Čudeži - Forum duhovnost

Participant

1. Kako se da slika na forum …

najprej jo skopiraš v lastni računalnik , potem odpreš link Shrani.si ….

jo posnameš iz lastnega računalnika , potem prekopiraš link in ga vstaviš v forum.

Skratka ne bi vedel ..zakaj ravno križ. Zdaj če želiš nekaj vedet zakaj se gre ..je fajn če veš kaj ti nekdo sporoča…zato tudi moje vprašanje ..

drugač je brezveze nekaj gledat ..no smo si različni , saj meni.

ok …križ ima zelo pestro simboliko , od poganstva naprej …ampak tale je pa krščanski Big smile .

In mimogrede ..tudi new age je umotvor potem takem,po tvoji definiciji.

in tole je npr. se eden na enem forumu potrudil in napisal …

o simboliki križa in krščanstvo …

Simbolika križa – kratek esej

Napisal/-a tekumze » Če apr 30, 2009 3:24 pm
I.

Vse človekovo vedenje izvira iz izkustva. Vendar pa je izkustvo samo zase mrtvo; šele izkustvo, ki se ga ubesedi, je lahko posredovano in s tem dano na voljo nekomu drugemu. Zato ni ubeseditev izkustva nič manj pomembna kot izkustvo samo. Obstajajo zalo različni načini ubeseditve človeškega izkustva. Tako je denimo jezik, s katerim filozofija oziroma filozof ubesedi svoje izkustvo, racionalen. Religija, nasprotno, uporablja drugačen način ubeseditve izkustva oziroma podajanja tega, kar želi sporočiti. Seveda tudi religija često uporablja jezik filozofije – in to ne samo krščanstvo, pač pa tudi islam, smeri v hinduizmu in budizmu ter kitajske religije. Vendar pa je jezik religije pretežno mitopoetičen, kar pomeni, da religija svojih resnic (in verske resnice so kristalizirano izkustvo) ne izraža toliko v jeziku razuma, pač pa prej preko mita, alegorij, prispodob (analogij) in simbolov. Mitopotičnost govora religije izvira tudi iz same narave religioznega izkustva, ki je za razliko od filozofskega izkustva meta-racionalen oziroma mističen. Mističnih resnic često ni mogoče zadovoljivo opisati v jeziku razuma. Potreben je drugačen jezik, jezik, ki odgovarja drugačnosti religioznega izkustva. Jung se je tega zelo dobro zavedal in je opozoril na paradoksalnost religiozne govorice. Hrbtenico, če lahko tako rečemo, krščanskega verovanja tvorijo trije paradoksi: »trius et unus; virgo et mater; deus et homo« (»trije in (hkrati) eden, devica in (hkrati) mati, Bog in (hkrati) človek«). V zgodovini tako zahodnega kot vzhodnega krščanstva sicer ni manjkalo poizkusov, da bi te in druge paradoksalne verske resnice izrazili v jeziku filozofije; nekaterim mislecem je to uspelo bolj, drugim manj. Toda slejkoprej je prevladujoči jezik religije ostal mitopoetični jezik alegorij, prispodob, analogij in simbolov. Kakorkoli že, simbol sam po sebi je pretežno statičen, njegovo razumevanje pa se spreminja s časom, dobo, kulturo in tudi glede na posameznika. Če ponovno vzamem kot primer krščanstvo: v svoji dvatisočletni zgodovini so bile krščanske verske resnice, ki so same po sebi simbolne (»apostolska veroizpoved« se v Latinščini glasi »Symbolum Apostolarum«), velikokrat preinterpretirane v skladu z duhom časa, pa tudi v skladu z duhom kulture. Tako je bila denimo prva interpretacija krščanskih simbolov Pavlova judovsko-helenistična, druga je bila platonska interpretacija očetov, nato sholastična aristotelska interpretacija, itd., vse do sodobnih eksistencialističnih in postmodernističnih interpretacij. Prav tako so jezuiti ob uvajanju krščanstva na Kitajsko poskušali krščanske koncepte predstaviti z vidika kitajske kulture, religije in filozofije. Poleg velikih »makro« interpretacij krščanskih ali drugih religioznih simbolov pa obstajajo tudi »mikro« interpretacije posameznikov. Odnos med makro- in mikro-interpretacijo je dialektičen – makro in mikro interpretacija se često dopolnjujeta, prežemata, ena vpliva na drugo in obratno.

