Reply To: Duhovnost in razlaga primerov iz prakse

Član

Maja, tole je zdaj vse skupaj malo iz konteksta vzeto, ampak ajde …

Kot prvo naj povem, da poskušam delovat kot najbolj običajna mama na svetu, ker je še najmanj, kar rabita pet- in devetletni otrok, kakšno duhovno pridiganje. Če že karkoli razložim, potem to naredim takrat, ko me vprašata, ali pa takrat, ko res začutim, da je primeren trenutek, pri tem pa jasno in glasno povem, da je to moj način razmišljanja, da sama si bosta pa tekom življenja ustvarila svojega.

– V konkretnem primeru, po katerem sprašuješ, pa sem pri razlagi sinu sledila svojim instinktom. Vedela sem, da je zaspal z ogromno jeze v sebi in v tistem trenutku, ko ga je začelo zvijat, mi je bilo jasno, kaj se dogaja. Kasneje, ko sva se pogovarjala, sem mu poskusila razložit, da naša čustva vplivajo na naše počutje, in sicer s čisto konkretnim primerom, kot je recimo, če ga je strah, da to občuti v področju pleksusa, potem sem pa na to navezala njegovo jezo, ki je ostala v njem, in je na takšen način pač butnila ven.

– Oni padci in udarci so bili pa povezani z mlajšim sinom, ki se mu ponavadi zgodi, da se skoraj vedno potem, ko se po moško petelini in robanti, nekam udari. Starejši sin je to prepoznal in sem mu rekla, naj kdaj opazuje mlajšega bratca, pa bo videl, kakšne posledice ima pač določena energija v nas. In ravno v tistih dneh po tem nočnem dogodku se je mali spet nekaj razburjal in se potem takoj nekam udaril. Starejšemu je bilo to zabavno, bilo pa je po svoje tudi koristno, ker je lahko marsikaj znotraj tega prepoznal.

– Nikoli nisem rekla, da slabim dejanjem sledi primeren šut nazaj. Še manj pa bi želela, da bi otroci razmišljali na način, da bodo dobivali po buči za svoja “slaba” dejanja. Če govorimo o otrocih, je največ, kar lahko naredim, to, da jim poskusim vcepit odgovornost za svoja dejanja. In ker imam malo bolj čudne hobije, v to pač v primernem trenutku vključim še kakšno razlago zraven, kar pa definitivno izključuje kakršnokoli krivdo in kazen za nekaj, kar sta naredila. Poleg tega pa mislim, da otroci morajo kdaj dobiti po buči, drugače se nikoli ne bi ničesar naučili, ko pa je stvar mimo in čustvena napetost mine, pa se lahko otroku tudi malo namigne, kako je stvar, ki se mu je zgodila, povezana z njegovim načinom razmišljanja.

Od otroka pa ne pričakujem, da bo sam znal prepoznavat karkoli, vse zgoraj napisano je bolj naložba v prihodnost, nekaj, kar bo morda lahko kdaj kasneje izkoristil ali pa pač tudi ne. Glede na njuno starost pa menim, da je pač tako, da jima lahko največ pomagam s spreminjanjem sebe in s svojim zavestnim delovanjem.

Lepo je če deliš