Reply To: Bolna in revna družba

[Robert Zupančič]

Irena wrote:

Robert Zupančič je napisal/a:

Nekateri ko pridejo v položaj velike finančne priviligiranosti, nato to
idilo vseeno usmerijo v smer samoozaveščanja in dohovnega razvoja,
večina pa vseeno dalje brodi v samopozabi..

Isto je na drugem polu, mislim, da izključno bogastvo ali revščina nista pokazatelja kdo se bo ozavestil in kdo ne; potreba po tem obstaja na ravni duše in ta se bo prebila na plano v vseh okoliščinah, ko je njen čas..

… ko pride njen čas? Potem je treba le čakati na kritično maso, da se ozaveščenje “zgodi” vsem?

Kaj menite o tem ti, glas, in seveda vsi drugi?

Irena

Osebno se ne strinjam povsem s tem, saj velja, da sta duša in razum (ego) dva pola znotraj človeka, ki sta sama po sebi največkrat diametralno nasprotna, zato obstajajo primeri, ko duša ni mogla izraziti sebe ali uresničiti svojega dušnega načrta za inkarnacijo, ker jo je ego (nižji jaz) povsem preglasil. Glede kritične mase se seveda strinjam, da je potrebna, če želimo doseči premik na globalni ravni, vendar pa menim, da se čisto samo po sebi ozaveščanje na individualni ravni vendarle na zgodi.

Zato tudi obstajajo mehanizmi, ki v človeku vzbujajo občutek nezadovoljstva, kot so na primer revščina, nesreče, bolezni itd., ki pridejo v življenje kot stimulatorji ozaveščanja. Dejstvo je, da sem prihajamo zaradi rasti in razvoja duše in ne obratno, torej je vendarle vse podrejeno duši in ne telesu, kot nam želi prikazati nižji jaz. Osebno menim, da priznavanje tega oz. dopuščanje te možnosti odpira vrata do ustreznih dejanj na področju duševnega razvoja, ta pa naposled pripelje do ozaveščanja. Človek, ki je na primer zbolel, mora (ni druge, razen, če se sprijazni s tem, da bo podlegel bolezni) spremeniti izhodišča, po katerih je živel doslej ter obrniti smer življenja k duševnemu razvoju. Torej ga bolezen (ali kakšen drug, zanj pomemben “trigger”) “prisili”, da začne delati na sebi, to pa je v interesu duše. Če tega ne stori, je duša naposled prisiljena zapustiti takšno “nekooperativno” telo in začeti znova, vendar pa tega ponavadi sama po sebi ni načrtovala. To izhaja iz raziskovanja vprašanj, ali je duša v osnovi pokvarjena, ko na primer človek zagreši zločinsko dejanje? Raziskave na temu področju kažejo, da ne, saj je takšno dušo preglasil nižji jaz in pa možgani oz. razum, ki so se sprevrgli bodisi zaradi vplivov socializacije ali pa možganske kemije. Duša v takšnem telesu zelo trpi in komaj čaka, da ga zapusti, po prihodu v duhovni svet pa ponavadi tudi sledi precej intenzivno adaptiranje na duhovni svet oz. “čiščenje” telesnih ostankov, ki so se prisesali na dušo. Takrat govorimo o t.i. poškodovanih dušah. Vidimo torej, da lahko razum in nižji jaz dobesedno poškodujeta dušo in v takšnih razmerah se seveda kljub še tako veliki želji duše, ozaveščanje ne bo zgodilo, razen v primeru zunanjih vplivov, kot je v primeru zločincev na primer dolgoletna zaporna kazen, kateri lahko potencialno sledi tudi katarza.

Lepo je če deliš