Reply To: Jeza
Forum Duhovnost › Forumi › Zdravje in alternativna medicina › Jeza › Reply To: Jeza
tadej pretnermica wrote:
Normal
0
21false
false
falseMicrosoftInternetExplorer4
/* Style Definitions */
table.MsoNormalTable
{mso-style-name:”Navadna tabela”;
mso-tstyle-rowband-size:0;
mso-tstyle-colband-size:0;
mso-style-noshow:yes;
mso-style-parent:””;
mso-padding-alt:0cm 5.4pt 0cm 5.4pt;
mso-para-margin:0cm;
mso-para-margin-bottom:.0001pt;
mso-pagination:widow-orphan;
font-size:10.0pt;
font-family:”Times New Roman”;
mso-ansi-language:#0400;
mso-fareast-language:#0400;
mso-bidi-language:#0400;}
Nekako sem se videla v pisanju Aishe. In zdaj, ko sem
prebrala tadejev zadnji post mi je morda za kanček bolj jasno od kod take
reakcije. Res je, da vzrok za jezo pogosto izhaja iz tega, ker se počutim v
vlogi žrtve.En primer: Nedolgo nazaj sem nekoga nadrla in s tem seveda
tudi prizadela. Vnaprej sem vedela, predvidevala, da bodo težave in se nekako »pripravila«,
da bom, kar je treba, povedala mirno,
jasno, ne pa jezno in z neko prizadetostjo. Več situaciji se je zaradi tega
izšlo, ena se pa ni; našla me je na suhem in kontrola, zavestno dihanje in usmerjanje
jeze je bilo pozabljeno.Kje je tu vloga žrtve? V trenutku, ko sem se izgubila, mi je
šlo čez možgane: Pomagala sem tej osebi, trudila sem se, da bi ji olajšala
delo, ga poenostavila, … ona pa niti tistega malega, kar ji je ostalo ne
naredi. Dost jo imam! Občutek izigranosti, prizadetosti in rekacija na to je
bil stavek, ki jo je prizadel. Ob tem se seveda ne počutim dobro.Kaj narediti, da bi naslednjič ne ponovila vaje na isti
način?
Jeza ima številne funkcije. Na nek način ima pogosto vlogo obrambnega mehanizma – v temle tvojem že. Poskusi stvar videti na tale način:
– Za neko osebo si naredila kup stvari in od nje si imela potem kup pričakovanj. Tule le ločiva profesionalna in osebnostna pričakovanja – mehanizmi za to, da ljudje izpolnijo profesionalna pričakovanja seveda obstajajo; uporabi jih delodajalec. Kadar pa na tale način pričakuješ od ljudi nekaj na osebnostni ravni in se to ne zgodi, si razočarana. Razočaranje pomeni bolečino in v tem primeru ima jeza vlogo mehanizma, ki prepreči, da to bolečino razočaranja sprocesiraš.
Ti štosi so seveda povezani s telesom bolečine, o katerem je bilo govora v neki drugi temi. Podobne situacije se bodo ponavljale, dokler naboja razočaranja ne boš sprocesirala – se mu prepustila in ga, če se le da, opazovala (notranji opazovalec). Ko se ti bo to enkrat zgodilo, se ti bo manifestirala drugačna realnost – do štosev, v katerih nekaj v nekoga »vložiš« in potem popušiš, ne bo več prihajalo.
Lilly wrote:
Ko nas zagrabi jeza, nas pač zagrabi in jo moramo samo na pravi način usmeriti.
Rekel bi, da je pomembno z jezo, kot s katerimkoli drugim čustvom upravljati.
– Če skušaš jezo blokirati, ustvariš notranjo napetost.
– Če jo izraziš v nepravem trenutku na nepravem mestu, vplivaš na slabo realnost marsikoga, tudi sebe.
– Prava stvar je, da čustvu dovoliš, da v tebi ekspandira, a ga že med to ekspanzijo opazuješ z »notranjim opazovalcem«. Na ta način pogosto sploh ne pride do tega, da bi se ta jeza odrazila na zunanjo realnost.
Lilly wrote:
Pri tem se mi zdi večno koristna samorefleksija. Če se (sebe in svoje čustvo) dovolj dolgo opazujemo in poslušamo, nam morda samo pove, zakaj se je pojavilo in kako nam želi služiti.
Se popolnoma strinjam. Ampak v biti sploh ni pomembno, zakaj se je pojavilo. Ko enkrat določen tip reakcij znaš »pravilno« sprocesirati, je itak vse ena figa, kje je prvotni vzrok, da se je tak tip dogodkov ponavljal.
Lilly wrote:
Glede na sosledje misel-čustvo-fizični odziv, lahko že majhen preobrat v našem mišljenju – če le ujamemo tisto pravo misel – zelo razrahlja naša čustva.
Navedeno sosledje ne pije vode. Misel je vedno zadnja. Vse je vibracija. Vibracijo zazna najprej telo, skozi katerega se dotakne čustev, sledijo pa misli – misel je to vedno predhodno čustveno obarvana. Zato tudi pogostokrat ne deluje »načrt vedenja«, ki ga omenja Mica. Ti imaš lahko načrt, ampak vibra v telesu zažene čustveni mehanizem odziva, – čim do takšnega avtomatičnega, zakoreninjenega odziva pride, so isli, ki temu sledijo, le posledica tega čustvenega mehanizma – zanesljivo destruktivne in ni šans, da bi z njimi lahko karkoli uravnaval ali krmilil. V tem uspeš le z dovolj razvitim »notranjim opazovalcem«.