Reply To: telepatija
glas wrote:
Kdo pa lahko z gotovostjo trdi da razmišlja svoje misli?
Nad nami je ena taka gosta siva gmota (ki prekriva vso Zemljo..), iz katere črpa večina ljudi 99% časa vse svoje misli in ideje,.. Ljudje večinoma ne mislijo svojih misli, le pravajajo jih iz te sive gmote..
V./1.
Celični receptorji
Receptorji
so
del celične membrane ali posamezne čutilne
celice, ki
na vibracijski ravni lovijo posamezne dražljaje. Večina
celic ima številne površinske receptorje, ki omogočajo, da zunanji
dejavniki vplivajo na notranjost celic. Ko
govorimo o lovljenju
dražljajev oziroma zaznavi,
ne gre le za zavedanje enega ali več dražljajev, ki se nanašajo na
pet čutov, povezani
pa
so z
zaznavo
fizikalnih
in kemijskih
sprememb v našem okolju. Gre tudi za asociacije, čustva in misli,
ki jih posamezni dražljaji sprožijo, pa četudi so tako subtilni,
da se jih pogosto niti ne zavedamo.
Celični receptorji se namreč, v skladu z
našimi programi, ob vsakem zunanjem dražljaju samodejno vklopijo
ali izklopijo, na tej osnovi pa temelji naša interpretacija sveta in
naši odzivi nanje. Vklopi/izklopi
posameznih receptorjev torej
v
nas sprožijo ustrezen čustveni in miselni odziv, vse to pa se
običajno dogaja
vsaj 95% podzavestno. Celice
so
povezane
z nevroni, ki pretvorijo
dražljaje v živčne impulze, na katere se odzovemo, naš
odziv pa potem povratno deluje na realnost celic in na to, s katerim
morfičnim poljem se bomo povezali.
Ti
samodejni odzivi nas torej
držijo
v realnosti kakršno živimo in zaradi njih jo
tako težko spremenimo.
Zato naše življenjske namere v glavnem niso naše, ampak delujemo
pod taktirko različnih polj realnosti.
Predvsem
takrat, ko smo pretežno fokusirani zgolj na materialni svet,
receptorji
odrejajo,
katerih dražljajev se bomo zavedali in katerih ne.
Zanimiv
primer, ki to potrjuje, izhaja iz Yale
New Haven Hospital v Connecticutu, kjer
so
maja 1988 47 letni Sylviji Claire presadili srce in pljuča. Čeprav
je bila pred transplantacijo vegeterijanka in ni nikoli pila
alkohola, je po njej presenečeno opazila, da ji dišijo
klobase in pivo, zanimati pa so jo začeli tudi
motocikli.
Pri vsem skupaj je zanimivo to, da je bil darovalec
transplantiranih organov 18 letni fant, ki se je ponesrečil z
motociklom, za življenja pa je imel rad klobase in pivo. Bruce H.
Lipton, specialist za celično biologijo pravi, da celice nimajo
percepcijskih sposobnosti, ki bi jim omogočale spomin na določeno hrano oziroma
željo po hrani, ampak gre v primerih kakršen je Sylvijin za to, da
imajo celice presajenih organov izvorne receptorje identitete
donatorja, zato iz okolice sprejemajo informacije v skladu s »staro«
identiteto in
torej odrejajo, katere
programe multidimenzionalne realnosti bomo sprejemali in katere ne.
To
seveda pomeni, da
je struktura celičnih receptorjev povezana s strukturo osebnosti,
nanjo pa imajo ključni vpliv bolečinska telesa. V osnovi se celični receptorji formirajo v
fazi nosečnosti, glede
na kemijske in biološke procese, ki jih doživlja mati. Ti
so v veliki meri povezani z življenjskimi pogoji noseče matere,
kvaliteti njene prehrane, izpostavljenostjo raznim strupom, sevanjem,
odvisnostim
in stresorjem. V
povezavi s stresorji, so
seveda pomembni tudi
modeli materinega
čustvovanja, mišljenja
in sposobnost predelave izkušenj, ki so
lahko travmatične.
Če
je npr. mati odvisna od cigaret, se bodo otrokovi celični receptorji
razvijali tako, da bo v odraslosti nagnjen k tovrstni odvisnosti, če
se mati bori s takšnimi in drugačnimi strahovi, bodo imele tudi
otrokove celice več receptorjev za zaznavo in prenos strahu ipd.
Ko se otrok rodi, kljub temu v veliki meri
zaznava tudi svet energij, vendar pa ga starši in vzgojitelji ves
čas usmerjajo na materialni svet, čemur se prilagajajo tudi celični
receptorji, kar vodi k temu, da čez čas energijskega sveta vizualno
skorajda več ne zaznava. Do pomembnih korekcij strukture celičnih
receptorjev pa paralelno prihaja ves čas ob formiranju specifičnih
čustvenih
odzivov, ki so posledica bolečinskih teles. Skozi
proces prehranjevanja, načina življenja in
vzgoje, se torej celični receptorji formirajo tako, da lovijo
vibracije, ki so v skladu s tistim, kar otroka hote ali nehote
naučimo kot pomembno, v drugi fazi pa celo s tistim, kar ga naučimo
da je mogoče in kaj ni. Seveda pa na korekcijo njihove strukture
vplivajo tudi vsi strahovi, negotovosti …, ki jih doživlja otrok.
Hote recimo otroka učimo o raznih vrednotah in pravilih delovanja v
družbi, veliko pa se nauči tudi skozi modeliranje staršev. Tu gre
v prvi vrsti za modeliranje načina izmenjave ljubezni, ki ga otrok
vidi pri starših in na nezavedni ravni osvoji, tako da je velika
verjetnost, da bo v odraslosti model njegove izmenjave ljubezni s
partnerjem zelo podoben modelu, kakršnega je videl pri svojih
starših.
Tudi
tovrstno modeliranje torej odreja struktura celičnih receptorjev!!!
Celični receptorji v osnovi niso univerzalni, ampak so formirani
glede na dražljaj, ki ga zaznavajo oziroma prenašajo. Če so npr.
pogostokrat aktivni receptorji, ki reagirajo na strah, se bo ob
periodični delitvi celic število celičnih receptorjev, odgovornih
za zaznavo in prenašanje vibracij strahu povečalo, zmanjšalo pa se
bo število receptorjev, ki jih zaradi svojega načina življenja in
razmišljanja uporabljamo manj ali nič. Določeni problemi se torej
poglabljajo celo skozi delitev celic.