Reply To: OGLEDALA razmerij

[glas]

Tretje ogledalo:
ODSEVI TEGA, KAR SMO IZGUBILI, ČEMUR SMO SE ODPOVEDALI ALI KAR NAM JE BILO ODVZETO

”(Stvarnikovo) kraljestvo je kakor ženska, ki je nosila
(vrč), poln moke. Ko je hodila po dolgi cesti, je roč vrča počil
in moka se je iz vrča sipala za njo po cesti.
Ženska ni opazila, kaj se dogaja.
Ko je prišla domov, je odložila vrč in ugotovila, da je prazen.”
-Tomažev evangelij

Vaša ljubezen, sočutje in skrb so kot moka v vrču iz zgornje prilike. Tekom življenja predstavljajo dele vas samih, ki v težkih časih tolažijo, hranijo in podpirajo druge (tudi vas same). Ko izgubimo ljudi, kraje in stvari, ki so nam blizu, je naša ljubeča in sočutna narava tista, ki nam dopušča, da preživimo ter se izvlečemo iz teh izkušenj.
Ker ljubezen, sočutje in skrb delimo prostovoljno, so obenem tisti del nas samih, za katerega je najbolj nevarno, da ga izgubimo, naivno podarimo ali pa da nam jih odvzamejo tisti, ki imajo moč nad nami. Vsakokrat, ko zaupamo dovolj, da nekoga ljubimo ali hranimo, a ta oseba zlorabi našo vero, zaradi te izkušnje izgubimo delček sebe. Naš odpor, da bi se ponovno izpostavili tovrstni ranljivosti, predstavlja našo zaščito in je tudi način, kako preživimo svoje najglobje bolečine in izdaje. In vsakokrat, ko zapremo prehod k naši pravi naravi, polni sočutja in hranjenja, smo kot moka, ki se stresa iz vrča. Ko v življenju dosežemo točko, ko se zares hočemo odpreti in deliti sami sebe z nekom drugim, posežemo v našo ljubezen ter pri tem žalostno odkrijemo, da je ni več in da je tam ostala le praznina. Odkrijemo, da smo ped za ped izgubljali sami sebe prav zaradi tistih izkušenj, ki smo jim tako zelo zaupali, da smo jim dopustili vstop v naša življenja.
Dobra novica je, da tisti del nas samih, ki se zdijo odsotni, niso nikoli zares odsotni. Nikoli ne izginejo, so del naše najbolj resnične esence, del naše duše. In podobno, kot nikoli ne moremo uničiti duše, tudi ne moremo izgubiti jedra naše prave narave. Ta je samo zakrinkana in skrita na varnem. Da bi prepoznali, kako jo zakrinkamo, se moramo odpraviti na hitro pot zdravljenja. Če ponovno naslovimo delce nas samih, ki smo jih izgubili, bo to morda največji izraz našega osebnega mojsterstva.

