Reply To: ENEAGRAMI
ana11 wrote: Ko berem tole temo o eneagramih (sploh Tadejev zadnji post), se sprašujem, a je realno, da človek kaj naredi na to temo sam, ne da bi hodil v eno organizirano skupino? A lahko te globoke vzorce sploh kaj spremeniš brez učitelja? A sam sebe sploh lahko kdaj realno vidiš?
Menim, da ni potrebno hoditi v “organizirano skupino”, saj so to individualna področja, čeprav drži, da večinoma vsi delujemo po istih “programih”, le vsebina je vedno drugačna oz. individualna, zato v tem primeru tudi skupinska terapija ni slaba, vendar sam preferiram raje individualno delo ena na ena. Terapevt se lahko na ta način bolj konkretno usmeri nate in ti konkretno svetuje. Moje spoznanje je, da je nujno in odgovorno prepoznati vzorce, ki te omejujejo ter onemogočajo osebno in duhovno rast, saj takšno neravnovesje sčasoma nujno pripelje tudi do bolezni. Se pa postavlja vprašanje kaj potem početi s temi vzorci, ko jih enkrat prepoznaš? Ozaveščanje je vsekakor nujni del procesa, ta pa je, da zmanjšaš intenzivnost in čas delovanja teh vzorcev.
Mnogi ljudje poskušajo preseči svoje težave tako, da poskušajo preprečevati, da bi se jim zgodilo tisto, kar je njihov problem. Človek, ki je v psihološkem stanju “trgovca” bo v primeru jeze poskušal vplivati na to, da ga ljudje ne bi spravljali v jezo, tako, da bo naredil vse, da ga ne bi grdo gledali: vse ljudi bo “servisiral”, vsem ustregel, se delal popolnega in ne vem kakšnega vse, kar pa je nemogoče in predstavlja pravo Sizifovo delo. Ne moreš ves čas ljudem “lesti v rit”, da te ja ne bo kdo grdo pogledal in boš ti potem jezen. Nekdo se bo zaprl vase in ne bo hotel imeti več opravka z ljudmi, kar je spet narobe, saj s tem še bolj obremenjuje svojo psihosomatiko, ker se sedaj poleg jeze, pojavlja še zamera, negativno, pesimistično razmišljanje itd. Marsičesa torej sploh ni moč preseči, gotovo pa je možno nadzorovati skozi proces samospoznanja, pri čemer se bo najprej moral lotiti časa, obtičanega v teh čustvih. Dokler si namreč 365 dni v letu prežet z jezo, žalostjo ali katerimkoli že čustvom, ki je posledica nekega vzroka, le-tega ne moreš razisk(ov)ati, ker enostavno nimaš časa, ne možnosti, da bi se ukvarjal s samospoznanjem. Ker pa z mentalno naravnanostjo, ki jo poganjajo notranja prepričanja, ki jih ozaveščamo, vplivamo na čas in prostor (“programiranje” vesolja) ter tako ustvarjamo maso oz. izložek, se lotimo najprej časa in ga zmanjšujemo, da si namesto 365 dni na leto, v jezi morda samo 50 dni. In to je
veeeelik napredek! Ker morda se v tem življenju jeze ne boš nikoli
popolnoma znebila, saj je morda del tvoje osebnosti, karakterja itd. Lahko torej nadzoruješ,
in to je pomembno, ker se sicer ne more odpreti prazen prostor za ukvarjanje z ozaveščanjem, da bi spoznal kaj je sploh
tvoj problem in da to sploh je tvoj problem. Pijanec se ne more uspešno
začeti zdraviti, dokler si ne prizna, da je pijanec… Ozaveščanje je
torej po mojem prepričanju ključno, vendar ne edino, saj se z
ozaveščanjem delo na sebi šele dobro začne. Občutki, v katerih si ujet, in te motivirajo k spremembi so namreč le posledica, in ne vzrok. Ne moreš pa uspešno nadzorovati, kaj šele spremeniti, če sploh ne veš kaj naj bi nadzoroval oz. spreminjal. Torej ni možno, da bi šla na neko skupinsko srečanje in od takrat naprej kar naenkrat ne bila več taka, kot si sedaj, ali pa bi šla k nekemu bioenergetiku in te bo “požegnal”, pa boš od tistega trenutka povsem drug človek… Ljudje mislijo, da je tako, vendar je to daleč od resnice. Vprašanje “Kaj mi bo bioenergetik pomagal?” v smislu simptomatskega izboljšanja zdravstvenih težav, je popolnoma zgrešeno. Pravilno se je vprašati: Ali imam dovolj vere, ali zaupam samoozdravitvenim procesom svojega telesa? Ali dovolj cenim in spoštujem svoje telo ter sebe kot celoto, da sem pripravljen narediti vse potrebno za ustvarjanje optimalnih pogojev, ki bodo sprožili proces samozdravljenja, pri čemer imam v mislih harmonijo v telesu, umu in v duši, čemur rečemo psihosomatika? Ker brez nič ni žal nič!
Pred čisto vsem, kar sem povedal, pa je nujno sprejeti odgovornost za čustvene reakcije, ki se odvijajo v nas. Če te nekdo prime za koleno in te drži zanj 2 sekundi, ti pa potem še 20 let komiraš zaradi tega, je to tvoj problem. Če sem ti s svojim dejanjem povzročil travmo, bom po zakonu vzroka in posledice dobil nazaj “vrnjeni” tisti dve sekundi in nič več! Morda ne ravno tako, da bo nekdo prijel za koleno mene, ker mi morda za razliko od tebe to celo paše, me bo pa morda za tisti dve sekundi “usekal na gobec” 
, in je karma izravnana. Govorim malo plastično, da bo bolj razumljivo. Tu pride v osredje tisti biblijski mehanizem “oko za oko, zob za zob” itd. Čas za čas, bi lahko rekli, pri čemer moram v tem času dobiti povrnejo enako mero, kot sem jo meril tebi. Za ostalih 20 let tvojega komiranja na temo mojega prijetja tvojega kolena, pa si odgovorna sama in nihče drug! 
Robert Zupančič2012-07-02 12:35:54