Reply To: kako pomagati telesu?
Ops….sem kliknila odgovori namesto prilepit smejkota. 
Z vsem tistim zgornjim pisanjem sem ti hotela povedati samo to, da se trenutno trenutno peham skozi paleto rešitev samo zato, ker enostavno še nisem našla prave pomoči za vse skupaj. Zavedam se namreč, da to ni glih enaka situacija kot je PAP3 ali pa bolečine v križu, saj dolgoročno ta moja dehidracija lahko privede v smrt, če ne bom prav na hitro ugotovila, kaj naj naredim, da se ti napadi prenehajo. Moja mama se vedno jezi name in mi pravi, da sem neodgovorna, ker življenje vzemam tako na lahko. In dejansko ga vzemam kot igro vedno in povsod. Ta situacija zdaj pa…enostavno ne vem več kaj početi, da mine, zato pa to tudi trenutno gledam kot na problem-izziv, ne pa samo na izziv. Fora je namreč v tem, da je ta dehidracija samo še pika na i, glede na to, da je en velikanski i že samo ta moj trebuh, ki mi ne da normalno živeti že vsaj 15 let, sploh pa zadnje leto! Že 15 let je, kar sem se odrekla eni mojih najljubših jedi: mleku in mlečnih izdelkov. Že 7-8 let je, kar pijem samo vodo in čisto nič drugega. Vse ostalo pa…res nora situacija, verjemi! Če bi se dalo živeti brez hrane, se sploh ne bi obremenjevala, prej obratno! Živela bi brez hrane in konec. Ker pa pravijo, da je treba jesti, in ker še vedno nisem ugotovila, kaj paše mojemu telesu in kaj ne, je ta problem postal zame že prav nočna mora! Ko sem novembra šla prvikrat na bioresonanco, je na začetku izgledalo, da sem končno našla pravo pot, in mi sploh ni bil noben problem opustiti sladkih stvari, čeprav sem bila prav odvisnica od čokolade (mmmm, kako je dobra!), pa tudi bele moke ne in nasploh nobene stvari, ki bi mi lahko škodila. Samo da bi se končno počutila dobro! Pa je bilo res prvih 14 dni vse super. Torej sem le našla rešitev za moje toliko dolgo trajajoče težave, uau! Po dveh tednih pa spet! Bolečine v trebuhu, čuden občutek v njem, glava motna, otekanje, uh! Kaj sem spet pogrešila? Kaj hoče sploh to moje telo od mene?! Prišla sem v fazo, ko sem dejansko bojim karkoli pojesti, saj mi ob “slabih” dnevih še voda škodi, da ne govorim o vsem ostalem! V zadnjem letu sem se vsaj 5-6x že postila po 3-4 dni, potem je bilo seveda nekaj dni boljše, potem pa spet ista pesem kot prej. Neznosno, verjemi! Zdaj sem brez jesti že od četrtka, problem pa je, ker je še ta dehidracija zraven, tako da ne morem niti enega ubogega posta izvajati, tako kot ga izvajajo drugi! Noro, res! Sicer sem še vedno pripravljena na bitko in se sploh ne mislim predati, vendar mi manjka orožje, s katerim bi lahko zmagala. In to je vse. Sem pa prepričana, da sem tokrat prišla do dna in da, seveda, imam zdaj samo dve možnosti: ali ostanem tu ali pa se končno začnem vračati na vrh, bolj dol namreč res ne morem (na srečo! 
) ….