Sledi zgodba o prijatelju inženerju, ki je imel en klasičen problem:
Ta prijatelj se je na kateri koli dan ”zaljubil” v ženske, ki jih je spoznal v svojem poslu. Lahko je to bila strežnica, ki je prevzela naročilo, blagajničarka z živili, po pravici povedano se je lahko zaljubil skoraj v vsako, ki je prečkala njegovo pot. Dogajalo se je vsepovsod in vzorec je bil vedno enak: preprosto pogledal bi v oči te ženske in ”začutil nekaj”, česar ni mogel razložiti. Brez razumevanja, za kaj se je sploh šlo, je svojo izkušnjo pojasnjeval z edinim razlogom, ki se ga je lahko domislil: čutil je, da se je zaljubil! In zaljubil se je lahko večkrat na dan. Edini razlog zakaj mu je to predstavljal velik problem, je v tem, ker je bil poročen. Imel je čudovito ženo, ki ga je močno ljubila, in lepega komaj rojenega sina, oba pa je neizmerno ljubil. Zadnja stvar, ki bi jo želel narediti, je, da bi prizadel kateregakoli od njiju na kakeršenkoli način ali da bi uničil vse, kar so skupaj ustvarili. Istočasno pa so bili njegovi občutki do drugih žensk skoraj neustavljivi in nekaj, česar preprosto ni razumel.
En dan se je ta prijatelj vrnil iz pisarne, kjer je videl lepo bančno uslužbenko. Ko se je vrnil je lahko mislil le na njo, ni mogel delati ali se zbrati in nikakor si je ni mogel zbiti iz glave. ”Kaj pa če ona misli name prav ta trenutek?” se je spraševal. ”Kaj pa če je ona tista ‘prava’?” Končno je dvignil telefon, jo poklical in se dogovoril, da se dobita na kavi. Pristala je. Po službi ko sta bila v kavarni, se je ozrl v oči ženske, ki je prinesla na mizo kavo, in se zaljubil vanjo !
To zgodbo pripovedujem zato, ker je bil ta moški zaradi razlogov, ki jih ni razumel, prisiljen k temu, da vzpostavi stik z ženskami, za katere je odkrito verjel, da nekaj čuti do njih. S tem je tvegal vse, kar mu je bilo drago v življenju. Kaj se je dogajalo z njim?
Ste že kdaj doživeli kaj podobnega (čeprav upam, da v manjši razsežnosti)? Ste že kdaj bili v popolnoma srečnem predanem razmerju, nato pa se je zgodilo ”tisto” neopisljivo? Ali pa morda niste bili v razmerju, morda si niti niste prizadevali zanj in ko ste hodili po živahni ulici ali nakupovalnem središču, trgovini ali letališču in – brez opozorila – doživeli ”tisto izkušnjo”. Nekdo, ki ga niste nikoli prej videli, gre mimo vas, v tistem trenutku se srečajo vaše oči in – paf! – pojavi se tisti občutek. Morda je to zgolj občutek poznanstva ali možnosti, morda pa je skoraj neustavljivo nagnenje, da stojite blizu tej osebi, da ga(jo) spoznate ali celo začnete pogovor. Ko smo ljudje zares odkriti sami s seboj ugotovimo, da take vrste povezava niti ni tako zelo nenavadna.
Ko se kaj takega zgodi, srečanje poteka nekako tako: četudi se dva para oči srečata in sta očitno začutila ”tisti občutek”, eden od njiju temu trenutku ne bo želel pripisati kakršnega koli pomena. Vendar se je za delček sekunde vendarle zgodilo nekaj, kaj ni mogoče zanikati – nastopila sta spremenjeno stanje in občutek nerealnosti. V tem hitrem trenutku, ki je veliko več kot samo naključen pogled, njune oči posredujeta sporočilo. Vsaka oseba bo v tistem trenutku nekaj rekla drugi osebi, pa čeprav se trenutka ne zaveda nobeden od njiju.
Nato pa bosta njuna racionalna uma ustvarila neko distrakcijo, kar bo prekinilo nelagodnost stika. Morda bo to zvok avtomobila ali mimoidoče osebe, morda celo nekaj tako preprostega, kot je list, ki ga nosi veter po ulici ali kihanje. Bistvo je v tem, da s tem, ko karkoli uporabimo za izgovor, bo eden od njiju preusmeril svojo pozornost drugam in trenutek bo kar izginil.

Kaj se zgodi, ko doživimo kaj podobnega?

