Ali misliš, da si šef svojega življenja?
- This topic has 107 odgovorov, 12 glasov, and was last updated 6 years, 5 months nazaj by
.
-
snowcat :) wrote: ponižnost je lažna preteklost.
Tele pa še nisem slišal … Dobra …
snowcat :) wrote:
Prihaja snežni plaz.
Kdo o čem? – Snowcat o snežnem plazu!
ozelot wrote: Se bojim da vedva ne ločita med ponižnostjo in ponižanostjo.
Še dobro da si ti tu, da nama ima kdo razložiti.
Smo že imeli temo o ponižnosti http://www.tadej-pretner.com/webwiz/forum_posts.asp?TID=238
Moj prvi komentar v temi iz linka, za katerem še danes stojim, je tale:
Pomen pojma identiteta žrtve je nekoliko širši. Gre za to, da ima človek v identiteti žrtve občutek, da so zunanji činitelji (sistem, država, družba, neka oseba …) premočni, da bi lahko glede svojega položaja karkoli spremenil.
Sicer nisem raziskoval iz kje izhaja beseda ponižnost, a sem prepričan da iz sistemov, ki ločujejo boga od človeka. In potem sledi – če boš ponižen, bo že bog (pisano z malo – katerikoli bog pač) poskrbel zate. In pravila te igre so napisali ljudje na oblasti, zato, da bi imeli folk lažje pod nadzorom. Ustrezal je tudi starejšim generacijam, saj se niso zavedale dejstva, da so (lahko) sokreatorji svoje realnosti – tega preprosto ni dopuščala raven kolektivne zavesti.
Pojem ponižnosti doživljam tudi kot preživet pogled na svet in vesolje, v katerem smo nepomembni in minljivi (ali res verjameš, da je s smrtjo vsega konec?), pomembna pa je skromnost, poleg tega pa ne moreš dobiti ničesar brez odrekanja (vse to – identiteta žrtve). V resnici pa je ustroj vesolja takšen, da se lahko z lahkoto odrečemo odrekanju!!!!!!! Temelj vsega je praznina – vse izhaja iz nje. Ko se potopim v praznino, čutim popolnost, ničesar ne rabim, torej je kvaliteta praznine (in s tem Boga/boga) obilje, ne pa ponižnost, skromnost, pomanjkanje … In manifestacija obilja v materialnem je opus magnum, največ, kar lahko narediš (kje hudiča je tu , prostor za kakšno ponižnost). Ampak da se razumemo – ko govorim o obilju, ne govorim o materialnih dobrinah, čeprav od obilja niso ločene. Govorim o stvareh ki me izpolnjujejo. Materialne dobrine same po sebi nimajo te kvalitete, dobijo pa jo, če se lahko preko njih izrazim (če želim raziskovati globine oceanov, rabim vrhunsko opremo …).
Prepričanje, da si lahko duhoven le, če si v materialnem smislu skromen, je torej neumnost (kot sem omenil, je pomemben zgolj odnos do dobrin, v katerem niso same po sebi cilj, ampak sredstvo, preko ali s pomočjo katerega se izrazimo), stanje ponižnosti pa nenaravno in zgolj koncept pogojenega uma (ena polarna stran, druga pa je oholost; gre pa za različna pola iste energije). In oholosti ne premagaš s forsiranjem drugega pola, ampak tako, da obema polarnostima odvzameš energijo, kar te rukne v praznino in občutek integriranosti.
tadej pretner2013-09-18 22:50:03
ozelot wrote: Ne vem kako naj ti še drugače povem. Mogoče ne moreš ravno razumeti skozi možgane. Lej Tedy jest ponižno občudujem tvoje tehnično znanje okrog marsičesa. Res veliko veš oziroma res imaš polno glavo informacij ki se strukturirajo v neko znanje. (ponižno občudujem) to pomeni da sem v ful dobri vibri ko to dogajam, ker jaz tega še zdaleč nisem sposoben ali pa mogoče ni v skladu z mojimi podzavestnimi interesi kdo bi vedu. Kar se pa tiče srčnih zadev bi pa na svetu tebe vprašal tazadnjega. No še en ali dva bi bila za tabo na tem forumu
. Nekoga ki hoče biti šef svojega življenja oziroma celo trdi da je izzivam naj naredi tako da ga bo ljubila neka oseba katere si že dolgo želi a ljubezni v željeni obliki od tam ni. Ko se znajdeš v taki situaciji da ne moreš nekoga prisiliti da te ljubi, da ne moreš niti taktično tega izpeljati niti izprositi.. takrat lahko postaneš (ali agresiven, ali se zapiješ, ali se ubiješ,…) ponižen ker se zavedaš kako je lahko ljubezen nekoga le podarjena. Ker se zavedaš da si navedno usrane ki se lahko še tako repenči po svetu z vsem kar ima od denarja, avta, pameti, prijateljev,..pa ne more dobiti ljubezni. Takrat jo začneš ceniti, biti hvaležen za vsak foton ljubezni ki ga ujameš. Evo zato povezujem ponižnost in hvaležnost. Mogoče bi ponižnost lahko primerjal tudi z neko obliko “prizemljenosti”.Izgovori…..izgovori…..izgovori…..
