ENEAGRAMI

[strelka]

Ja seveda ..sebe vedno realno vidiš ….

Lahko pa obrnemo sliko ..a drugi vidijo tebe realno , al te gledajo skozi njune vzorce..?

Glede ostalega pa ..meni tole spominja na matematiko …eno zaporedje …

če je to je to ..če ni tega je lahko to …

itd …

Vse skupaj mi izgleda kt psihološki profil ljudi …

njune reakcije , njuno delovanje …( vpliv genov , okolja …itd ).

če lahko sam kaj nardiš ?…saj to delaš celo življenje …spoznavaš sam sebe …

Če je seveda čas , da si naletel na to in te ta stavr zanima …

Nekateri se s tem sploh ne ukvarjajo ..živijo svoje življenje …zgleda, da njihov čas ni prišel , da bi karkoli vsaj razmišljali v tej smeri. ..so zadovoljni sami sabo …

Drugi se nostop grizejo , iščejo neke notranje vzroke itd itd ..

ker jim je očitno to namenjeno…da to premlevajo…

spet …ja kaj vem je to usoda , karma …?

strelka2012-07-02 11:03:12

Lepo je če deliš

The Secret Key is In You..!

 

[Robert Zupančič]

ana11 wrote: Ko berem tole temo o eneagramih (sploh Tadejev zadnji post), se sprašujem, a je realno, da človek kaj naredi na to temo sam, ne da bi hodil v eno organizirano skupino? A lahko te globoke vzorce sploh kaj spremeniš brez učitelja? A sam sebe sploh lahko kdaj realno vidiš?

Menim, da ni potrebno hoditi v “organizirano skupino”, saj so to individualna področja, čeprav drži, da večinoma vsi delujemo po istih “programih”, le vsebina je vedno drugačna oz. individualna, zato v tem primeru tudi skupinska terapija ni slaba, vendar sam preferiram raje individualno delo ena na ena. Terapevt se lahko na ta način bolj konkretno usmeri nate in ti konkretno svetuje. Moje spoznanje je, da je nujno in odgovorno prepoznati vzorce, ki te omejujejo ter onemogočajo osebno in duhovno rast, saj takšno neravnovesje sčasoma nujno pripelje tudi do bolezni. Se pa postavlja vprašanje kaj potem početi s temi vzorci, ko jih enkrat prepoznaš? Ozaveščanje je vsekakor nujni del procesa, ta pa je, da zmanjšaš intenzivnost in čas delovanja teh vzorcev.

