Reply To: Spalna paraliza
ozelot wrote: Edino čustvo ki ga pusti je strah. Zdravniki pravijo, da je to halucinacija ampak jest vem da ni. S tem bitjem se da fino komunicirat. Ko se navadiš seveda. Zlahka ga odsloviš in jaz ponavadi celo uživam ko se “bodeva” ker vem da sem zmagal že davno. Verjetno mi ni treba posebej opisovati ohromelosti in nezmožnosti govorjenja. To bitje se hoče futrat z mojim strahom ampak od mene gre precej lačen ponavadi.
Jaz sem preživel kakih 10 let svoje mladosti v takšni naključni “nočni družbi”.. 
Nisem pa tega dojemal kot neko prav posebno bitje, ampak le kot moj lastni ultimativni strah, znotraj mene samega in izziv se z njim soočiti..
Po letih in letih fajtanja z njim, sem ugotovil, da tako ne bom rešil nič, le pogosteje se je dogajalo in še bolj me je srkalo, vedno hitreje in učinkoviteje me je paraliziralo (glas, gibanje, …).. Tako sem sklenil, da bom poskusil prebuditi svojo budni um zavesti v sanjah samih in se poskusil spomniti svoje afirmacije iz budnega sveta.. To sem si ponavljal dan za dnem.. In treniral sem tako dolgo, da sem izmojstril svojo lucidnost sanjanja in kot ključ, ki sem si ga zastavil, da se mi enkrat v sanjah, uspe popolnoma predati temu, kar se mi približuje in kar mi povzroča paralizo, ko skušam ubežati.. Začelo mi je uspevati, soočal sem se s svojimi največjimi grozotami in dajal vse od sebe, da se jim pustim, da me posrkajo, brez da se umikam.. To je bil največji del zmage, ker le takrat razrešiš, ko greš v vse kar ti prej lahko predstavlja grozo.. (Pustiti mu moraš, da ti “naredi” to za kar je pri tebi.. 
) Spomnim se še mnogih naknadnih scenarijev, ki sem jih doživljal nevtralno, kot da gledam film,.. nisem se upiral.. to bilo je zelo zanimivo in intenzivno potovanje, spomnim se tudi, da se doživljal lastne smrti na različne unikatne načine in se niti fizično nisem več prebudil, ampak le v sanjah sem se prebudil za eno plast sanjanja in nadaljeval drugje…
…
..
.
“Synchronicity is God’s way of remaining anonymous.”