Reply To: Equilibrium delavnica
Irena wrote:
…in si skreiramo še eno “realnost”. Ugotavljam, da mi je razlika sedaj jasna: univerzalna (absolutna) resnica in realnost je večna… vse kar je minljivo, nastane, traja in ugasne je relativna resnica in relativna realnost. Pa naj še tako zapuščamo in preraščamo karkoli
Na misel mi je prišla prispodoba, ki bo morda bolje pojasnila moje razmišljanje.
Zamisli si, da si na ogromnem travniku. Na koncu tega travnika je hribček, na vrhu hribčka pa hiša. Veš, da je ta hiša tvoj pravi in edini dom, ki si ga nekoč, ko si bila še čisto majhen otrok, zapustila. Odločiš se, da boš šla do doma čez travnik. Kaj hitro ugotoviš, da je travnik poln čudovitih cvetlic, ki ves čas pritegujejo tvojo pozornost, vendar tam opaziš tudi ogromno plevela, ki te moti in ga neprestano puliš, saj nekako misliš, da boš s puljenjem ustavila njegovo rast in si tako olajšala pot do doma. Pri vsej svoji zaposlenosti z urejevanjem travnika in iskanju poti do doma pozabiš na pravo naravo travnika: na travniku sta namreč čudovito cvetje in plevel v popolnem ravnotežju, preprosto sta tam, in ti ne moreš narediti ničesar, da bi to preprečila, lahko pa se seveda na tem travniku v neskončnost igraš in ga urejaš. Tako zelo zaposlena si z urejanjem, da sploh ne uspeš videti, da gre zraven travnika potka, ki pelje direkt do hišice na hribčku. S te potke imaš sicer ves čas pogled na travnik, in travnik te vas čas vabi, na tebi pa je, ali boš spet preusmerila pozornost na cvetlice in plevel, ali pa jo boš ohranjala na hišici. In če stopaš direk po tej potki in travnik samo opazuješ, ti postaja narava travnika vedno bolj jasna, zato je tudi vedno manj vabljiva, in višje kot se vzpenjaš, boljši je razgled, zrak pa postaja vedno bolj čist. Ugotoviš, da se med vzpenjanjem odpira povsem druga realnost, ki je prej preprosto nisi uspela videti zaradi svoje prezaposlenosti s cvetlicami in plevelom.