II.

V tem prispevku bom poskusil podati interpretacijo osrednjega krščanskega simbola, to je – križa. Kot že povedano, interpretacija ni povsem »moja« (kot človek sem član kulture in kultura je kot simbolni sistem javna, torej se vsaka interpretacija, ki jo kdorkoli poda, celo norec z blodnjavo motnjo, do neke mere tudi vraščena v kulturo). Res pa je, da me ta interpretacija najbolj navdihuje, predvsem zaradi tega, ker je v enem samem zelo preprostem simbolu – križu – izraženo, kakor menim, ključno sporočilo krščanstva. Lahko začnemo kar s prvo vrstico Apostolske veroizpovedi.
Prvi stavek Apostolske veroizpovedi se glasi: »Verujem v Boga Očeta, stvarnika nebes in zemlje«. Bili so časi, ko je prevladoval geocentrični sistem, ki je, poleg tega, da je bil astronomski nauk, bil tudi velika metafora za človeka, ki je bil pojmovan kakor mikrokozmos. Tako je bil Kozmos pojmovan kot sosledje sfer, z zemljo v središču, in nato zaporednimi sferami Lune, Merkurja, Venere, Sonca, Marsa, Jupitra, Saturna, sfero zvezd stalnic in naposled sferami angelskih zborov, ter nato sfera Troedinega Boga, »sfera, ki ima središče povsod in oboda nikjer«. (Kar je mimogrede, briljantna matematično-geometrična metafora za Boga.) Dandanes si pač »nebes« ne zamišljamo več zgoraj, pač pa onkraj. In tako je prva in temeljna verska resnica vsebovana v križu. Križ tvorita dve osi: vertikala in horizontala. Vertikala ponazarja duhovni svet, oziroma svet, ki ni dostopen čutom, svet »onkraj Izidine tančice«. Horizontala pa predstavlja tostranstvo, se pravi svet, kakor nam ga kažejo čuti. Današnji svet često pozablja na vertikalno dimenzijo. Znanost se ukvarja izključno s horizontalno ravnino: z vzročno-posledičnimi povezavami znotraj čutno zaznavnega sveta (pri čemer so instrumenti seveda podaljški čutov). Toda obstaja tudi vertikalna ravnina, vendar pa na tej ravnini – ki je sama po sebi ravno tako ali še bolj kompleksna kot horizontalna, obstajajo povsem drugačne zakonitosti kakor na horizontalni ravnini. Znanstvena metodologija je prirejena horizontalni ravnini, in zato znanost (s trenutno metodologijo) ne more prodreti onkraj te dimenzije. To pa ne pomeni, da je vera v vertikalno dimenzijo zgolj vera zavoljo vere same: bili so in so ljudje, ki – bodisi po sami naravi, z vajo ali po Milosti – odstrejo zastor, ki ga tvorijo čuti, in pogledajo onkraj Izidine tančice.
Križ je – ne samo v krščanstvu, pač pa tudi drugod – tudi simbol človeka. Krščansko pojmovanje človeka je razpeto med dva simbola: Adama in Kristusa. Adam predstavlja starega človeka, Kristus pa predstavlja novega človeka, oziroma Človeka (namerno pisano z veliko). Stari človek je podvržen grehu, vzrok in temelj greha pa je v človekovi obrnitvi vase, v biti-samemu-sebi-namen. Duhovna teologija je za to iznašla izraz, ki zadene