Čustva in čustvena stabilnost

[ozelot]

https://www.youtube.com/watch?v=aIkbtkEgYRE

Lepo je če deliš

Vedno znova vse po starem

[tadej pretner]

snowcat :) je napisal/a:

Naša čustva niso odvisna od naših prepričanj in znanja. Naša REAKCIJA na naša čustva je odvisna od našega prepričanja in znanja.

Čustva so v glavnem naučena. Naučimo se jih predvsem od staršev ko reagirajo na razne življenjske spremembe. Že takoj po rojstvu se začne ta proces. Temu pravimo izgradnja čustvene identitete. Primer:
Majhen otrok je zunaj z mamo. Gresta mimo psa in otrok iz radovednosti stegne roko proti njemu. Pes zalaja, otrok pa se ustraši in začne jokati. Od reakcije mame je odvisno, kakšna čustva bo v prihodnosti otrok gojil do psa.
– Če ga je mama takrat le objela, bo skozi jok strah sprocesiral in posledic ne bo.
– Če bo mama npr. rekla »vidiš, psi so nevarni, lahko bi te ugriznil …«, bo na nezavedni ravni strah povezal s psom in v bodoče se jih bo bal. Temu procesu pravimo zrcaljenje.

Vsak starš torej skozi takšne situacije oblikuje otroka po lastni podobi. Zato tudi poznamo termine, kakršna sta npr. optimistično ali pesimistično strukturiran otrok. Lahko torej rečemo, da so čustva duševni procesi in stanja, vezana na vrednotenje – skozi čustva vrednotimo tako zunanji svet kot sebe. To vrednotenje vključuje spoznavne ocene situacije, fiziološke (potenje, pospešeno bitje srca, globoko dihanje, »naježena« koža, razširjene zenice …), telesne( drža telesa, kretnje) in obrazne reakcije (mimika).

snowcat :) je napisal/a:

Čustev se ne da gojiti.

Ljubosumni so običajno negotovi ljudje. Ta oseba običajno v sebi čuti, da je slaba. Če spremeni samovrednotenje, izgine ljubosumnost.
Ali pa – zaskrbljenost je vezana na prihodnost. Če se znaš osredotočiti na sedanji trenutek, bo »odšla«. Itd., itd. Čustva se torej da gojiti.

snowcat :) je napisal/a:

Gojiti se, da samo REAKCIJA na naša čustva.

Ko rečeš “reakcija na čustvo”, si predstavljam predvsem fiziološko plat- Vsako čustvo ima svoj vzorec dihanja. Če si dovolj zavesten, da te situacija čustveno ne “odnese”, lahko reakcijo na čustvo in s tem čustvo samo dejansko zajeziš zgolj z zavestno spremembo dihanja (mirno, globoko, iz trebuha). Žal pa to malokdo spravi skupaj, saj jih intenzivna čustvena situacija “posrka”-

Lepo je če deliš

http://www.tadej-pretner.com/

[ozelot]

Torej samorastniki ne razvijajo čustev? Čustvene reakcije so prisotne cel čas tudi ko ni staršev zraven ali kakega drugega človeka. Mogoče otrok v spremstvu staršev nikoli ne bo srečal psa pa vendar ko se mu bo to zgodilo v starih letih ko bojo starši že dolgo pod rušo bo imel čustven odziv.

Lepo je če deliš

Vedno znova vse po starem

[tadej pretner]

ozelot je napisal/a:

Torej samorastniki ne razvijajo čustev? Čustvene reakcije so prisotne cel čas tudi ko ni staršev zraven ali kakega drugega človeka. Mogoče otrok v spremstvu staršev nikoli ne bo srečal psa pa vendar ko se mu bo to zgodilo v starih letih ko bojo starši že dolgo pod rušo bo imel čustven odziv.

Kakšni samorastniki? Za vsakega majhnega otroka na nek način kdo skrbi, sicer ne more preživeti.
Seveda lahko iščeš dlako v jajcu, a pisal sem o tem, na kak način nastaja čustvena identiteta pri majhnem otroku. Dal sem le en primer, lahko pa bi jih na stotine. Otrok se uči direktno )prek izkušnje) in indirektno (prek opazovanja). V družini se prek opazovanja odnosa med staršema “nauči” veliko o partnerski ljubezni in njegovo patnerstvo je pogostokrat preslikava partnerstva staršev. Ali pa – otrok se želi igrati s starši, pa mu rečejo, da nimajo časa, ker morajo služiti denar. Če bo to nekajkrat slišal, bo ziher razvil odklonilen odnos do denarja.

