Reply To: pojem sprejemanja
Karla wrote:
Moja teorija bi bila nekako takole: življenje se nam dogaja, življenje živi nas in ne mi njega (ne diham jaz, ampak nekaj diha mene, skozi mene) in naša svobodna volja se kaže v tem, kako mi na te dogodke, na to življenje, ki živi nas, gledamo – ali popolnoma sprejemamo in smo zato srečni in mirni ali pa se upiramo, bojujemo, smo žrtve… tu bi bila ta famozna svobodna volja, ki je v bistvu kar orng svobodna…
Če mi sesuješ to teorijo, kar je velika verjetnost, saj še nisem srečala duše, ki bi se glede tega strinjala z mano, bom spet na začetku
ampak, ni panike, pravijo, da je pomembna pot, ne pa le cilj
Javljam se kot duša, skozi katero živi življenje. Kot rdeča nit, okrog katere se večno nizajo spremembe, a je ne spremenijo. Kot os, nosilka življenja. Ne sprašujem se po cilju, živim pot. Ja, tudi jaz čutim tako, da življenje živi nas.
S pomočjo osnovnih vprašanj: – kdo sem? – od kod prihajam? – kam sem namenjena?, sem prišla do spoznanj, da ne prihajam od nikoder in nisem nikamor namenjena. Samo sem. To je vse.
Zato, ker opazovalec je zavest, je os, je gibalo. Opazovano je igra zavesti, igra svetlobe in senc, večne spremembe.