v polno: »homo incurvatus in se« – človek, zazrt/uperjen vase. Nasprotno pa je Kristus človek, ki se v vsej polnosti daruje; človek, ki je povsem na voljo; človek ki je«od« in »za« – od Boga in za ljudi. Križ je tako simbol Kristusa samega kot Človeka. Ko Kristus visi na križu, je njegova popolna samo-podaritev dopolnjena: in tako se križ kaže kot simbol samo-podarjanja, ki vodi k svetosti, in obenem kot simbol Kristusa, ki je Človek (namerno pisano z veliko) in tako simbol kot dejanska zgodovinska uresničitev tega, kar je naša najglobja poklicanost. Križ torej kot simbol Človeka.
Na vprašanje, kako priti v nebeško kraljestvo, je Kristus postavil dvojno zapoved: Ljubi Boga z vsem srcem, vso dušo in vse mišljenjem; in ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Dvojna zapoved tvori križ. Prva zapoved je zapoved ljubezni do Boga: ta je ponazorjena z vertikalno osjo križa, s stremljenjem navzgor. Pri tem ne smemo pozabiti, da je tudi beseda »navzgor« sama metafora oziroma sodi v določen časovni kontekst. V današnjem času bi se beseda »navzgor« kot odpiranje Bogu bolje glasila »navznoter«, kajti transcendenca (sledeč Kantu in Jungu) ni tisto, kar bi presegalo objektivni čutno zaznavni svet, pač pa tisto, kar presega ego kot subjekt, ki čutno zaznavni svet vzpostavlja. Pot do Boga torej n
i pot navzgor, pač pa pot navznoter. Toda kljub temu vertikala ostaja kot prispodoba prve in največje zapovedi: ljubezni do Boga, kar pomeni odprtosti navzgor/navznoter, k Presežnemu.
Druga zapoved je zapoved ljubezni do bližnjega. To zapoved predstavlja horizontala, in pomeni človekovo odprtost za sočloveka, prav kakor je vertikala pomenila odprtost za Boga. Toda medtem ko je v odnosu do Boga človek predvsem prejemnik, je v odnosu do bližnjega človek predvsem tisti, ki daje. Kristus je živel »od« in »za«: od Boga in za ljudi. Prav tako so veliki možje in žene iz egiptovske puščave (Nitrije in Sketis), hezihasti z gore Atos, in menihi iz benediktinskih opatij in kartuzij živeli »od« in »za«: prejemali so od Boga, da bi lahko dajali soljudem.
Križ je tudi simbol umiranja. Na človekovo duhovno življenje lahko gledamo predvsem kot na umiranje. Preko uresničevanja dvojne zapovedi človek umira samemu sebi (svojemu egu) in v njem raste božja podoba (imago Dei), »notranji Kristus«, oziroma se prebuja to, kar je Jung imenoval Sebstvo: arhetipski odtis Božjega obličja. Tako križ predstavlja dvojno zapoved, je pa tudi simbol umiranja, ki se vrši v človeku, če izpolnjuje dvojno zapoved. Kristusova smrt na Golgoti je za človeka namreč brez pomena, če človek ne umre na križu, ki ga tvori dvojna zapoved – in prav tako vstajenje nima smisla, če se v človeku na rodi Kristus oziroma Kristusova podoba kot človekovo resnično bistvo, kot njegovo Sebstvo, kot Božja podoba v človeku.

