Bolna in revna družba

[Irena]

strelka wrote:

Npr. kar tudi ugotavljam na tem forumu .in forum je tudi del družbe ….da kar naenkrat postanemo tako razmevajoči in prikrito prijazni ..da mi gre na bruhanje.

Boh ve kakšna identiteta je to …? identiteta hinavcev …?

? ? ?

Lepo je če deliš

[ozelot]

Strelka pejdi pod klimo za pol urce

Lepo je če deliš

Vedno znova vse po starem

[strelka]

ozelot wrote: Strelka pejdi pod klimo za pol urce

Evo ti si taprava duša…..

Lepo je če deliš

The Secret Key is In You..!

 

[Irena]

Medtem, ko je vročina na višku in so klime v polnem zagonu , so v nekem povsem neduhovnem kvizu danes postavili vprašanje o dopustu in mesu – čemu se med njima odreči. Kar zastala sem ob tej kombinaciji, katere avtor sem tudi sama. Seveda me je to spodbudilo, napisati sklep

Vzemi “človeku kruha in iger” bi lahko (brez strahu , ne bo ) postala knjiga z mnogimi poglavji, a je že glas strnil naše “potrebe”:

glas wrote:

…..ljudje so začeli pretiravati v uživanju in potenciranju vseh čutnih naslad, (alkohol, hrana, kopičenje materialnih dobrin, zabave,…)

….. v zameno za življenje v utopični samopozabi in uspešnem mašenju lastne praznine z videoigricami, legalnimi drogami, hrano, zabavo in drugimi oblikami hipnoze, ki jih nudi sistem za obladovanje obče mase ljudi..

Ponuja se tudi odgovor:

glas wrote: .. ker ni dovoljeval in podpiral osebne kreativnosti, osebne svobode in raznolikosti, kar pa je najhuje ni dovoljeval ali podpiral nič druga kot nižjo materialno plast bivanja in razumevanja življenja. Stik s samim sabo, dušo, stika z duhovnimi sferami pa ni podpiral..

Opustiti , odpovedovati se bilo čemu (hipnotiziranemu?) človeku predstavlja askezo. Pa mora odrekanje voditi v držo, ki je sovražna življenju? Kdor mora imeti , kar vidi, je odvisen. A pogoltnež sploh še zmore občutiti užitek ? In ne le-to. V njem narašča jeza in agresija, ker se hočeš-nočeš zaveda, da o njem odločajo stvari zunaj njega. Jemlje mu dostojanstvo, saj mu vladajo njegove potrebe.

Krog razprave o bolni in revni družbi se na tej točki lahko sklene (v nov začetek ). Potrebe so le simptom, ki pripoveduje o naši “stopnji” osebne svobode. “Manj” ko imamo potreb, “več” sebe imamo . In v Resnici uživamo Življenje .

Irena

Lepo je če deliš

[Irena]

glas wrote:

Nekateri ko pridejo v položaj velike finančne priviligiranosti, nato to
idilo vseeno usmerijo v smer samoozaveščanja in dohovnega razvoja,
večina pa vseeno dalje brodi v samopozabi..

Isto je na drugem polu, mislim, da izključno bogastvo ali revščina nista pokazatelja kdo se bo ozavestil in kdo ne; potreba po tem obstaja na ravni duše in ta se bo prebila na plano v vseh okoliščinah, ko je njen čas..

… ko pride njen čas? Potem je treba le čakati na kritično maso, da se ozaveščenje “zgodi” vsem?

Kaj menite o tem ti, glas, in seveda vsi drugi?

Irena

Lepo je če deliš

[Robert Zupančič]

Irena wrote:

Robert Zupančič je napisal/a:

Nekateri ko pridejo v položaj velike finančne priviligiranosti, nato to
idilo vseeno usmerijo v smer samoozaveščanja in dohovnega razvoja,
večina pa vseeno dalje brodi v samopozabi..

Isto je na drugem polu, mislim, da izključno bogastvo ali revščina nista pokazatelja kdo se bo ozavestil in kdo ne; potreba po tem obstaja na ravni duše in ta se bo prebila na plano v vseh okoliščinah, ko je njen čas..

… ko pride njen čas? Potem je treba le čakati na kritično maso, da se ozaveščenje “zgodi” vsem?

Kaj menite o tem ti, glas, in seveda vsi drugi?

