Bom pisala v temo o praznini, čeprav se moje vprašanje dotika tudi drugih tem.
Imam težave pri meditaciji:
Samo tu in tam mi meditacijo uspe odpeljati kar uspešno, sproščeno, mirno, s samoopazovanjem, brez pretiranega vmešavanja uma.
Ponavadi ne uspem do te mere, da bi “odmislila” misli, ampak mi uletavajo na polno. Takrat ne zmorem, da bi misel samo zaznala in jo spustila skozi, ampak se ji preveč posvetim. Ponavadi so to zadeve, ki se mi trenutno dogajajo oziroma me okupirajo.
Torej, lahko sem telesno povsem sproščena, umsko pa ne.
Zgodi pa se mi kdaj tudi, da me zmanjka, pa ne da spim, ampak me odnese, me ni več. To ponavadi takrat, ko sem lepo umirjena in ne uspem več spremljati svoje notranjosti, ampak me v nekem trenutku zmanjka.
Vem, da imam težave z notranjim opazovalcem in da ga moram izuriti. Kaj lahko naredim v primeru, ko vletavajo misli non stop in psihično ne sledim najbolje meditaciji? Je bolje prenehati? Nadaljevati kdaj drugič v bolj umirjenem stanju?
Vesela bom sporočil tistih, ki se jim je dogajalo podobno in izkušenj, kako ste se tega lotili.
.
.