Ja Aleš nisem bila zavrnjena staršema sem vse lepo razložila , da bi bilo dobro uvest še alternativo pa Ogorevčevo knjigo pa nevem kaj še vse. Z vsem sta se strinjala le, da sta vse preložila name , kar meni ni bilo logično. Fantku je ponudil pomoč nekdo , ki je znan po dobrih rezultatih ( bolje, kot nič, simptomatsko zdravljenje) vndar se je vse tako odvilo ,da do tega ni prišlo , takrat mi je postalo jasno, da starša nista na to pripravljena .Nekaj mi je reklo naj nardim preiskus , ker sta bila z njim v bolnici sta imela dovolj časa za branje knjig, zato sem brata prosila naj pride spotoma po Marjanovo knjigo, da bi tako lahko lažje razumel ,vndar ni prišel in to je bil zame rezultat ,me je pa zanjo sam prosil mesec dni kasneje. To pot sta na ta način tudi nadaljevala, ko sta bila dovolj zrela za to, Marjan je mamico napotil k pravi osebi po njenih besedah sem imela tak občutek, mi je pa povedala, da je šele takrat na terapiji začela verjeti .Žal pa mislim ,da pri sebi kaj dosti verjetno nista spremenila . Med tem časom sem se začela zavedati svojih napak in sem sprejela njuno svobodno voljo in odločitev , se pa zavedam ,da se bo zgodilo tako kot se mora.
Sem pa spoznala, da ljudje verjamejo v Boga samo takrat, ko se zgodi tako, kot si mi želimo.
.