Ne zanikam, da določeni strahovi ne morejo biti karmični, a so veliko redkeje, kot večina misli. Strah pred pajki in kačami običajno nima veze s karmo, tudi če otrok ni imel nikoli kake bioleče izkušnje s temi živalimi, ampak gre za eno od tipičnih manifestacij specifičnega straho kot posledica notranjih konfliktov.

Lepo je če deliš

http://www.tadej-pretner.com/

[ozelot]

Včasih sem pa tja slišim za kakega otroka kateremu radi rečejo “le od kje si se vzel” ker ne reagira kot je pričakovano in v hišni navadi.

Strah pred kačami naj bi bil posledica tega da se človek nekako zaveda svojih reptilskih genov al DNK al kaj vem česa.

No recimo da so čustva privzgojena. So what če so to je popolnoma nepomembno. Kako lahko človek čustva uporablja, zakaj jih pravzaprav sploh ima je vprašanje.

Lepo je če deliš

Vedno znova vse po starem

[snowcat :)]

tadej pretner je napisal/a:

snowcat :) je napisal/a:

Naša čustva niso odvisna od naših prepričanj in znanja. Naša REAKCIJA na naša čustva je odvisna od našega prepričanja in znanja.

Čustva so v glavnem naučena. Naučimo se jih predvsem od staršev ko reagirajo na razne življenjske spremembe. Že takoj po rojstvu se začne ta proces. Temu pravimo izgradnja čustvene identitete. Primer: Majhen otrok je zunaj z mamo. Gresta mimo psa in otrok iz radovednosti stegne roko proti njemu. Pes zalaja, otrok pa se ustraši in začne jokati. Od reakcije mame je odvisno, kakšna čustva bo v prihodnosti otrok gojil do psa. – Če ga je mama takrat le objela, bo skozi jok strah sprocesiral in posledic ne bo. – Če bo mama npr. rekla »vidiš, psi so nevarni, lahko bi te ugriznil …«, bo na nezavedni ravni strah povezal s psom in v bodoče se jih bo bal. Temu procesu pravimo zrcaljenje. Vsak starš torej skozi takšne situacije oblikuje otroka po lastni podobi. Zato tudi poznamo termine, kakršna sta npr. optimistično ali pesimistično strukturiran otrok. Lahko torej rečemo, da so čustva duševni procesi in stanja, vezana na vrednotenje – skozi čustva vrednotimo tako zunanji svet kot sebe. To vrednotenje vključuje spoznavne ocene situacije, fiziološke (potenje, pospešeno bitje srca, globoko dihanje, »naježena« koža, razširjene zenice …), telesne( drža telesa, kretnje) in obrazne reakcije (mimika).

snowcat :) je napisal/a:

Čustev se ne da gojiti.

Ljubosumni so običajno negotovi ljudje. Ta oseba običajno v sebi čuti, da je slaba. Če spremeni samovrednotenje, izgine ljubosumnost. Ali pa – zaskrbljenost je vezana na prihodnost. Če se znaš osredotočiti na sedanji trenutek, bo »odšla«. Itd., itd. Čustva se torej da gojiti.

snowcat :) je napisal/a:

Gojiti se, da samo REAKCIJA na naša čustva.

Ko rečeš “reakcija na čustvo”, si predstavljam predvsem fiziološko plat- Vsako čustvo ima svoj vzorec dihanja. Če si dovolj zavesten, da te situacija čustveno ne “odnese”, lahko reakcijo na čustvo in s tem čustvo samo dejansko zajeziš zgolj z zavestno spremembo dihanja (mirno, globoko, iz trebuha). Žal pa to malokdo spravi skupaj, saj jih intenzivna čustvena situacija “posrka”-

Lepo je če deliš

Naučena čustva – primer pes : prvotno se pojavi znoter otroka emocija – v tem primeru reakcija na psa, ki laja – sledi jok ali beg otroka. To je reakcija, ki pride takoj. Karkoli, ki ima mama za povedat kasneje, je pogojevanje na podlagi doživete izkušnje. Osnova je, da otroku ni bilo dovoljeno, da zbeži ali da joče. Torej, da sprosti primarno emocijo, ki se je pojavila znoter in je bila namenjena rešitvi situacije. Tako, da otrok ni ,,poškodovan,,. Na bazo te nesproščene primarne emocije se pa naveže komentar mame. Torej nastane ,,slika,, povezana s primarno emocijo. Kreira se ,,pavlov reflex na pse,,

Gojene čustev – primer ljubosumje/samovrednotenje: tu se gre že za komplexno reakcijo. Osnova pa je še zmeraj, da v preteklosti je otrok imel potrebo, ki je izhajala znoter, izraziti primarno emocijo, ki naj bi mu nekaj zagotovila/rešila. Primer, da je jezen ali žalosten, zato ker mama ga ignorira. Pri dolgotrajnem dogajanju te situacije se kreira komplexna ,,emocija,, nizke samopodobe. Osnova pa je, da ni bilo zadoščeno primarni emociji, ki se je pojavila znoter otroka in ta emocija se vrača ,,preoblečena,, že v malo bolj komplexni podobi. Osnova torej je jeza ali žalost.