Irena

Osebno se ne strinjam povsem s tem, saj velja, da sta duša in razum (ego) dva pola znotraj človeka, ki sta sama po sebi največkrat diametralno nasprotna, zato obstajajo primeri, ko duša ni mogla izraziti sebe ali uresničiti svojega dušnega načrta za inkarnacijo, ker jo je ego (nižji jaz) povsem preglasil. Glede kritične mase se seveda strinjam, da je potrebna, če želimo doseči premik na globalni ravni, vendar pa menim, da se čisto samo po sebi ozaveščanje na individualni ravni vendarle na zgodi.

Zato tudi obstajajo mehanizmi, ki v človeku vzbujajo občutek nezadovoljstva, kot so na primer revščina, nesreče, bolezni itd., ki pridejo v življenje kot stimulatorji ozaveščanja. Dejstvo je, da sem prihajamo zaradi rasti in razvoja duše in ne obratno, torej je vendarle vse podrejeno duši in ne telesu, kot nam želi prikazati nižji jaz. Osebno menim, da priznavanje tega oz. dopuščanje te možnosti odpira vrata do ustreznih dejanj na področju duševnega razvoja, ta pa naposled pripelje do ozaveščanja. Človek, ki je na primer zbolel, mora (ni druge, razen, če se sprijazni s tem, da bo podlegel bolezni) spremeniti izhodišča, po katerih je živel doslej ter obrniti smer življenja k duševnemu razvoju. Torej ga bolezen (ali kakšen drug, zanj pomemben “trigger”) “prisili”, da začne delati na sebi, to pa je v interesu duše. Če tega ne stori, je duša naposled prisiljena zapustiti takšno “nekooperativno” telo in začeti znova, vendar pa tega ponavadi sama po sebi ni načrtovala. To izhaja iz raziskovanja vprašanj, ali je duša v osnovi pokvarjena, ko na primer človek zagreši zločinsko dejanje? Raziskave na temu področju kažejo, da ne, saj je takšno dušo preglasil nižji jaz in pa možgani oz. razum, ki so se sprevrgli bodisi zaradi vplivov socializacije ali pa možganske kemije. Duša v takšnem telesu zelo trpi in komaj čaka, da ga zapusti, po prihodu v duhovni svet pa ponavadi tudi sledi precej intenzivno adaptiranje na duhovni svet oz. “čiščenje” telesnih ostankov, ki so se prisesali na dušo. Takrat govorimo o t.i. poškodovanih dušah. Vidimo torej, da lahko razum in nižji jaz dobesedno poškodujeta dušo in v takšnih razmerah se seveda kljub še tako veliki želji duše, ozaveščanje ne bo zgodilo, razen v primeru zunanjih vplivov, kot je v primeru zločincev na primer dolgoletna zaporna kazen, kateri lahko potencialno sledi tudi katarza.

Lepo je če deliš

[Irena]

Robert Zupančič wrote:

Osebno se ne strinjam povsem s tem, saj velja, da sta duša in razum (ego) dva pola znotraj človeka, ki sta sama po sebi največkrat diametralno nasprotna, zato obstajajo primeri, ko duša ni mogla izraziti sebe ali uresničiti svojega dušnega načrta za inkarnacijo, ker jo je ego (nižji jaz) povsem preglasil.

Zato tudi obstajajo mehanizmi, ki v človeku vzbujajo občutek nezadovoljstva, kot so na primer revščina, nesreče, bolezni itd., ki pridejo v življenje kot stimulatorji ozaveščanja. Dejstvo je, da sem prihajamo zaradi rasti in razvoja duše in ne obratno, torej je vendarle vse podrejeno duši in ne telesu, kot nam želi prikazati nižji jaz.

Osebno menim, da priznavanje tega oz. dopuščanje te možnosti odpira vrata do ustreznih dejanj na področju duševnega razvoja, ta pa naposled pripelje do ozaveščanja.

Človek, ki je na primer zbolel, mora (ni druge, razen, če se sprijazni s tem, da bo podlegel bolezni) spremeniti izhodišča, po katerih je živel doslej ter obrniti smer življenja k duševnemu razvoju. Torej ga bolezen (ali kakšen drug, zanj pomemben “trigger”) “prisili”, da začne delati na sebi, to pa je v interesu duše.

Če tega ne stori, je duša naposled prisiljena zapustiti takšno “nekooperativno” telo in začeti znova, vendar pa tega ponavadi sama po sebi ni načrtovala.

Odgovor, Robert, je odličen – in pričakovan . Hvala.

Imam pa še eno vprašanje:

Kaj je tvoj ključ “vrat ustreznih dejanj”?

Le meditacija.

Le intelektualno delo?

Ali oboje?

Kakšne izkušnje imaš ti – ali kdorkoli drug???

Irena

Irena2012-08-26 16:14:05

Lepo je če deliš

[Avtor]

Prispevki