Reply To: ENEAGRAMI
Forum Duhovnost › Forumi › Duhovna rast › ENEAGRAMI › Reply To: ENEAGRAMI
tadej pretnerENEAGRAMI 2. del
Kot sem v različnih temah že večkrat omenil, zaznava v najrosnejšem otroštvu otrok realnost drugače, kot odrasli. Ne šteka, da je ločena entiteta in tudi vizualno vidi okolico v nekoliko plazmatični obliki, v kateri je vse povezano, del te okolice pa je tudi sam. Kadar smo v globoki meditaciji izgubimo občutek, da smo ločena entiteta. Počutimo se kot del celote, ničesar ni, kar bi potrebovali, skratka, vse je popolno. Tako se načeloma počuti v tej fazi tudi otrok. Ko pa pošteka, da je ločena entiteta, torej ko se sebe začne zavedati kot individualnega bitja, ločenega od omenjene celote, pa predstavlja to zanj šok. In eneagrami so na nek način nevrološko-energijska reakcija na ta šok! Otrok kognitivno sicer še ne funkcionira, vendar pa se v njem pojavi potreba po tem, da si na nevrološko-energijski ravni pojasni, kaj se je zgodilo. Nevrološka reakcija na ta šok je ta, da se nevroni povežejo na enega od devetih klasičnih vzorcev – na enega od devetih eneagramov. Glede na to, v katerega od devetih klasičnih vzorcev se nevroni povežejo, pride v tem trenutku do “rojstva” osnovnega motivacijskega modela, ki bo kasneje motiviral lažni jaz, ko se bo ta formiral, s tem motivacijskim modelom pa naš nevrološko-energijski sistem na nek način definira razlog, kaj se je v trenutku, ko se je otrok zavedel oddvajanja zgodilo (kaj je lažni jaz, sem opisal v temi epigenetika).
Glede na to, da se je otrok, dokler je bil povezan s celoto počutil popolno, je jasno, da je v osnovi vseh devetih eneagramov oziroma osnovnih motivacijskih modelov kasnejšega lažnega jaza sodba, da se je od celote oddvojili zato, ker z njim nekaj ni bilo v redu. Ob oločitvi namreč pride do izgube strukture, zaradi tega pa je otrok tako šokiran, da na na nevrološko-energijski ravni na silo poišče nekaj, kar ima strukturo. Ta struktura torej nastane ob povezavi nevronov v model, ki za otroka predstavlja interpretacijo tega, kar se mu je zgodilo.
Zanimivosti:
V tem šoku so korenine prvega kolektivnega strahu, ki ga imamo v lajfu do neke mere vsi – strah pred tem, da boš zapuščen. Druga dva kolektivna strahova pa sta
– strah da nisi dovolj dober in
– strah da se v življenju predaš
Tudi ta dva sta povezana s tem šolkom, kako pa malce pozneje.
Oglejmo si sedaj primer sodbe prvega eneagrama. V prvem eneagramu se nevroni povežejo tako, da ima otrok kasneje, ko odrašča in je odrasel, ves čas nekje globoko v sebi občutek, da nekaj ni v redu z njim. Ta sodba torej determinira bazično gibalo njegovega lažnega jaza. Kaj se torej dogaja?
Da bi v nizkovibracijskih poljih obstajalo življenje mora obstajati polarizacija. Otrok se torej poveže s poljem realnosti, ki ima pečat te sodbe (torej globinski občutek, da nekaj z njim ni v redu, zato privlači situacije, ki mu ta občutek potrjujejo) in ostane povezan s tem poljem načeloma vse življenje. Ampak ker po zakonu polarnosti ne more obstajati le en pol, v tej realnosti pa mu je neprijetno, se hkrati aktivira motivacija, da to stanje spremeni – aktivira se torej motivacija “hočem biti popoln”. Če bom popoln, se bom počutil o.k. Z njim torej upravlja želja po popolnosti. S to odločitvijo hoče ven iz polja, ki pravi, da z njim nekaj ni v redu, da mu povzroča neugodje. Življenjska energija se začne pretakati med tema dvema polarnostima. Oseba bo motivirana, da bi bila popolna, vendar pa popolnost išče izven sebe!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!. Na pogojeni ravni seveda nikoli ne moremo priti do cone popolnosti, zato se ne more znebiti globinskega neugodja, ki pravi, da z njim nekaj ni v redu (korenina drugega kolektivnega strahu). Skozi to gibanje med občutkom neugodja in akcijo, s katero »nekaj narediš«, da se ne počutiš neugodno, dobiš občutek, da je treba v življenju stvari imeti pod kontrolo – v tem občutku pa so korenine tretjega kolektivnega strahu. Ta pretok energije med tema dvema polarnostima potem traja vse življenje. Vedno znova, ko gremo v akcijo da bi bili popolni iz pozicije lažnega jaza, se vrne občutek, da v resnici nismo, saj nam v sebi stalno nekaj manjka, nekaj, kar torej želimo kompenzirati z zunanjo akcijo. Na,ta način izgubljamo energijo in poglabljamo identifikacijo. Oba pola sta holografska celota.
Nekatere duhovne šole menijo, da je treba odvreči negativen pol, pozitivnega pa obdržati a to ne gre – na tej ravni ne moremo obstajati le v eni polarnosti.