Mnogi ljudje poskušajo preseči svoje težave tako, da poskušajo preprečevati, da bi se jim zgodilo tisto, kar je njihov problem. Človek, ki je v psihološkem stanju “trgovca” bo v primeru jeze poskušal vplivati na to, da ga ljudje ne bi spravljali v jezo, tako, da bo naredil vse, da ga ne bi grdo gledali: vse ljudi bo “servisiral”, vsem ustregel, se delal popolnega in ne vem kakšnega vse, kar pa je nemogoče in predstavlja pravo Sizifovo delo. Ne moreš ves čas ljudem “lesti v rit”, da te ja ne bo kdo grdo pogledal in boš ti potem jezen. Nekdo se bo zaprl vase in ne bo hotel imeti več opravka z ljudmi, kar je spet narobe, saj s tem še bolj obremenjuje svojo psihosomatiko, ker se sedaj poleg jeze, pojavlja še zamera, negativno, pesimistično razmišljanje itd. Marsičesa torej sploh ni moč preseči, gotovo pa je možno nadzorovati skozi proces samospoznanja, pri čemer se bo najprej moral lotiti časa, obtičanega v teh čustvih. Dokler si namreč 365 dni v letu prežet z jezo, žalostjo ali katerimkoli že čustvom, ki je posledica nekega vzroka, le-tega ne moreš razisk(ov)ati, ker enostavno nimaš časa, ne možnosti, da bi se ukvarjal s samospoznanjem. Ker pa z mentalno naravnanostjo, ki jo poganjajo notranja prepričanja, ki jih ozaveščamo, vplivamo na čas in prostor (“programiranje” vesolja) ter tako ustvarjamo maso oz. izložek, se lotimo najprej časa in ga zmanjšujemo, da si namesto 365 dni na leto, v jezi morda samo 50 dni. In to je
veeeelik napredek! Ker morda se v tem življenju jeze ne boš nikoli
popolnoma znebila, saj je morda del tvoje osebnosti, karakterja itd. Lahko torej nadzoruješ,
in to je pomembno, ker se sicer ne more odpreti prazen prostor za ukvarjanje z ozaveščanjem, da bi spoznal kaj je sploh
tvoj problem in da to sploh je tvoj problem. Pijanec se ne more uspešno
začeti zdraviti, dokler si ne prizna, da je pijanec… Ozaveščanje je
torej po mojem prepričanju ključno, vendar ne edino, saj se z
ozaveščanjem delo na sebi šele dobro začne. Občutki, v katerih si ujet, in te motivirajo k spremembi so namreč le posledica, in ne vzrok. Ne moreš pa uspešno nadzorovati, kaj šele spremeniti, če sploh ne veš kaj naj bi nadzoroval oz. spreminjal. Torej ni možno, da bi šla na neko skupinsko srečanje in od takrat naprej kar naenkrat ne bila več taka, kot si sedaj, ali pa bi šla k nekemu bioenergetiku in te bo “požegnal”, pa boš od tistega trenutka povsem drug človek… Ljudje mislijo, da je tako, vendar je to daleč od resnice. Vprašanje “Kaj mi bo bioenergetik pomagal?” v smislu simptomatskega izboljšanja zdravstvenih težav, je popolnoma zgrešeno. Pravilno se je vprašati: Ali imam dovolj vere, ali zaupam samoozdravitvenim procesom svojega telesa? Ali dovolj cenim in spoštujem svoje telo ter sebe kot celoto, da sem pripravljen narediti vse potrebno za ustvarjanje optimalnih pogojev, ki bodo sprožili proces samozdravljenja, pri čemer imam v mislih harmonijo v telesu, umu in v duši, čemur rečemo psihosomatika? Ker brez nič ni žal nič!

Pred čisto vsem, kar sem povedal, pa je nujno sprejeti odgovornost za čustvene reakcije, ki se odvijajo v nas. Če te nekdo prime za koleno in te drži zanj 2 sekundi, ti pa potem še 20 let komiraš zaradi tega, je to tvoj problem. Če sem ti s svojim dejanjem povzročil travmo, bom po zakonu vzroka in posledice dobil nazaj “vrnjeni” tisti dve sekundi in nič več! Morda ne ravno tako, da bo nekdo prijel za koleno mene, ker mi morda za razliko od tebe to celo paše, me bo pa morda za tisti dve sekundi “usekal na gobec” , in je karma izravnana. Govorim malo plastično, da bo bolj razumljivo. Tu pride v osredje tisti biblijski mehanizem “oko za oko, zob za zob” itd. Čas za čas, bi lahko rekli, pri čemer moram v tem času dobiti povrnejo enako mero, kot sem jo meril tebi. Za ostalih 20 let tvojega komiranja na temo mojega prijetja tvojega kolena, pa si odgovorna sama in nihče drug!

Robert Zupančič2012-07-02 12:35:54

Lepo je če deliš

[tadej pretner]

ana11 wrote: Ko berem tole temo o eneagramih (sploh Tadejev zadnji post), se sprašujem, a je realno, da človek kaj naredi na to temo sam, ne da bi hodil v eno organizirano skupino? A lahko te globoke vzorce sploh kaj spremeniš brez učitelja? A sam sebe sploh lahko kdaj realno vidiš?

Ana, načeloma sicer za rast ne rabiš fizičnega učitelja ali organizirane skupine, a v praksi to ni čisto tako. Če se sam(a) prebijaš do znanja, potrebnega za kvalitetno osebno rast, lahko traja leta ali celo desetletja, da najdeš kvalitetni pristop, ki ti res sede. Itak izpade, da je najboljša kombinacija nekih pristopov, a jih pogosto ne znamo kvalitetno povezati, čeprav jih poznamo. Sam že tri leta hodim na ene organizirane skupinske seminarje in sem na njih sicer slišal precej stvari, ki jih nisem poznal, a pomembnejše je bilo nekaj drugega – precej pomembnejši so bili številni kliki v glavi, do katerih je prišlo, ko sem le na nekoliko drugačen način in v drugačnem kontekstu “slišal” stvari, ki sem jih že poznal.