Ko se znajdemo v takšnih položajih, se soočimo z izrazito priložnostjo, da sami sebe spoznamo na poseben način – vendar le, če prepoznamo bistvo tega trenutka. Skrivnost takega srečanja obenem predstavlja bistvo skrivnosti tretjega ogledala.
Da bi v življenju lahko preživeli, smo naredili kompromise, ki vključujejo stevilne vidike tega, kdor smo. Vsakokrat pa smo pri tem izgubili nekaj v nas na načine, ki so družbeno sprejemljivi, vendar vseeno boleči. Če smo bili na primer zaradi ločitve staršev primorani prevzeti vlogo odraslih in bili tako prikrajšani za otroštvo, če smo zaradi prisilnega združevanja kultur izgubili etnično identiteto ali preživeli zgodnje travme, tako da smo zatirali čustva bolečine, jeze in besa, … vse to so primeri, ko izgubimo del samih sebe.
Zakaj bi sploh naredili kaj podobnega? Zakaj smo kdaj izdali svoja prepričanja, ljubezen, zaupanje in sočutje ter pri tem vedeli, da predstavljajo samo esenco tega, kar smo? Odgovor je preprost: Zaradi preživetja. Kot otroci smo morda spoznali, da je bolje, če ostanemo tiho, kot pa da izrazimo svoje mnenje ter pri tem tvegamo, da nas naši starši, bratje, sestre in sovrstniki zasmehujejo ali pa zatrejo. Tudi za žrtve zlorabe v družini je precej bolj varno, da se ”vdajo” in pozabijo, namesto da se upirajo tistim, ki imajo moč nad njimi. Kot družba na primer sprejemamo ubijanje drugih med vojno, kar opravičujemo kot posebne okoliščine. Vsi smo že bili prisiljeni k temu, da se predamo sredi konflikta, bolezni ali silnega čustva na načine, ki jih šele zdaj začenjamo razumeti.
Za vsak del nas samih, ki smo se mu odpovedali zato, da smo tu, kjer smo v življenju danes, obstaja praznina, ki smo jo pustili za seboj, in čaka, da se zapolni. Ves čas iščemo, karkoli bi lahko zapolnilo našo praznino. Ko najdemo nekoga, ki ima pra
v TO stvar, kateri smo se mi odpovedali, nas preveva prav dober občutek, kadar smo z njo (njim). Komplementarna esenca te osebe zapolnjuje našo notranjo praznino, mi pa se ponovno počutimo cele. To je ključ do razumevanja, teh stikov, ki se zgodijo.
Ko najdemo svoj ”pogrešani” košček v drugih, nas bo močno in neustavljivo vleklo k tem osebam. Morda bomo celo verjeli, da jih ”potrebujemo” v svojih življenjih, vse dokler se ne spomnimo, da je to, zaradi česa se nam zdijo te osebe privlačne, nekaj, kar imamo še vedno v nas … samo, da spi. V zavedanju, da še vedno imamo te lastnosti, lahko odmaknemo masko na njih ter jih ponovno vključimo v svoja življenja. S tem pa nenadoma odkrijemo, da nas nič več močno, magnetsko in nerazložljivo vleče k osebi, ki je sprva zrcalila te poteze za nas.
Prepoznavanje svojih čustev, ki nas prevevajo ob drugih, po tem, kar so, za kar jih je naredilo naše pogojevanje, predstavlja ključ k tretjemu ogledalu razmerij. Tisti nerazložljivi občutek, ki ga imamo, ko smo z nekim drugim – magnetizem in ogenj, zaradi katerega se počutimo tako žive – v resnici predstavlja nas same! Predstavlja esenco tistih delov nas samih, ki smo jih izgubili, in naše priznanje, da jih želimo nazaj v svoja življenja. S tem v mislih se torej vrnimo k zgodbi mojega prijatelja inženirja.
Vsekakor obstaja precejšnja možnost, da je brez zavestnega vedenja moj prijatelj inžiner videl delce samega sebe v teh ženskah – delce, ki jih je izgubil, se jim odpovedal ali pa so mu bili odvzeti. Obstaja precejšnja verjetnost, da je nanje naletel tudi pri moških, vendar sam sebi zaradi svojega pogojevanja ni dovolil, da bi razvil ista čustva do njih. Pri njegovi izkušnji so stvari, ki jih je izgubil, prevladovale v tolikšni meri, da je podobne sledi našel skoraj v vsakomur, ki ga je srečal. Ker pa vendarle ni razumel smisla svojih občutkov, je bil prisiljen v to, da se jim je pokoraval na edini način, kot je znal. Odkrito je verjel, da je bilo vsako srečanje priložnost za srečo, saj se je počutil dobro, ko je bil s temi ženskami. Še vedno je izjemno ljubil svojo ženo in sina – ko sem ga nekoč vprašal, ali bi ju kdaj zapustil, je bil videti šokiran nad vprašanjem. Ni imel nobene želje, da bi končal zakon, vendar je vseeno sledil sili tega, kar je čutil, v komprimitirajoče okoliščine, vse dokler ni izguba družine postala izjemno resna nevarnost.
