Reply To: Pasti na duhovni poti

[Robert Zupančič]

Ravno o tem sem se zadnjič pogovarjal s Tadejem:kaj ti pomaga, če poznaš vso teorijo, prebereš en kup knjig, potem pa NE IZVAJAŠ niti najbolj osnovnih vaj. Potem zate velja tisto, kar piše v Bibliji: “Ko bi govoril človeške in angelske jezike, ljubezni pa bi ne imel, sem postal brneč bron ali zveneče cimbale. In ko bi imel dar preroštva in ko bi poznal vse
skrivnosti in imel vse spoznanje in ko bi imel vso vero, da bi gore
prestavljal, ljubezni pa bi ne imel, nisem nič. …mi nič ne koristi.” (1.Kor. 13:1-3).

In smo že pri ljubezni, ki jo je omenjal Ozelot v povezavi z vsemi tehnikami in teorijami, ki so slišati preveč “zmatematizirane” in “tehnične”. Ljubezen je končni cilj inkarnirane duše, da se vibracijsko dvigne na nivo, ko se zlije z Absolutnim. Ljubezen je popolna odsotnost vsega, kar generira človeški jaz, ego. Za človeka na duhovni poti pomeni zanikanje komformizma, v katerem ga ves čas zadržuje ego, ki si ne želi sprememb, saj mu je čisto OK, da so stvari takšne kot so. Raje, kot z DELOM na sebi, človeka zaposli z mentalno telovadbo preigravanja različnih tehnik, ki pa niso same sebi namen, saj niso končni cilj, pač pa SREDSTVO do tega cilja. Je duhovna pot enostavna? Nikakor, saj zahteva veliko napora – vsaj v začetku, da se človek dvigne nad dramatiziranje lažnega jaza. Povezano dihanje je za marsikoga nekaj najbolj napornega, kar je doživel v življenju, pa čeprav gre v osnovi “samo” za dihanje. Kaj pa je lahko v tem tako težkega? Morda se skriva odgovor v tem, da redko kdo proces prisotnosti oddela do konca…

V vzhodnem svetu poznajo jogo in prakticiranje duhovnosti, ki je precej radikalna oz. asketska. Zahodnji svet se je v tem verjetno ujel v past mentalnega preigravanja, ko ponuja iskalcem duhovnosti veliko tehnik in še več mentalne gimnastike ter instant rešitev. Pozabljamo, da je duhovnost POT, ne korak, kar pomeni, da zahteva KONTINUIRANO DELO in VZTRAJNOST, nekaj torej, kar zahodnemu človeku kronično primanjkuje. Zahteva tudi SAMODISCIPLINO in v mnogočem tudi ODREKANJE – spet nekaj, kar človeški naravi ne diši, saj ga oddaljuje od komformizma. Verjetno je veliko težje zvečer zbrati svojo pozornost za petnajstminutno povezano dihanje kot pa več ur presedeti na kavču pred TV, vendar pa je to POT, ki človeka pelje v duhovno rast. Vse ostalo je v osnovi izguba časa, če hkrati s tem pridobivanjem znanja, ne delamo po naučenem. Komformizem je največja past na duhovni poti.

ROBERT ZUPANČIČ

Lepo je če deliš