Sicer pa je stvar enostavna. Če hočeš videti objektivno sliko sebe, jo moraš pogledati izven svojih identitet. Na čem bazirajo identitete? – na sila veliko ujete čustvene energije v nas, ki je posledica t.i. teles bolečine in našega truda, da se ta telesa bolečine ne sprocesirajo. Laično povedano: ujeta čuustvena energija v nas, ki je posledica teles bolečine privlači dogodke, v katerih bi se lahko sprocesirala, mi pa skušamo to preprečiti, bodisi tako, da se takšnih situacij zavestno izognemo ali pa tako, da v takšnih situacijah nezavedno uporabimo katerega od obrambnih načinov vedenja. Oboje – tako telesa bolečine, kot tudi naš trud, da jih izkontroliramo (tudi v smislu, da se trudiš, da v nekaterih okoliščinah ne popizdiš, da te v nekaterih okoliščinah ni strah …) pa ti jemljejo energijo, ki jo imaš vedno manj, zato vedno težje kaj spremeniš. Kot vidiš, je torej po mojem mnenju kakršnokoli nadziranje dogodkov ali poskus nadziranja čustev zgrešeno, saj takšni poskusi utrjujejo napetosti v nas in nas oddaljujejo od spontanosti, ki je resnični cilj.

Kaj je torej rešitev? Sprocesiranje ujete čustvene energije, ne glede na to, ali gre za telesa bolečine ali za energijo kontole. Če tega ne storiš, se ti v življenju stalno pojavljajo situacije, v katerih bi se ta energija lahko sprocesirala, a se zaradi zavestnih in nezavednih mehanizmov kontrole ne. Zato se znajdeš v začaranem krogu, stalno pa se ti dogajajo stvari, i jih ne želiš in stalno izkušaš čustva, ki so v osnovi destruktivna.

Ampak skozi vse to ti v lajfu ni treba. Obstaja več tehnik, s katerimi se lahko te ujete energije, ki je hkrati osnova tvojih identitet in filtrov, skozi katere vidiš svet, osvobodiš kar doma. Ena od osnovnih tovrstnih metod je Proces prisotnosti, ki ga najdeš opisanega v podforumu Šola za bioterapevte, v temi Praznina. Rezultat – večja spontanost v lajfu, posledično boljša in objektivnejša samopodoba, saj se vidiš skozi vedno manj filtrov, začne ti pasati drugačna hrana … Kaj je poanta vsega skupaj? Postopen pomik v cono nepogojenosti, to pa je cona, v kateri niti eneagramski modeli več ne delujejo. Ampak tej coni moraš v sebi narediti prostor. In ujeta čustvena energija je tista, ki trenutno ta prostor zaseda.

Lepo je če deliš

http://www.tadej-pretner.com/

[Robert Zupančič]

tadej pretner wrote:

Oboje – tako telesa bolečine, kot tudi naš trud, da jih izkontroliramo (tudi v smislu, da se trudiš, da v nekaterih okoliščinah ne popizdiš, da te v nekaterih okoliščinah ni strah …) pa ti jemljejo energijo, ki jo imaš vedno manj, zato vedno težje kaj spremeniš. Kot vidiš, je torej po mojem mnenju kakršnokoli nadziranje dogodkov ali poskus nadziranja čustev zgrešeno, saj takšni poskusi utrjujejo napetosti v nas in nas oddaljujejo od spontanosti, ki je resnični cilj.

