Reply To: ENEAGRAMI

[Robert Zupančič]

tadej pretner wrote:

Oboje – tako telesa bolečine, kot tudi naš trud, da jih izkontroliramo (tudi v smislu, da se trudiš, da v nekaterih okoliščinah ne popizdiš, da te v nekaterih okoliščinah ni strah …) pa ti jemljejo energijo, ki jo imaš vedno manj, zato vedno težje kaj spremeniš. Kot vidiš, je torej po mojem mnenju kakršnokoli nadziranje dogodkov ali poskus nadziranja čustev zgrešeno, saj takšni poskusi utrjujejo napetosti v nas in nas oddaljujejo od spontanosti, ki je resnični cilj.

Tadej, da ne bo izpadlo, da želim ustvarjati kakšne “boje”, le svoje razmišljanje podajam, kar pa ne pomeni, da se ne bi mogel strinjati s tem, kar si napisal. Veš, da sam zelo rad citiram Biblijo, ker se mi zdi izjemno “cool” knjiga, polna življenjskih modrosti tudi za današnjega človeka, pa še precej bližje nam je po filozofiji kot kakšna druga, bolj vzhodnjaška knjiga. Torej, ko sem prebral tvoje razmišljanje, sem se nehote spomnil na apostola Pavla, ki je pisal kristjanom v Korint: “Jaz torej tečem tako, ne kakor na negotovo; tako se borim, ne kakor bi po zraku mahal, temuč tarem svoje telo in ga usužnjujem” (1. Kor. 9:26). Seveda ni vse, kar je sedaj rekel “nek” apostol “sveto” in brezpogojno pravilno, sploh, ker vem, da je veliko spremenjenega in predvsem odvzetega, pa vendar… Menim, da trud je potreben, da bi dosegel kakšen rezultat. Res da je Kojc v Učbeniku življenja veliko pisal o nepogojenosti, rekoč, da je “hoteti ne uspeti”, vendar pa po drugi strani verjetno ni slabo nekoliko “priviti” sebe v smislu skontroliranja časa, ki ga preživiš v nekem čustvu. Ker, če bi vse prepustil “zraku”, beri spontanosti, bi ves čas “spontano” tičal v destruktivnih čustvih, ker te samo spontanost ne more potegniti ven iz vrtinca, ker si “spontano”, torej nekako brez lastne volje tudi padel noter, zato po isti poti ne bo šlo drugače, kot je že sedaj, to pa je nezaželjeno stanje. Menim, da je potrebno “pljuniti v roke” in se zavzeti za nadzor nad svojimi čustvenimi odzivi, saj le tako lahko ustvariš prazen prostor za ozaveščanje vzrokov, ki so pripeljali tja.

Vidiš, tudi proces prisotnosti, ki ga omenjaš in se mi, mimogrede, zdi zelo zanimiv, zahteva trud, kajne? Če ne drugega, da si vsak dan vzameš tistih 15 minut zjutraj in zvečer ter DELAŠ na sebi, kar pač zahteva proces, ki ga opisuješ.

Lepo je če deliš