Vsakdo se je mojstersko odpovedal delom samega sebe, saj je čutil, da je to treba v tistem trenutku za njegovo fizično ali čustveno preživetje. Ko to naredimo, je nadvse enostavno videti same sebe kot ”manjvredne” ter se ujeti v prepričanja o tem, kar še preostane. Za nekatere ljudi se izmenjava kot znak kompromisa zgodi veliko prej, preden spoznajo, kaj se dogaja, za druge pa je to zavestna izbira. Sledi še ena zgodba o zavestni odpovedi za cilj statusa moči in osebna cena, ki jo je morala plačati ta oseba, da je prišla do visokih činov in položaja v Pentagonu, slišal sem jo na lastna ušesa:
”Da sem prišel sem, kjer sem danes,” je začel, ”sem se moral pokoriti sistemu. Vsakokrat, ko sem napredoval po činu, sem v življenju izgubil dalec sebe. Nekega dne sem spoznal, da sem na vrhu, in se ozrl nazaj na svoje življenje. Odkril sem, da sem se odpovedal tolikšnemu delu samega sebe, da ni ostalo prav nič. Korporacija in vojska sta si me lastili. Odpovedal sem se stvarem, ki sem jih najbolj ljubil: svoji ženi, otrokom, prijateljem in zdravju. Te stvari sem zamenjal za moč, bogastvo in nadzor.”
Odkritost tega človeka me je osupnila. Četudi je ta mož priznal, da se je izgubil med procesom, se je zavedal tega kar je naredil. Bil je užaloščen, vendar je to bila za njega cena, ki jo je bilo po njegovem mnenju vredno plačati za njegov položaj moči. Čeprav verjetno ne iz povsem istih razlogov, tudi mi lahko naredimo nekaj podobnega, vendar pa naš cilj večinoma ne zadeva v tolikšni meri moč, temveč preživetje.
Ko v svojem življenju naletite na nekoga, ki sproži občutek domačnosti, vas pozivam, da se poglobite v ta trenutek. Nekaj redkega in dragocenega se dogaja za vaju oba: pravkar ste našli nekoga, ki je ohranil delce vas, ki ste jih iskali. Pogosto je to dvostransko iskustvo, saj drugo osebo vleče k vam iz istih razlogov! Če menite, da je primerno, uporabite svojo moč za raločevanje v stopnji zaupanja in začnite pogovor. Pogovarjate se o čemerkoli, samo da ohranjate očesni stik. Medtem ko govorite, sami sebe v mislih vprašajte:
Kaj vidim v tej osebi, kar sem sam-a izgubil-a, čemur sem se odpovedal-a ali pa mi je bilo odvzeto?
Odgovor bo v vašem umu nastopil skoraj trenutno. Morda zgolj dojemate lepoto v tej osebi, za katero čutite, da je primanjkuje v vas ta trenutek. Morda bo to posameznikova naivnost v življenju, milina, s katero se on pomika po nakupovalnem prehodu, njegova oziroma njena samozavest, ko opravlja neko opravilo ali pa je to žar njegove oziroma njene vitalnost,…
Za vaše srečanje je potrebnih le nekaj sekund ali pa največ nekaj minut. Ti kratki trenutki so vaša priložnost, da občutite radost in izjemno veselje trenutka. To predstavlja vas, kako iščete del samega sebe v drugi osebi; nekaj, kaj že imate in občutek, kako je imeti ”tisti del vas samih” prebujen.
V teh občutkih odkrijemo stvari, po katerih hrepenimo v samih sebi. Stvari, ki so še vedno z nami, vendar so skrite za našo masko tega, kdor mislimo, da smo. To je tako naravno kot tudi človeško. Razumevanje tega, kaj nam v resnici govorijo naša občutja do drugih, lahko postane naš najbolj močan pripomoček v odkrivanju naše največje moči.

Lepo je če deliš

“Synchronicity is God’s way of remaining anonymous.”