Tadej, da ne bo izpadlo, da želim ustvarjati kakšne “boje”, le svoje razmišljanje podajam, kar pa ne pomeni, da se ne bi mogel strinjati s tem, kar si napisal. Veš, da sam zelo rad citiram Biblijo, ker se mi zdi izjemno “cool” knjiga, polna življenjskih modrosti tudi za današnjega človeka, pa še precej bližje nam je po filozofiji kot kakšna druga, bolj vzhodnjaška knjiga. Torej, ko sem prebral tvoje razmišljanje, sem se nehote spomnil na apostola Pavla, ki je pisal kristjanom v Korint: “Jaz torej tečem tako, ne kakor na negotovo; tako se borim, ne kakor bi po zraku mahal, temuč tarem svoje telo in ga usužnjujem” (1. Kor. 9:26). Seveda ni vse, kar je sedaj rekel “nek” apostol “sveto” in brezpogojno pravilno, sploh, ker vem, da je veliko spremenjenega in predvsem odvzetega, pa vendar… Menim, da trud je potreben, da bi dosegel kakšen rezultat. Res da je Kojc v Učbeniku življenja veliko pisal o nepogojenosti, rekoč, da je “hoteti ne uspeti”, vendar pa po drugi strani verjetno ni slabo nekoliko “priviti” sebe v smislu skontroliranja časa, ki ga preživiš v nekem čustvu. Ker, če bi vse prepustil “zraku”, beri spontanosti, bi ves čas “spontano” tičal v destruktivnih čustvih, ker te samo spontanost ne more potegniti ven iz vrtinca, ker si “spontano”, torej nekako brez lastne volje tudi padel noter, zato po isti poti ne bo šlo drugače, kot je že sedaj, to pa je nezaželjeno stanje. Menim, da je potrebno “pljuniti v roke” in se zavzeti za nadzor nad svojimi čustvenimi odzivi, saj le tako lahko ustvariš prazen prostor za ozaveščanje vzrokov, ki so pripeljali tja.

Vidiš, tudi proces prisotnosti, ki ga omenjaš in se mi, mimogrede, zdi zelo zanimiv, zahteva trud, kajne? Če ne drugega, da si vsak dan vzameš tistih 15 minut zjutraj in zvečer ter DELAŠ na sebi, kar pač zahteva proces, ki ga opisuješ.

Lepo je če deliš

[tadej pretner]

Robert Zupančič wrote: Menim, da trud je potreben, da bi dosegel kakšen rezultat. Res da je Kojc v Učbeniku življenja veliko pisal o nepogojenosti, rekoč, da je “hoteti ne uspeti”, vendar pa po drugi strani verjetno ni slabo nekoliko “priviti” sebe v smislu skontroliranja časa, ki ga preživiš v nekem čustvu. Ker, če bi vse prepustil “zraku”, beri spontanosti, bi ves čas “spontano” tičal v destruktivnih čustvih, ker te samo spontanost ne more potegniti ven iz vrtinca, ker si “spontano”, torej nekako brez lastne volje tudi padel noter, zato po isti poti ne bo šlo drugače, kot je že sedaj, to pa je nezaželjeno stanje. Menim, da je potrebno “pljuniti v roke” in se zavzeti za nadzor nad svojimi čustvenimi odzivi, saj le tako lahko ustvariš prazen prostor za ozaveščanje vzrokov, ki so pripeljali tja.

Vidiš, tudi proces prisotnosti, ki ga omenjaš in se mi, mimogrede, zdi zelo zanimiv, zahteva trud, kajne? Če ne drugega, da si vsak dan vzameš tistih 15 minut zjutraj in zvečer ter DELAŠ na sebi, kar pač zahteva proces, ki ga opisuješ.

Kdo pravi, da trud ni potreben – rekel sem le, da se je treba ogniti nadziranju čustvene energije. Ampak štos je v tem, da, kot sem že rekel, na tej ujeti energiji slonijo naše identitete, ki želijo preživeti!!!!! Zato se takrat, ko začneš recimo s procesom prisotnosti, avtomatično vklopi program saboter, ki ti generira kup razlogov, zakaj tega ne bi počel. To pa je tisto, kar je treba premagati z voljo.