III.

Nekateri mistično-ezoterični tokovi v evropski zgodovini (predvsem krščanska teozofija in protestantski pietizem od 16. pa do 19. St.) so upodabljali križ z rdečo vrtnico v presečišču vertikale in horizontale. Rdeča vrtnica je bila tem mistikom, ki so često črpali iz alkimistične simbolike, prispodoba Kamna modrih, ki v alegoričnem jeziku alkimije predstavlja to, kar v hermetizmu predstavlja Anthropos, v kabali Adam Kadmon in v krščanstvu Kristus Pantokrator. Kamen modrih je imel dve obliki oziroma aspekta. Beli kamen, ki se je imenoval rosa alba (bela roža) ali regina alba (bela kraljica), je bil ženski oziroma lunarni aspekt kamna, ki je pretvarjal kovine v srebro. Rdeči kamen, ki se je imenoval rosa rubea (rdeča roža) oziroma rex rubeus (rdeči kralj), je bil solarni aspekt kamna in je pretvarjal kovine v zlato. Srebro in zlato sta prispodobi duhovne uresničitve, srebro ženske (katere simbol v krščanstvu je Devica Marija) in zlato moške (katere simbol je Kristus Pantokrator).
Alkimistično mistiko lahko povežemo s krščansko. Ko je Kristus umrl na križu, mu je (po legendi) vojak Longinus desno stran prebodel s sulico in iz rane sta pritekli kri in voda. Odtlej tako kri kot voda igrata pomembno vlogo v krščanski mistiki. Voda je simbol očiščenja, in krst je očiščenje par excellence. Kri pa je simbol poboženja, in evharistija kot zaužitje Kristusovega telesa in njegove krvi (predvsem v pravoslavju) je tisti središčni zakrament, v moči katerega v nas raste bogupodobna narava. Lahko pa na kri in vodo v povezavi z dvema aspektoma Kamna modrih gledamo tudi z druge perspektive. Voda, ki je bele barve, predstavlja spoznanje (illuminatio oziroma gnosis), rdeča barva pa predstavlja ljubezen (caritas oziroma agape). Tako ljubezen kot spoznanje sta ključna cilja, po katerima stremi človek, ki se je podal v Hojo za Kristusom. Alkimistična simbolika je prečudno podobna krščanski: kamen modrih, ki ima beli in rdeči aspekt, odgovarja vodi in krvi s strani Kristusove, in ti dve predstavljata spoznanje in ljubezen. Ne more pa biti nobenega dvoma, kaj je višje: rdeči kamen, ki pretvarja kovine v zlato, je zmožen tudi pretvorbe kovin v srebro, medtem ko beli kamen ni zmožen pretvorbe kovin v zlato. Tudi na poti mističnega vzpona, ki sestoji iz treh faz: purificatio (očiščenje) – illuminatio (razsvetljenje) in unio mystica (mistično združenje, ki se dovrši v ljubezni), je ljubezen (mistična združitev) nad spoznanjem.
Sedaj se lahko vrnemo k simboliki križa in k zapovedi ljubezni (dvojni zapovedi). Kot Kamen modrih ima tudi zapoved ljubezni dva vidika: ljubezen do Bog in ljubezen do bližnjega. Ljubezen do Boga in bližnjega sicer sovpadata, kajti kdor ljubi Boga, ljubi tudi bližnjega. Če pa – v našem življenju, polnem teme nevednosti, dvomov in muke odločanja – ne vemo, kaj ima prednost, ali ljubezen do Boga ali ljubezen do bližnjega, potem je moj odgovor prav gotovo: ljubezen do bližnjega. Boga kot takega namreč ne moremo ljubiti; v svoji Presežnosti ostaja nedostopen. Lahko pa ga ljubimo prek ljubezni do soljudi. Tako horizontala križa sovpade z rdečim aspektom Kamna modrih, vertikala križa pa sovpade z belim aspektom Kamna modrih. Bela barva (spoznanje) predstavlja Kristusov Um; rdeča barva (ljubezen) pa predstavlja Kristusovo srce. Veliko je imeti Kristusov Um, kar pomeni: imeti spoznanje o Skrivnosti, ki jo imnujemo »Bog«. Še več pa je imeti Kristusovo Srce. Spoznanje brez ljubezni je prazno; ljubezen pa vsebuje tudi spoznanje. Zato so rožni križarji, krščanski mistiki iz 16. in 17. stoletja, risali križ z eno samo rdečo vrtnico na presečišču horizontale in vertikale. Vertikala predstavlja odprtost Navzgor, do Boga, ki se odraža predvsem v spoznanju (gnosis), horizontala pa predstavlja odprtost do bližnjega, ki se odraža skozi aktivno ljubezen (agape). V središču pa stoji rdeča vrtnica, rosa rubea, ki ponazarja Kristusovo Srce, ki predstavlja srce vsakega človeka, kdor hodi po poti križa, se pravi po poti dvojne zapovedi oziroma dvojne odprtosti.

VI.

Vidimo torej, da imajo stari religiozni simboli, če o njih premišljujemo, veliko sporočilno moč. Kljub razvoju znanosti in tehnike se človek od časov, ko so simboli, kot je križ, nastajali, v bistvu ni spremenil. Zato ti simboli tudi ohranjajo svojo sporočilno moč. Res pa je, da je potrebno simbole (in križ je le eden od njih) vedno znova interpretirati v kontekstu duha dobe, v kateri živimo. Le na ta način nam simboli lahko spregovorijo in odstrejo tisto, kar skrivajo: globoko izkušnjo človeške zgodovine vse od Padca dalje. Tudi če je govor o simbolih, ki so značilno krščanski, nam razumevanje drugih kultur, religij in filozofskih ali ezoteričnih sistemov lahko pripomore k odkritju sporočila simbolov. Dokler bo namreč obstajal človek, bodo obstajali tudi simboli in, sicer stvaritve človeka, govorili o človeku – in o Človeku.

FINIS.

strelka2013-04-03 14:53:59

Lepo je če deliš

The Secret Key is In You..!