EGO

  • Avtor
    Prispevki
  • #22637
    ozelot
    Participant

    snowcat :) wrote:

    Kolikor je meni znano je sočutje srednja pot in ni neko sočustvovanje. Sočutje bi bilo bolj sprejemanje in razumevanje.

    Odlomek iz mojga FB zapiska o obtoževanju:

    …. Zakaj se je Buda tako osredotočal na sočutje? In budistični menihi se
    tudi osredotočajo na sočutje. Ker sočutje je dejanje ki je potrebno le v
    svetu polarnosti in nasprotij in sočutje je srednja pot. Sočutje je z
    drugimi besedami sprejemanje. Ničesar ne zanika. Ko gledaš skozi oči
    sočutja vidiš priložnost da izraziš kdo v resnici si. V danem trenutku
    je pomembno da dihaš, dovoliš ljubezni da teče skozi srce in da vidiš
    kako imaš izbiro da se odločiš ali boš gledal na svet s sočutjem ali boš
    obtoževal. In ta trenutek ti spet ponuja priložnost da postaneš tisto
    kar v resnici si…

    Hej, ne se zdaj upičiti v besedo SOČUSTVOVANJE. Bom zelo poenostavila. Drugače povedano je ZAPRTO SRCE, čustvena zamrznitev, ki daja VTIS notranjega miru. Daja VTIS, da ni več teh nenadzorovanih REAKCIJI, da daja VTIS, da PREPUŠČAM skozi brez se zatakniti, da daja VTIS razumevanja …. dejansko pa je človek kot zaklenjen v stekleni krogli, kjer vidi, sliši, razmišlja, razume, deluje ali miruje in je TAKOOOOO miren…. dejansko je TOTALNO odrezan, ločen.
    snowcat

    Ja razumem kaj pišeš in se strinjam. Ni pravilno tako delovanje vendar moraš pa paziti tudi da te opazovano ne vrže iz centra niti na plus niti na minus.

    Lepo je če deliš

    Vedno znova vse po starem

    #22646
    strelka
    Participant

    Kaj je “center “, ki ga velikokrat omenjate ?

    Lepo je če deliš
    #22647
    glas
    Participant

    strelka wrote: Kaj je “center “, ki ga velikokrat omenjate ?

    Če si že gdaj videla tornado, ali še bolje sliko ogromnega hurikana -> vesoljski posnetek! Potem vidiš ogromno spiralno tvorbo, ki se vrti, v sredini pa je oko in če stopiš točno v center očesa lahko okrog sebe vidiš vso to dogajanje, ampak tam kče stojiš v očesu je tam hitrost vetrov 0 in tam te hurikan ne premetava.. Če stopiš le kak meter izven očesa hitrost vetrov začne naraščati, vidiš pa še vseeno lahko kaj se okoli tebe dogaja tudi drugim.. Bolj izven centra si bolj se moreš truditi da te ne odnese ko opazuješ dogajanje zunaj.. Ponekod je tako močno delovanje tega orkana na tebe, da si popolnoma zaseden le s tem da poskusiš preživeti v teh pritiskih, ki ti jih servira..
    Hurikan je življenje in kje v njem se boš nahajal-a lahko izbiraš sam.. Ampak glede nato, da smo tudi sami svoj center življenja (za sebe) je fajn da to vodimo in doživljamo iz tam kjer se naša dva očesa zlijeta v enojno oko.. tam je namreč naš pravi center

    Lepo je če deliš

    “Synchronicity is God’s way of remaining anonymous.”

    #22659
    tadej pretner
    Moderator

    ozelot wrote: Sicer zna bit da bom spet pokasiral kako opazko, mogoče sem spet temo falil ampak mene resnično zanima če psihologija od analiziranja osebnosti in vseh vzorcev do definiranja karakteristik komu pomaga. Ali rešuje in izboljšuje kvaliteto življenja komu in na kakšen način. Kaj je gonilna sila oziroma voda ki vrti mlin psihologije kadar ta komu pomaga? Jest mam tko filing da ko veš vse o sebi oziroma o svojih osebnostnih kvalitetah takih in drugačnih nisi nič na boljšem kot prej ko nisi vedel nič ali celo nasprotno. Si namreč na slabšem.

    Sem slišal že tudi svetovalca za osebnostno rast ki pravi: “Nikomur nikoli ne smeš verjet ko te opisuje, definira, daje take in drugačne zaključke. Nikoli se ne smeš poistovetit s tistim ker tisto ti nisi,….”

    Verjamem da je psihologija zanimiva igrača odraslih ki ponuja velike razsežnosti igre in nič drugega.

