Robert Zupančič wrote: Menim, da trud je potreben, da bi dosegel kakšen rezultat. Res da je Kojc v Učbeniku življenja veliko pisal o nepogojenosti, rekoč, da je “hoteti ne uspeti”, vendar pa po drugi strani verjetno ni slabo nekoliko “priviti” sebe v smislu skontroliranja časa, ki ga preživiš v nekem čustvu. Ker, če bi vse prepustil “zraku”, beri spontanosti, bi ves čas “spontano” tičal v destruktivnih čustvih, ker te samo spontanost ne more potegniti ven iz vrtinca, ker si “spontano”, torej nekako brez lastne volje tudi padel noter, zato po isti poti ne bo šlo drugače, kot je že sedaj, to pa je nezaželjeno stanje. Menim, da je potrebno “pljuniti v roke” in se zavzeti za nadzor nad svojimi čustvenimi odzivi, saj le tako lahko ustvariš prazen prostor za ozaveščanje vzrokov, ki so pripeljali tja.
Vidiš, tudi proces prisotnosti, ki ga omenjaš in se mi, mimogrede, zdi zelo zanimiv, zahteva trud, kajne? Če ne drugega, da si vsak dan vzameš tistih 15 minut zjutraj in zvečer ter DELAŠ na sebi, kar pač zahteva proces, ki ga opisuješ.
Kdo pravi, da trud ni potreben – rekel sem le, da se je treba ogniti nadziranju čustvene energije. Ampak štos je v tem, da, kot sem že rekel, na tej ujeti energiji slonijo naše identitete, ki želijo preživeti!!!!! Zato se takrat, ko začneš recimo s procesom prisotnosti, avtomatično vklopi program saboter, ki ti generira kup razlogov, zakaj tega ne bi počel. To pa je tisto, kar je treba premagati z voljo.
Ključno je, da skozi proces prisotnosti in na druge načine razviješ “notranjega opazovalca”. In ko v tem uspeš, pride ključna stvar iz prakse – prav nobenega čustva, do katerega pride, ne poskušaš nadzorovati, ampak ga s tem notranjim opazovalcem le opazuješ. Aktivni notranji opazovalec prepreči, da se s čustvom identificiraš )v pomoč je tudi globlje dihanje), po drugi strani pa pustiš čustvu prosto pot, da se sprocesira, Poanta torej ni kontroliranje čustev, ampak nevezanost na čustva. Določene situacije, ki jih prepoznavamo kot neprijetne povzročajo v nas ista destruktivna čustva zato, ker jih ne sprocesiramo. Če jih sprocesiramo, se v predmetni situaciji ne pojavljajo več.
Pa če se navežem na Biblijo, ki jo rad citiraš – Je morda Jezus učil o nadzorovanju čustev? Ne vem, če. V eni situaciji s Farizejci je celo popizdil. In to je o.k. Vendar pa je svojo jezo sprocesiral in potem ni kuhal nobene zamere.
tadej pretner