljudmi pozabljena, so dnevni trenutki v samoti, tišini, molitvni, meditaciji … Tudi to je neke vrste post. Ljudje več ne zdržijo nekaj časa v mirovanju, brez dražljajev, v tišini. Samo od zunaj se zamotijo, če pa se pogled ustavi odznotraj, jim je dolgčas, ker je tam praznina.

Lepo je če deliš

1 uporabnik se je zahvalil avtorju.

glas

[Potočnik]

Fino si to napisal. Jaz tudi tako vidim.

Lepo je če deliš

[Potočnik]

Kojčev Učbenik življenja prebiram vsak dan. In to kar berem danes je prav okoli posta.
Kojc je pred ene 70 leti pisal:

Vsekakor je post star kakor človeštvo. Obstajal je že takrat,ko ljudje še niso imeli niti pojma o današnjih znanstvenih metodah zdravljenja.
Nekoč so se ljudje postili predvsem zato, da vi v sebi vzbudili notranjega človeka. In od tega notranjega človeka so si obetali čudeže. Ti čudeži so se v resnici tudi zgodili.. Ljudje so intuitivno slutili, kako se lažje odtrgajo od nezažel3nih, morečih in ovirajočih zemeljskih vezi. Danes po dolgi razvojni poti, smo že spoznali, kako moramo ravnati, da bi lažje prišli v stik z virom vse biti in s tem s popolno harmonijo.
Post nas reši zemeljskih vezi. Hitreje nas spravi v stik s tistimi silami, katerih del smo mi sami. S postop se odpovemo tistemu, kar nam je dotlej predstavljalo celoto vsake sile in vsega življenja. Prav ta odpoved negativnemu, neobstoječ3mu, in samo dozdevnemu, nam olajša spoznati svojo pralastno, v celoti harmoničjo bit.
Post torej ni materialni, očiščevalni in iztrebljevalni proces, temveč pripomoček za pospešeno čiščenje naše biti.
In tako naprej….

Kojc je za mene pravo odkritje, izvir iz katerega lahko pijeno vsak dan.

Lepo je če deliš

1 uporabnik se je zahvalil avtorju.

Filius Dei

[Avtor]

Prispevki