Reply To: Jeza

[Lilly]

tadej pretner wrote:

Lilly, iz opisa, ki ga je podala Aisha, je videti nekaj drugega, nekaj, kar lahko povežemo z identiteto žrtve. Ta ideentiteta je danes sila pogosta, saj moramo v veliko situacijah marsikaj “požreti” – skratka, ne moremo si privoščiti konfrontacije, smo žrtve.

Mislim, da vendarle govoriva o isti stvari. Kot žrtev se počutimo ogoljufani, spregledani, neslišani, užaljeni…vse to zato, ker nam drugi ne nudijo tistega, kar potrebujemo ali nudijo na neustrezen način. Torej ker se ne znamo zaščititi.

tadej pretner wrote:

In jeza je primarna emocija identitete žrtve – problem je le v tem, da jo žrtva ne izraža tam, kjer bi bilo to potrebno (če bi se v takšnih situacijah konfrontirala, bi s konfrontacijo avtomatično izstopila iz identitete žrtve), pač pa v neprimernih trenutkih na neprimernih krajih (Aisha sama pravi, da jo neupravičeno izraža do hčere).

Tu pa se pojavi vprašanje, kje bi bilo sploh potrebno izražati jezo? Če znamo pred svetom nastopiti dovolj prepričljivo, tako da je jasno, kaj si želimo in pri tem upoštevamo dane možnosti in potrebe drugih ljudi, se nam sploh ni treba jeziti. Ampak to mora priti kot posledica našega dela s tem čustvom. Ni v redu, če si vzamemo to zgolj za cilj. Ko nas zagrabi jeza, nas pač zagrabi in jo moramo samo na pravi način usmeriti.

Pri tem se mi zdi večno koristna samorefleksija. Če se (sebe in svoje čustvo) dovolj dolgo opazujemo in poslušamo, nam morda samo pove, zakaj se je pojavilo in kako nam želi služiti.

Tako morda pridemo do tja, kjer se je jeza najpogosteje izkazala kot učinkovito orodje, da smo si od pomembnih oseb izborili “slišanost in videnost”. Seveda je to običajno že v zgodnjem otroštvu. Tako morda ugotovimo, da smo globoko v sebi še zmeraj jezni na očeta ali mamo, saj se jima kot nemočni otroci nisi zmogli upreti drugače kot z jezo in je to način, ki nam je poznan in ga uporabljamo še danes… a ker je le daven spomin, ga odrinemo nekam na rob, tako da nam je lahko jasno samo to, da smo jezni na celi svet. In ker ne znamo drugače, se do njega obnašamo tako, kot so se v otroštvu do nas naši starši.

Kot odraslim osebam so nam te strategije odveč; jeziti se na pravem mestu je včasih učinkovito, večinoma pa še več kot to, saj je hkrati že destruktivno.

Ko enkrat razklenemo primež nezavednih strategij, utrjenih z borbami nemočnega otroka, se nam ni potrebno več jeziti. Takrat zmoremo jezo usmeriti v ustvarjalno delovanje, aktivnosti in v prave besede, s katerimi na neopazen način ustvarimo atmosfero, v kateri se nas spoštuje in jemlje resno.

Glede na sosledje misel-čustvo-fizični odziv, lahko že majhen preobrat v našem mišljenju – če le ujamemo tisto pravo misel – zelo razrahlja naša čustva.

Lilly2010-12-12 11:39:38

Lepo je če deliš