Reply To: Čitanje biopolja

[Nataša]

Lilly wrote: Zanima me, ali se v šoli pogovarjate o tem, oz. kakšno je na splošno vaše mnenje o tem, da se gleda v človekovo biopolje brez njegove vednosti?

Meni se zdi metoda namernega in tehničnega vstopanja v biopolje nekoga precej čudna in tega nikoli nisem mogla najbolje razumeti. Mislim, da gre zgolj za človeško radovednost, sicer si res ne znam razložiti, zakaj bi se nekdo tega lotil, brez da te kdo za to prosi. Sicer ne morem rečt, da se mi zdi to sporno, se mi zdi pa predvsem nepotrebno, saj imamo v sebi vsi potencial za tovrstno komuniciranje, ki je sicer večinoma v spečem stanju, kar pa ne pomeni, da se ga ne da prebuditi. Center, skozi katerega se tovrstne komunikacije odvijajo, je srce in skozi odprto srčno čakro se tako ali tako medsebojno zaznavamo, pa zato ne potrebujemo nobene tehnike.

Sicer je to tema, ki je najbrž v največji meri obeležila moje življenje, saj so moji najzodnejši spomini povezani ravno z dobivanjem raznih podatkov o ljudeh in branjem njihovega bipolja, kar se je dogajalo na različnih ravneh. Večinoma se spomnim, da so bili občutki precej zoprni, pozneje so postali že prav boleči. Pri meni je namreč tako, da podatke ne samo dobim, ampak jih dobesedno čutim v telesu in te energije so dostikrat strašansko zoprne, recimo jeza, žalost in druge negativnosti, ki jih ljudje nosimo v sebi, se občutijo izrazito neprijetno. Moja pot je pač takšna, da sem se z vsem tem morala soočit in to nekako integrirat. Lansko leto je bilo dogajanje na to temo izrazito in vodilo me je do spoznanja, da sem vse, kar zaznam o drugem človeku, pravzaprav samo razširjena jaz, in več kot integriram vase od drugih, širša in večja postajam. Potrditev za to, do česar sem precej mukoma prihajala sama, ker smo v zahodni kulturi izrazito programirani v to, da smo otoki, ločeni od drugih, sem dobila v havajski tehniki hooponopono, ki lepo opisuje to medsebojno poveznost.

Lepo je če deliš