Ključno je, da skozi proces prisotnosti in na druge načine razviješ “notranjega opazovalca”. In ko v tem uspeš, pride ključna stvar iz prakse – prav nobenega čustva, do katerega pride, ne poskušaš nadzorovati, ampak ga s tem notranjim opazovalcem le opazuješ. Aktivni notranji opazovalec prepreči, da se s čustvom identificiraš )v pomoč je tudi globlje dihanje), po drugi strani pa pustiš čustvu prosto pot, da se sprocesira, Poanta torej ni kontroliranje čustev, ampak nevezanost na čustva. Določene situacije, ki jih prepoznavamo kot neprijetne povzročajo v nas ista destruktivna čustva zato, ker jih ne sprocesiramo. Če jih sprocesiramo, se v predmetni situaciji ne pojavljajo več.

Pa če se navežem na Biblijo, ki jo rad citiraš – Je morda Jezus učil o nadzorovanju čustev? Ne vem, če. V eni situaciji s Farizejci je celo popizdil. In to je o.k. Vendar pa je svojo jezo sprocesiral in potem ni kuhal nobene zamere.

Lepo je če deliš

http://www.tadej-pretner.com/

[Robert Zupančič]

tadej pretner wrote:

Kdo pravi, da trud ni potreben – rekel sem le, da se je treba ogniti nadziranju čustvene energije. Ampak štos je v tem, da, kot sem že rekel, na tej ujeti energiji slonijo naše identitete, ki želijo preživeti!!!!! Poanta torej ni kontroliranje čustev, ampak nevezanost na čustva. Določene situacije, ki jih prepoznavamo kot neprijetne povzročajo v nas ista destruktivna čustva zato, ker jih ne sprocesiramo. Če jih sprocesiramo, se v predmetni situaciji ne pojavljajo več.

Pa če se navežem na Biblijo, ki jo rad citiraš – Je morda Jezus učil o nadzorovanju čustev? Ne vem, če. V eni situaciji s Farizejci je celo popizdil. In to je o.k. Vendar pa je svojo jezo sprocesiral in potem ni kuhal nobene zamere.

He, he, to je pa res, se strinjam! Ne, Jezus in njegovi niso govorili o zatajevanju čustev, pač pa celo o spodbujanju le-teh, če upoštevava, da je ljubezen (agape, torej ljubezen do “boga”, ali pa recimo duhovnega sveta in celotnega človeštva) no.1 med čustvi, ki bi jo naj razvijali. Če sem prej citiral apostola Pavla, pa naj še sedaj zaključim z njim: “Ko bi govoril človeške in angelske jezike, ljubezni pa bi ne imel, sem postal brneč bron ali zveneče cimbale. In ko bi imel dar preroštva in ko bi poznal vse
skrivnosti in imel vse spoznanje in ko bi imel vso vero, da bi gore
prestavljal, ljubezni pa bi ne imel, nisem nič. In ko bi razdal vse svoje imetje, da bi
nahranil lačne, in ko bi izročil svoje telo, da bi zgorel, ljubezni pa
bi ne imel, mi nič ne koristi.” (1. Kor. 13: 1-3)

Lepo je če deliš

[Robert Zupančič]

Tadej, v sistemu enneagramov se pojavlja tudi koncept kril (wings), ki predstavljajo podporni, nekakšen podprogram enemu od devetih glavnih, prav tako pa se pojavlja tudi koncept devetih stopenj razvoja (od treh “zdravih” preko treh “povprečnih” do treh “nezdravih”).

Ali morda lahko poveš (če seveda veš ) KAKO se določi, kateri “podprogram” (wing) podpira tvoj glavni program (enneagram). Recimo, da je moj enneagram 4, kako vem, kateri wing je moj (3 ali 5). Možno je tudi, da imaš dva winga, vendar pa je običajno samo en. To je eno vprašanje, drugo pa je KAKO se določi oz. (iz)ve, na kateri stopnji razvoja od devetih znotraj tvojega enneagrama si trenutno, da veš, kako se potem razvijati naprej. Ker ideja je, tako kot si zapisal tudi sam, preiti v stanje, v katerem enneagrami nimajo več vpliva nate, kar pa ustreza prvi stopnji razvija, t.j. stopnja osvoboditve, ko presežeš svoj ego in dosežeš ravnovesje in svobodo sužnjevanju enneagramskemu programu.

Robert Zupančič2012-07-16 13:27:12

Lepo je če deliš

[Avtor]

Prispevki