Reply To: Equilibrium delavnica
[/QUOTE]
To drži samo v dolečenih primerih, ko človeške hijene iščejo svoj plen…če se jim plen zdi zanimiv ga bodo napadli…
Če bom pa jaz kdaj plenilec…ti ozaveščenost ne bo pomagala…plenilec-napadalec ne napada na slepo…zakon šibkejšega pri plenilcih nima veljave…to še posebaj velja ko gre za interese, vpliv, moč, nadzor…itd…da o vojnih območjih sploh ne govorim…ko se enkrat znajdeš na takem terenu, se ozaveščenost hitro pokaka.
Evo, sem se spomnila svojega primera iz prakse. Včasih kakšnim stvarem pri sebi ne posvetiš dovolj pozornosti, pa te realnost potem opomne in pokaže, kaj nosiš v sebi. Ta moja izkušnja se je zgodila poleti. Po večerni nevihti sem šla na sprehod po poti ob Savi, ki je v bistvu precej samotna. Nekako se je vse skupaj zavleklo in tam proti koncu poti je nastala že črna črna tema, sploh, ker tam ni nobene osvetlitve. Prav nek čuden občutek se je naselil vame, kot da bo nekaj narobe, in postajal je vse močnejši. Na mestu, kjer se ta pot konča, se začne industrijska cona in tam je z druge strani proti meni pripeljal avto. Čisto počasi … Vedela sem, da nekaj bo. Voznik (mimogrede ogromen dedec za volanom) mi je začel z avtom zapirati pot in me riniti proti stavbi. Moja prva reakcija je bila tek, kaj tek, šprint na vso moč. No, jaz tako šprintam, dedec pa par metrov za mano čisto počasi vozi po sredini ceste. To traja nekaj časa, dokler moje utrujeno telo nima zadosti. V tistem trenutku me je prevzel prav en takšen poseben občutek, da je vse v redu, zavedla sem se tudi neumnosti teka, saj me vendar lahko v vsakem trenutku dohiti z avtom. Preprosto sem se ustavila in začela hodit, ne da bi sploh pogledala nazaj. Po nekaj metrih sem se le obrnila in dedec se je parkiral ob cesti. Sploh mu nisem bila več zanimiva. Evo, toliko o tem, kako reagira napadalec …
Dejstvo je, da se to srečanje ni zgodilo naključno, ampak sem ga priklicala s svojim strahom, in vse dokler bo v meni, še vedno predstavljam potencialno žrtev. Trenutno še nisem našla pravega načina, da bi pregnala strah, ki mi preprečuje, da bi sama hodila po kakšnih bolj odročnih poteh, zato se jim zaenkrat pač izogibam (čeprav sem se takrat poleti z avtom in baterijo potem takoj vrnila na ono mesto, ker sem med tekom nekaj izgubila – in dedec je še kar sedel tam za volanom), ampak definitivno pa ne bom pustila, da bi mi strah krojil mojo prihodnost. Zelo kmalu ga bom poslala tja, kjer mu je mesto – v nič 