Reply To: Človekov duhovni napuh

[Irena]

strelka wrote:
razumem da vi govorite globje …samo ste prepričani , da je to kar govorite res?

Odlično vprašanje

Nataša wrote:

…. moja lastna izkušnja.

In edini (možni) odgovor nanj

O posilstvu in ozadju dogodka lahko mi z umom res le (Nataša, dovoli, da si sposodim ) masturbiramo. V nebeške ali zemeljske sfere…

Napad medveda pa ima na forumu pričo , ki iz svojih izkušenj pove marsikaj, kar (se mi zdi) nočemo slišat.

ozelot wrote:
Jest sem že veliko stvari ki so me pripeljale do tiste situacije obelodnil. Okoliščine sem sam ustvaril in niso one ustvarile mene. Stanje bitja je tisto ki dela okoliščine.

ozelot wrote:

Jaz sem bil kritičen, sem obsojal in posledično živel v strahu. Le kaj drugega bi me lahko doletelo kot me je?

ozelot wrote:
Zavest je tista ki kreira samo dobro nezavedno pa dela sranje. Prebujena duša dela dobre kreacije in ne povzroča težav sam sebi. Človek ki spi se ne zaveda da je kreator in se celo začne odzivat na okoliščine. Odziv na okoliščine pa prinese še več okoliščin. Stanje bitja je tisto ki materializira okoliščine in ne obratno.

Sonce sveti na vse ljudi enako torej imamo vsi enake šanse da pridemo k pamet al pa da zajebemo.

Če je nekdo rekel da je šel zavestno v težave se je zlagal ali pa zmotil. To je tipični znak spanja. Zavest ne dela težav.

ozelot wrote:

Lahko rečeš OK nisem se zavedal kaj in kako počnem, to je že sprejemljivo. Če se ne zavedaš svoje svobodne volje še ne pomeni da je nimaš.

ozelot wrote: …vsak ima svojo pot. Tudi pingpong je treba včasih igrat da ugotoviš da se ti nekaj vedno znova ponavlja pa neveš zakaj. Lahko se ti ponavljajo težave lahko pa ti višja sila vedno znova šepeta in kaže pot a jo vztrajno zavračaš (nevede).

ozelot wrote:

Vem pa da se človek lahko kadarkoli svobodno odloči da bo življenje cenil, bil ponižen in spoštoval vse kar je. Posledično žel lepe stvari. To je point svobodne volje.

tadej pretner wrote:

Ne vem, če je to tako preprosto.

Prek polj staršev in vplivov okolja, v katerem živiš, fašeš različne “programe” v okviru katerih deluješ.

Načeloma smo torej lahko sokreatorji realnosti, a je precej težko priti do pozicije, v kateri si sokreator. Mi pa ne gresta v isti čoln izraza sokreator in ponižnost. Eno je spoštovanje stvarstva, ponižnost pa sam doživljam kot nekaj, kar te spontano pahne v vlogo žrtve.

Preprosto res ni – in zaradi razlogov, ki jih navajaš, in še zaradi nečesa:

Spremembe in premiki posameznikove zavesti so tudi v sklopu še enega “programa”. Če ta višji program Kreatorja v nas sproža občutek vloge žrtve, hm – ja , bog pomagaj . A ne glede na ponavljajoče težave, ki pravzaprav “pehajo” nosilca le-teh, da se “sam s sabo” ukvarja, pogosto ni možno preprečiti “napad medveda”.

Kaj bi rekel ozelot na to? Da je masovno dobival vse opozorilne signale, a jim ni bil zmožen (tedaj) prisluhniti? Da če bi se lahko “vrnil” v tisto obdobje, bi (s sedanjim vedenjem) napravil drugače in SIGURNO ali MORDA LE spremenil oz. izključil dogodek?

Hm?! Lahko zase trdimo, da smo alfa in omega mojstri, ki lahko ZDAJ resnično prisluhnemo sebi in Stvarstvu ter spremenimo izzid nečesa, kar “nam grozi” ?

Ali pa se lahko ukvarjamo le toliko, kot smo zmožni, s tistim kar “nam stoji” ? Kajti nekak nam očitno ne uspe preseči “egoizma” in “ločenosti”. Saj ni posameznikova zgodba nikoli le izključno njegova – dotakne se drugih. In na to preradi pozabljamo oz. temu ne posvečamo pomena.

ozelot wrote:

Ponižnost ni ponižanje. Ponižnost je neka vrsta slave. Slaviš stvarstvo. Vidiš kako ti je vse podarjeno. Karkoli hočeš. Ponižnost je pravzaprav veličina. Vsaj jest tako dojemam.

Predaja (od spodaj) in milost (od zgoraj) – s tem tandemom bi SIGURNO lahko spremenili in /ali sprejeli okoliščine, potek dogodkov in njihove izzide. In bili prvič osvobojeni vloge “žrtve” na vseh nivojih. Dokler (mi z našimi kamenčki) Stvarstvu (z njegovim mozaikom) ne priznavamo vodilne kreatorske vloge, smo ujetniki tako svoje veličine kot majhnosti …

Irena2013-01-10 08:33:51

Lepo je če deliš