Reply To: Jeza

[mica]

Normal
0
21

false
false
false

MicrosoftInternetExplorer4

/* Style Definitions */
table.MsoNormalTable
{mso-style-name:”Navadna tabela”;
mso-tstyle-rowband-size:0;
mso-tstyle-colband-size:0;
mso-style-noshow:yes;
mso-style-parent:””;
mso-padding-alt:0cm 5.4pt 0cm 5.4pt;
mso-para-margin:0cm;
mso-para-margin-bottom:.0001pt;
mso-pagination:widow-orphan;
font-size:10.0pt;
font-family:”Times New Roman”;
mso-ansi-language:#0400;
mso-fareast-language:#0400;
mso-bidi-language:#0400;}

Nekako sem se videla v pisanju Aishe. In zdaj, ko sem
prebrala tadejev zadnji post mi je morda za kanček bolj jasno od kod take
reakcije. Res je, da vzrok za jezo pogosto izhaja iz tega, ker se počutim v
vlogi žrtve.

En primer: Nedolgo nazaj sem nekoga nadrla in s tem seveda
tudi prizadela. Vnaprej sem vedela, predvidevala, da bodo težave in se nekako »pripravila«,
da bom, kar je treba, povedala mirno,
jasno, ne pa jezno in z neko prizadetostjo. Več situaciji se je zaradi tega
izšlo, ena se pa ni; našla me je na suhem in kontrola, zavestno dihanje in usmerjanje
jeze je bilo pozabljeno.

Kje je tu vloga žrtve? V trenutku, ko sem se izgubila, mi je
šlo čez možgane: Pomagala sem tej osebi, trudila sem se, da bi ji olajšala
delo, ga poenostavila, … ona pa niti tistega malega, kar ji je ostalo ne
naredi. Dost jo imam! Občutek izigranosti, prizadetosti in rekacija na to je
bil stavek, ki jo je prizadel. Ob tem se seveda ne počutim dobro.

Kaj narediti, da bi naslednjič ne ponovila vaje na isti
način?

Lepo je če deliš