Iz napisanega jaz razumem, da ti enotiš besedo ponižnost in hvaležnost s sprejemanjem. Sprejemanjem v smislu, dokončno si sprejel, da ,,bla-bla-la,, (loži primer po želji). In posledično ti je odpadlo breme tvoje nemogoče želje to ,,bla-bla-la,, spremeniti/doseči. Jaz kadar sem sprejela, da moje joške pač nikoli ne pridejo čes A0 in da bom zmeraj visoka suha koza, sem začutila božansko olajšanje……Nosim svoje A0 ponosno in prav nič ponižno.
Ponižnost iz zapisanega razumem, da ti misliš, da samo zaradi tega, da človek ne vidi ,,celotne slike,, da naj bi bil vesel, da sploh kaj ve, zato ker mu je bilo to nekako podarjeno. Hm, na češkem se temu reče ,,komplex manjvrednosti,,.
Ljubezenj je isto kot vse, VIBRACIJA. In če res drži, da v svetu subtilnih energiji enako privlači enako in ti ne moreš privlačiti ljubezni…..(če uporabim tvoj način izražanja) ti si tazadnji, ki lahko komentira srčne zadeve drugih (brez smajlika).
ozelot wrote: Četudi te vesolje obliva z obiljem v kakršnikoli obliki od materialne do subtilne, ker si s tem vibracijsko usklajen, si še vedno lahko hvaležen da ti v življenju pač gre ane? Ali mogoče trdiš da je hvaležnost nekomu ali nečemu povsem odvečna vibra glede na to da si itak vse sam ustvariš? Hvaležnost izhaja iz ponižnosti in notranjega vedenja kako nam je vse podarjeno brez omejitev. Jaz še sam sebi rečem hvala ko nekaj dobim. Rečem: “hvala Pero ker si odprl roke in vzeel tale kompliment v svoje življenje. Zdaj se počutiš dobro, povezano z bogom ki ti ga je dal in povezano z vsem kar je.” Ponižnost še zdaleč ni izpeta pesem … prej bi rekel da sploh še ni prišla na vrsto. Ko jaz začutim ponižnost se ne čutim kot odrešena žrtev ampak kot nekdo ki so mu pravkar izkazali vse najvišje časti…ko ugotovim da vendarle nisem ločen od boga. (za razliko od tvoje sicer neugotavljane ugotovitve). Biti eno z bogom ne pomeni dvigniti se nad vse ampak biti eno z vsem, kar je pa lahko le izjemna čast.
Religija/vera ima dva stebra 1=bog noter v meni in 0=bog zunaj mene. Binarni svet iz katerega pa pride na neskončno veliko možnih variant. Par klasičnih idiomov (na primer) je ,,enako privlači enako,, ,,kaj daš to dobiš (ki je drugimi besedami ista stvar enako-enako),, ,,božji mlini meljejo počasi ampak sigurno (ki je drugimi besedami isto kot manifestacija),, ,,pazi kaj misliš-govoriš-delaš-ponavljaš=>usoda,, ……in tako naprej …..danes na poti v službo mi pade na glavo sledeče: imam prostor v katerem ni oken in pozimi se mi pojavi plesen. Glej ti to, pomislim jaz, nastanejo ti pravi pogoji (kombinacija 0 in 1, ki ustreza tej vibraciji) in hups plesen kar iz ništa pride na svet. Glej ti to, pomislim jaz, tako je sigurno nekako bilo s nastankom vesolja in vsega tega materialnega ….. zanimivo (beri – odprto) vprašanje pa je, kje se je vzela ta prva vibracija. Ampak to že spada pod drug forum.
snowcat
- Za objavo odgovora morate biti prijavljeni.