    Ko sem pred nekaj minutami na računalniku našel spodnji tekst, sem se spomnil tegale tvojega posta, pa čeprav zadevi nista povsem neposredno povezani …

    BTW – nisem zihr, sam če se ne motim, je avtorica spodnjega teksta Carolyne Myss

    Vse je iluzija
    Če
    ti nekdo stopi na nogo, te morda malce boli noga in čevelj imaš
    umazan. To ni iluzija. V iluzijo vstopimo, ko se začnemo spraševati,
    zakaj mi je nekdo stopil na nogo. Mu ni bil všeč čevelj, mu nisem
    všeč jaz, mi je želel preprečiti, da nekam grem, te ni videl in
    je bila nezgoda?
    Nagnjeni
    smo k temu, da pomislimo na nek negativen razlog. Težko bi pomislili
    na to, da je bil dogodek del večjega načrta – da nam prepreči,
    da recimo v nekem trenutku pridemo na neko križišče, kjer bi se
    nam zgodila težja nezgoda.
    Morda
    se takšne mikro drame, ki nam preprečijo, da smo nekje ob točno
    določenem času, dogajajo ves čas (npr. tel. poziv, ko se
    odpravljaš od doma). NE moremo vedeti, zakaj se stvari dogajajo na
    določen način!!!! Niti ne moremo vedeti, kaj bi se moralo zgoditi
    danes, da bi to vplivalo na sprožitev nekega dogodka več let v
    prihodnosti. Morda je odpoved v službi potrebna, da bi našli drug
    posel in na njem spoznali partnerja svojega življenja.
    Niti
    ne moremo razločiti pomembno od nepomembnega. Naši občutki so
    odgovor na dogodke – enkrat smo srečni, drugič nesrečni, tretjič
    zmedeni itd., vendar občutki niso glavni kriterij pomembnosti nekega
    dogodka. Vse, kar se zgodi, izvira iz stotine ali tisoče dogodkov,
    ki so se dogajali nekateri dlje, nekateri manj časa.
    Iluzija
    je tudi naše pričakovanje, da lahko neka situacija/odnos za vedno
    ostane popolna/popoln – temelji na željah. Iluzija so tudi naša
    pričakovanja, da nam lahko kdo drug da moč – zato se prilagajamo
    vplivnim ljudem in zatajimo sebe.

    Odločitve/sodbe
    ega temeljijo na tistem, kar vemo, kar nam je znano in varno – a
    percipiramo tako majhen del resničnosti, da so te odločitve/sodbe
    iluzija.

    Lepo je če deliš
    #22664
    Vesna
    Član

    strelka wrote: Kaj je “center “, ki ga velikokrat omenjate ?

    Glas pravi, da tam, kjer se naša dva očesa zlijeta v eno oko. Lahko da, ampak jaz čutim drugače.

    Če se poglobim v sebe, v “jaz”, se občutim vedno enako. Skozi vse življenje sem jaz še vedno jaz, kljub temu, da so se telesne celice najmanj 100x zamenjale, kljub različnim vlogam in raznolikemu počutju, kljub izkušnjam, ki so me prekalile. Vse doživljam z istim jazom, ki se iz srca nikamor ne premakne. Tu je mir božji, kot v očesu tornada…. čeprav tornada ne poznam.
    Lepo je če deliš
    #22668
    ozelot
    Participant

    Tedy. Glede iluzij. Vse je iluzija razen ljubezni. Ampak!!! Ampak iluzij ni za podcenjevati ker resno vplivajo na naše doživljanje realnosti zato je treba k temu pristopit dovolj resno. Če imaš razvito notranje vedenje-vero potem ti niti ni treba ozaveščat ker je ta vera-vedenje dovolj močno da se ne podre od dnevnih iluzij. (to sam pri sebi zaznavam na tak način, da kljub temu da me vse jebe še vedno ohranjam mir v sebi in moč vsaj dokler ne začnem vseh težav mentalizirat in razčlenjevat) Če te vere v sebi ne nosiš potem verjetno pomaga ozaveščanje v smislu učenja kako živeti, transformirati, in videti resnico med vsemi iluzijami. Eni ljudje to delajo avtomatično brez da se zavedajo svojih prednosti in svojega početja drugi pa se trudijo na svoj način.

    Lepo je če deliš

    Vedno znova vse po starem

    #22670
    glas
    Participant

    ozelot wrote: Eni ljudje to delajo avtomatično brez da se zavedajo svojih prednosti in svojega početja drugi pa se trudijo na svoj način.

    Vsak se trudi na svoj najboljši način, in vsakemu je svoj problem NAJVEČJI (pa nema veze kakšen je ta problem..) !

    glas2014-02-12 10:34:56

    Lepo je če deliš

    “Synchronicity is God’s way of remaining anonymous.”

  • Za objavo odgovora morate biti prijavljeni.