Equilibrium delavnica

[Nataša]

tadej pretner wrote:

Nataša je napisal/a:

Nataša pozabljaš na polja realnosti. Ta polja ves čas eksistirajo, mi pa včasih smo v njih, včasih pa ne. Ko opazujemo energije v sebi, se izpraznimo (to pride paralelno s spročanjem, ki povzroči, da postane pretočen za energije, ki so prej v tebi povzročale zastoje) in s tem pomaknemo iz določenega polja realnosti v praznino.

Tadej, tvoj odgovor je fajn, ampak še bolj sem pa rabila onega, ki sem si ga dala sama eno objavo višje

Lepo je če deliš

[Irena]

Nataša wrote:

…ker si mi omogočila, da sem sama sebi odgovorila na vprašanje . Realnost dvojnosti bo namreč vedno obstajala kot del ustroja vesolja in vedno bo imela svoje zakonitosti, ki jih ni mogoče spremeniti, lahko pa to realnost zapustimo in prerastemo.

…in si skreiramo še eno “realnost” . Ugotavljam, da mi je razlika sedaj jasna: univerzalna (absolutna) resnica in realnost je večna… vse kar je minljivo, nastane, traja in ugasne je relativna resnica in relativna realnost. Pa naj še tako zapuščamo in preraščamo karkoli

Lepo je če deliš

[Irena]

tadej pretner wrote:
Govoriš iz polja znanja, ki ga imaš, svet in znanja pa gredo naprej. Vse se dogaja vedno hitreje, zato je normalno, da se razvijajo tehnike, s katerimi lahko določene stvari naredimo bistveno hitreje. In če se boš spoznala npr. s teorijo eneagramov, epigenetiko …, boš tudi razumela, zakaj najpogosteje deluješ v lajfu še naprej po enakih načelih in doživljaš sorodne zaplete, kljub temu, da si razrešila nek pomemben karmični vzorec (in kvantna psihologija recimo itak zastopa stališče, da v. ozadju neke težave ni en sam vzrok, ampak jih je cela paleta – zgodba eneagramov, epigenetike …)
Prek ozavečanja in podoživljanja težav podiraš nevronske vzorce, ki so vzrok tvojega reaktivnega vedenja. Kvantne tehnike pa so usmerjene neposredno na radiranje takšnih vzorcev. Ko jih podre, se v situacijah, v katerih si imel(a) prej težave, spontano vede drugače.
Kar pa se tiče kesanja – kaže, da ne verjameš v delovanje tu in sedaj. Kesanje je namreč element, ki tvojo pozornost zadržuje v preteklosti, namesto da bi bila v sedanjem trenutku.
Res škoda, da nisi mogla na delavnico …

Tadej, hvala za odgovor. Res sva svetove narazen

i

Irena2011-02-24 22:25:52

Lepo je če deliš

[jernej]

Irena wrote:

jernej je napisal/a:

…ker si mi omogočila, da sem sama sebi odgovorila na vprašanje . Realnost dvojnosti bo namreč vedno obstajala kot del ustroja vesolja in vedno bo imela svoje zakonitosti, ki jih ni mogoče spremeniti, lahko pa to realnost zapustimo in prerastemo.

…in si skreiramo še eno “realnost” . Ugotavljam, da mi je razlika sedaj jasna: univerzalna (absolutna) resnica in realnost je večna… vse kar je minljivo, nastane, traja in ugasne je relativna resnica in relativna realnost. Pa naj še tako zapuščamo in preraščamo karkoli

Kratko in jedrnato. Končno.

jernej

Lepo je če deliš

[Nataša]

Irena wrote:

…in si skreiramo še eno “realnost” . Ugotavljam, da mi je razlika sedaj jasna: univerzalna (absolutna) resnica in realnost je večna… vse kar je minljivo, nastane, traja in ugasne je relativna resnica in relativna realnost. Pa naj še tako zapuščamo in preraščamo karkoli

Irena, nobene nove realnosti si ne skreiramo. Realnosti so takšne kot so, dogaja se nam pa tista, ki ji namenjamo pozornost, in dokler je naša pozornost ujeta na objektni realnosti, se nam ta pač dogaja. Če preusmeriš pozornost z nje, se ti odpre nov svet, in potem se samo sprašuješ, kako da te realnosti že prej nisi videl, in potem preprosto sodeluješ v njej.

Lepo je če deliš

[Nataša]

Irena wrote:

…in si skreiramo še eno “realnost” . Ugotavljam, da mi je razlika sedaj jasna: univerzalna (absolutna) resnica in realnost je večna… vse kar je minljivo, nastane, traja in ugasne je relativna resnica in relativna realnost. Pa naj še tako zapuščamo in preraščamo karkoli

Na misel mi je prišla prispodoba, ki bo morda bolje pojasnila moje razmišljanje.

Zamisli si, da si na ogromnem travniku. Na koncu tega travnika je hribček, na vrhu hribčka pa hiša. Veš, da je ta hiša tvoj pravi in edini dom, ki si ga nekoč, ko si bila še čisto majhen otrok, zapustila. Odločiš se, da boš šla do doma čez travnik. Kaj hitro ugotoviš, da je travnik poln čudovitih cvetlic, ki ves čas pritegujejo tvojo pozornost, vendar tam opaziš tudi ogromno plevela, ki te moti in ga neprestano puliš, saj nekako misliš, da boš s puljenjem ustavila njegovo rast in si tako olajšala pot do doma. Pri vsej svoji zaposlenosti z urejevanjem travnika in iskanju poti do doma pozabiš na pravo naravo travnika: na travniku sta namreč čudovito cvetje in plevel v popolnem ravnotežju, preprosto sta tam, in ti ne moreš narediti ničesar, da bi to preprečila, lahko pa se seveda na tem travniku v neskončnost igraš in ga urejaš. Tako zelo zaposlena si z urejanjem, da sploh ne uspeš videti, da gre zraven travnika potka, ki pelje direkt do hišice na hribčku. S te potke imaš sicer ves čas pogled na travnik, in travnik te vas čas vabi, na tebi pa je, ali boš spet preusmerila pozornost na cvetlice in plevel, ali pa jo boš ohranjala na hišici. In če stopaš direk po tej potki in travnik samo opazuješ, ti postaja narava travnika vedno bolj jasna, zato je tudi vedno manj vabljiva, in višje kot se vzpenjaš, boljši je razgled, zrak pa postaja vedno bolj čist. Ugotoviš, da se med vzpenjanjem odpira povsem druga realnost, ki je prej preprosto nisi uspela videti zaradi svoje prezaposlenosti s cvetlicami in plevelom.

Lepo je če deliš

[AVATAR]

Kako lepa travniška zgodba…šmrk…šmrk…šmrk

Mislim pa, da prideš do hišice, ne potrebuješ skalarnih valov…ki so na tem forumu…nekako postali…modni hit

Lepo je če deliš

[Avtor]

Prispevki