Reply To: grigori grabovoi - Forum duhovnost

Moderator

ozelot wrote:

To kakšne probleme so imeli je povedal Bashar. Ti temu ne verjameš ker imaš raje druge vire informacij ampak sam dobro veš da je vseeno kaj verjameš in od kje ker vse kar verjameš je zate res za nekoga ki ne verjame pa ni res.

E stari, tole pa ne drži. Mešaš dejstva z zornimi koti.

Dejstvo: Na mizi je kozarec, do polovice napolnjen z vodo.

Dva zorna kota:

– kozarec je napol poln

– kozarec je napol prazen

V lajfu je vse še bolj zakomplicirano – ko se nekaj zgodi/manifestira, je to dejstvo. Zorni koti pa so npr. – življenje je polno priložnosti; življenje je sranje; za vsakem vogalom je kdo, ki te skuša nategniti … Na osnovi teh zornih kotov se ti odvija lajf v SEDANJOSTi. Ko pa se je enkrat to zgodilo, ni več vprašanje, ali se je, ali se ni. Ne morejo torej imeti prav tako tisti, ki pravijo, da se je, kot tudi tisti, ki pravijo, da se ni.

Torej:

– Atlantida je bila, ali pa je ni bilo (ne morejo imeti prav tako tisti, ki pravijo da je bila, kot tudi tisti, ki pravijo, da je ni bilo).

– Atlantida je imela probleme, kakršne je pač imela. Ne more 10 ljudi govoriti o različnih ključnih atlantidskih problemih in imeti vsi prav.

ozelot wrote:
Eden od vzrokov zakaj verjamem v obstoj atlantide so moje sanje. Večkrat sanjam celino ali večji otok sredi oceana kjer se dogajajo stvari za katere kasneje slišim na kakem forumu ali drugot in jih povezujejo z Atlantido. V sebi imam tudi spomine ki se jih zelo težko opiše in nevem kam bi jih dal. V to življenje sigurno ne in v nobenega od življenj te civilizacije. Edin če sem bil prekleto brihten nekoč in sem imel zavest x 100 napram današnji.

Nimam razloga da nebi verjel v obstoj Atlantide in po mojih sanjah naj bi bila v severnem Atlantiku.

V današnjih časih velja rek: “ne verjamem dokler ne vidim” dejstvo pa je da ne moreš videti dokler ne verjameš.

Skratka kakor so tvoje trditve meni pomanjkljive so moje tebi. Kdo ima prav?

Stari, tudi jaz VERJAMEM, da je obstajala. Smešno pa se mi zdi, da kdo reče, da VE, kaj se je tam dogajalo. Pri raznih oblikah kanaliziranja sta dva ključna problema:

– Tisto kar verjameš in/ali veš, usmerja tvoj “radar”, finta pa je v tem, da je v polju nemanifestiranega tako vse tisto, kar je kdaj res bilo, kot tisto, kar bi lahko bilo.

– Vibre, ki jih v “posebnih stanjih” ujameš, prepoznava in interpretira tvoj um na osnovi tistega, kar ve in verjame.

Zato ne moreš vedeti, ali si “ujel” manifestirano resnico ali nemanifestirano zgodbo. Ful mi je smešno, da je večina tistih, ki imajo nekakšne vizije, na osnovi katerih trdijo, da vedo kaj se je kdaj zgodilo, precej nebogljena, ko gre za preverljive stvari. Ko se bo našel junak, ki bo npr. rekel: “tega in tega dne pojdi v gozd na to in to mesto in našel boš 30 jurčkov”, pa mu bom nedvomno verjel tudi če mi bo nakladal o življenjskih razmerah na Atlantidi.

Lepo je če deliš

http://www.tadej-pretner.com/