Reakcija na čustva: da, dihanje je ena od najbolj delujočih tehnik za umiritev (zdaj in tukaj) in kasneje za sprostitev (zdaj in tukaj brez nevarnosti, da koga poškodujemo, recimo Proces Prisotnosti)

Načeloma ideja primarnih čustev gre roko v roki s kitajsko medicino (jeza/jetra, veselje/srce, strah/ledvice, mišljenje/vranica, žalost/pljuča). Reich Wilhelm gre korak naprej in kreira ,,armour theory,, ki je že psihosomatski prikaz zamrznjenih primarnih emociji v telesu. http://energeticsinstitute.com.au/psychotherapy-counselling/characterology/reichs-segmental-armouring-theory/ in sestavi osnovne ,,modele,, http://energeticsinstitute.com.au/psychotherapy-counselling/characterology/.

Poanta je, da emocije se ne da gojiti (zdaj govorim jaz o meni in mojih čustvih, ne o tem, da moja mama je želela svoj mir in me je izpostavljala tok časa njeni ignoranci, da sem se prepričala, torej prevzela sama na sebe domnevo, da je bolje, da me ni in posledično sem dobila nagrado, njeno prijaznost v obliki pogleda, ki je trajal par sekund). Naučila sem se, da moja primarna emocija nima mesta na tem svetu. Vsakič, kadar se pojavi situacija, ki je podobna tej, se sproži znoter mene popolnoma nenadzorovana jeza. Da, jaz vem od kod ta jeza prihaja in zakaj prihaja. To pa nič ne spremeni na tem, da je popolnoma spontana in ne morem preprečiti ta pojav, DOKLER obstaja POGOJ. V tem smislu rečem, da čustev se ne da gojiti. Primarnih čustev se ne da gojiti. Jaz ne morem gojiti jezo ali veselje. Edino, če si ves čas prikličem neko sceno, ki ima v sebi trigerje.

To razmišljanje ,,naglas,, me je pripeljalo do ideje, da vsebinska osnova ,,biti sam sabo,, je dejansko točno to – naše primarne emocije, ki se pojavijo, vsakič kadar je prisoten triger (ja s časoma postanejo trigerji bolj komplexni/netransparentni). in naša reakcija na to. Torej upati si priznati, da sem jezna, da čutim jezo in jo izraziti. jeza je samo primer. Za moške je pa hudo jokanje, recimo. Dokler si človek ne upa ozavestiti/si priznati, da čuti gnus nad brezdomcem, ne more ,,poštekati,, odkod (milijon oblik Pavlova reflexa) prihaja ta impulz.

http://www.emka.si/zavestno-zivljenje-dnevne-meditacije-na-tolteski-poti/PR/1763097,13202 – to je ena taka full zanimiva knjiga prav o tem.

snowcat

 

Lepo je če deliš

[tadej pretner]

snowcat :) je napisal/a:

Naučena čustva – primer pes : prvotno se pojavi znoter otroka emocija – v tem primeru reakcija na psa, ki laja – sledi jok ali beg otroka. To je reakcija, ki pride takoj. Karkoli, ki ima mama za povedat kasneje, je pogojevanje na podlagi doživete izkušnje. Osnova je, da otroku ni bilo dovoljeno, da zbeži ali da joče.

Niti slučajno. Zakaj otroku ne bi bilo v tej situaciji dovoljeno zajokati?

Še enkrat:
Otrok v začetku ne ve o psu ničesar. Iz radovednosti stegne proti njemu roko, pes pa npr. zarenči. Otrok zajoka, od reakcije mame pa bo odvisno, kakšen bo imel v bodoče odnos do psov. Če ga bo mama le objela in dopustila, da skozi jok sprocesira strah, do katerega je prišlo, se ta pač sprocesira in ne bo pustil posledic. Posledice so, kadar tega ne sprocesira in mu še v fazi bolečine mama začne tupit, kaj vse bi se lahko zgodilo. Takrat nezavedno poveže psa in strah. Pes postane zanj nekaj, kar sproži strah.

Lepo je če deliš

http://www.tadej-pretner.com/

[Avtor]

Prispevki