Reply To: ČUSTVENA ZRELOST
Forum Duhovnost › Forumi › Duhovna rast › ČUSTVENA ZRELOST › Reply To: ČUSTVENA ZRELOST
tadej pretner
Druga
stopnja globinske čustvene
motivacije se nanaša
na našo
usmerjenost na družino,
ki stopi v ospredje čim
imamo potešene
primarne potrebe, vezane na preživetje.
Gre za globinsko potrebo po čustveni
varnosti, ki nam jo daje občutek,
da družini
pripadamo in nas ta na vseh ravneh podpira. V fazi odraščanja
je v otroku ta potreba močnejša
kot potreba za tem, da je samosvoj, zato dele sebe pogostokrat zataji, da bi
dobil jasnejši
občutek
sprejetosti v družino
oziroma občutek,
da je od družine
ljubljen. Svoje mnenje v tej fazi torej zataji in oblikuje nazore glede na nazore
»plemenskega poglavarja«. V tej fazi meni, da je zanj dobro tisto, kar je dobro
za družino. Čustveno
varnost si torej skuša
zagotoviti tako, da se drži običajev in vrednot družine oziroma plemena, ki jih
je pripravljen tudi za vsako ceno braniti, če so od zunaj ali znotraj kakorkoli
ogrožene. Primer: v določenih okoljih se zgodi, da recimo potem, ko oče
spolno zlorabi mladoletno hčerko in ta to pove mami, le ta skuša potem hči
prepričati, da se to ni zgodilo. Do tega pride zaradi potrebe po ohranjanju podobe
o vrednotah družine tako navzven kot navznoter.
V psihično
zdravo osebo bo načeloma
otrok odrasel le če
mu družina
daje podporo pri uresničevanju
idej, doseganju ciljev, oblikah vedenja in mu pomaga oblikovati pomembnejše življenjske
načrte.
Številni
strokovnjaki celo menijo, da je treba otroka podpreti tudi pri nekaterih
deviantnih oblikah vedenja/delovanja, recimo pri kajenju. Številne
raziskave so namreč
pokazale, da otrok številne
deviantne oblike vedenja opusti sam, če
se starši
proti njim ne borijo, ampak mu jih »dovolijo«, s tem, da mu dajo tudi jasno in
nedvoumno informacijo o tem, kakšen
vpliv ima cigareta ali kaka druga oblika deviantnega vedenja na njegovo
zdravje, razvoj …
Težnja
po zadovoljitvi potreb družine
pride v ospredje tudi v odraslosti, ko ima človek
lastno družino,
njene potrebe in odnosi v njej pa niso zadovoljene. Velik del travmatskih
izkušenj, ki jih doživljamo, je povezanih s pomanjkanjem čustvene podpore s
strani družine, zato tudi zdravljenje družinskih odnosov sodi v to raven
čustvenih potreb. Na tej ravni gre torej za težnjo po čustveni varnosti, ki jo
dobimo skozi podporo članov družine.
– Razvoj osebne moči
Potrebi za občutkom pripadnosti družini sledi potreba, da se uveljavimo tudi
izven kroga družine, ves čas pa v nas tli tudi potreba po tem, da smo
samosvoji. Vse to je povezano z občutkom samospoštovanja, ki se razvija na
osnovi razmerja med tistim, kar mislimo/čutimo da bi morali biti in tistim, kar
skozi reakcije drugih na naša dejanja čutimo, da smo. Zato je najpogostejši
motivacijski moment te faze težnja, da določene stvari dokažemo drugim in sebi,
seveda pa tudi potreba po izražanju svoje bazične samosvojosti. Skozi njihovo
realizacijo začnemo segati prek inkodiranih meja, ki izhajajo iz specifičnih
družinskih okolij in njihovih »pravil«. Če je recimo družina v kolektivni
identiteti žrtve, nas načeloma ne bo podprla pri uresničevanju samostojnih
poslovnih projektov, saj bo prepričana, da drsimo v propad.
Ta potreba se prvič pojavi v puberteti in adolescenci, ki sta torej procesa, ki
tičita v njenem ozadju (puberteta je bolj telesna, adolescenca pa
bolj čustvena). V
tej fazi je sila pomembno, da se znamo izraziti in dobimo od družine/družbe povratno informacijo, da so naše težnje dobro sprejete. Družinski odnosi, v katerih je
potreba odraščajočih za lastnim izrazom konstantno
omalovaževana, ne
vodi v razvoj osebe, ki bi bila v odraslosti psihično stabilna. Če namreč pozitivne povratne informacije
ni, postane posameznik introverten, ali pa skuša pozornost/potrditev izsiliti
celo z nasiljem. To je pogostokrat prisotno med otroci, kjer so nasilneži običajno tisti, ki se niso znali
uveljaviti na noben drug način.
Kvaliteta te življenjske
faze se odrazi tudi kasneje v življenju,
saj se lahko le tisti, ki so se naučili
udejanjati potrebo po lastnem izrazu, kreativno vklopijo v družbo, ostali pa običajno igrajo vloge žrtev ali upornikov. V kontekstu
potrebe po potrditvi okolice tudi vzgoja v pretirani skromnosti ni najboljša. Ravno ljudje, ki so bili
vzgajani na ta način,
se kasneje sila pogostokrat razvijejo v bahate in egoistične osebe, v čustvenih vezah pa skušajo partnerja in njegovo
delovanje na vseh ravneh nadzirati. V vseh teh primerih gre seveda za poskus
kompenzacije pomanjkanje potrditve v fazi, ko je bila le ta zanjo zelo
pomembna.
– Položaj in občutek varnosti v družbi
Ko imamo
zadovoljene potrebe, vezane na preživetje, občutek čustvene varnosti in smo se
do neke mere afirmirali v smislu samopotrditve, se pojavi spontana potreba po
vključitvi v družbo, vezana običajno na obdobje delne ali popolne
osamosvojitve. Čustvena potreba te ravni
je izpolnitev skozi skladno ljubezensko vezo. Medtem ko adolescent
pogostokrat teži k samopotrditvi skozi številne kratkotrajne ljubezenske veze
in jih zato tudi ne jemlje preveč resno, na tej ravni išče partnerja za resno
vezo z vsemi spremljajočimi vrednotami. Takšna veza je temelj za izgradnjo
družine.
Na osebnem nivoju torej skušamo osnovati družino ter v lastno življenje vnašamo
nekakšen red. Življenju damo strukturo, ki odraža cilje, pričakovane
rezultate, na katere se lahko zanesemo.
V takšnem okolju težimo za ekonomsko in pravno varnostjo.
Ker skušamo svoji družini zagotoviti varnost, nam je
v interesu oblikovanje družbe, v kateri bo to mogoče zato smo tudi energijo
pripravljeni usmerjati na način, da družba na vseh ravneh boljše funkcionira.
Postanemo del nje in sicer tako, da se začnemo na enak način, kot smo se v zgodnji fazi
otroštva prilagajali pravilom družine, sedaj prilagajati pravilom družbe, se
zavedati dolžnosti in odgovornosti, ki jih vključitev vanjo prinaša,
spoštovanja družbene hierarhije, avtoritet, zakonov …
Glede na to, da pri nas v kolektivnem smislu prevladuje zavestnost žrtve, je
sila veliko ljudi, ki vse življenje »obtiči« na tej ravni čustvene zrelosti in
nezavednih motivacijskih gibal.
se nadaljuje …