Reply To: Bolna in revna družba
Forum Duhovnost › Forumi › Duhovna rast › Bolna in revna družba › Reply To: Bolna in revna družba
Robert ZupančičIrena wrote: Si predstavljate, da bi vsak počel tisto, kar ga veseli in čemur je
predan? Ko bi se hkrati, istočasno »s praznjenjem« že »polnil« in ne bi bil »Marijageld
15. v mesecu dan x«. Bi bil tak »delavec« potreben dopusta v smislu
odtegnitvi dela? Res je obupna država in
politika z njo, ker nam ne daje (pravega, primernega, ravno zadostnega) dela.
Ampak še bolj (ob)upni smo posamezniki,
ki delamo kar nas ne izpolni in še huje – ne delamo tisto, kar nas…Irena
V enem svojih postov zgoraj sem že opozoril na rešitev takšnih zagat, ki jih omenjaš in seveda še mnogih drugih, ki jo vidim v SAMOZAPOSLITVI. Takrat lahko človek dela kar želi, za kar je “poklican”, saj bo pri takšnem delu užival, poleg tega pa se tudi izkazal, saj mu delo ne bo odtujeno, poleg tega pa bo delal ZASE, ne za druge! Spomnim se nekega bivšega sodelavca, s katerim sva še v času službovanj “morala” nekajkrat na leto ob vikendih sodelovati tudi na sejmih (pač, biti na voljo, da si “poštukal” prazen prostor). In ga je neke takšne nedelje klical oče, sicer že star in uspešen obrtnik ter ga vprašal kje se nahaja. Sin (sodelavec) mu je odgovoril, da na sejmu, oče pa ga je vprašal nekaj, kar sem si dobesedno “vžgal” v srce: “SLUŽIŠ ALI HLAPČUJEŠ?” Eno je delati ZASE, čisto nekaj drugega pa je hlapčevati za druge. Seveda želijo vsi šefi v vseh službah zaposlene prepričati, da pravzaprav delajo zase, vendar pa bi v tem primeru bili SAMOZAPOSLENI, potem bi pa resnično delali ZASE, torej služili…
Samozaposlitev pri nas preferiram zato, ker so v Sloveniji delovne razmere v podjetjih vse prej kot delavcu prijazne. Zaposleni je tukaj bolj ali manj le subjekt, ki ga je potrebno čim bolj izkoristiti in ga močno podplačati, kar se vidi že na razgovorih za službo, kjer kandidate izbirajo tudi po tem za kolikšno plačilo so pripravljeni delati. Delodajalci pri nas torej iščejo maksimum, dali pa bi minimum, kar se velikokrat tudi uresniči, saj je izjemno veliko ljudi v zasebnem sektorju uradno zaposlenih za “minimalca”, dogovorjeno razliko pa izplačujejo v obliki (neobdavčenih) potnih stroškov in drugih prejemkov, vse zato, da bi delavec lastnika stal čim manj, njemu pa bi ostalo čim več. To je realna slika slovenskega turbo kapitalizma, ki ga v zahodni Evropi ne poznajo. V Nemčiji je delavec izjemno cenjen in temu primerno tudi obravnavan, zato se lahko v Dalmacijo vozijo z “nobel” avtomobili in za sabo vlečejo večmetrske jahte. Pri nas pa čedalje več ljudi dopust preživlja doma, ker si ga enostavno ne more privoščiti… Kako narobe svet je pri nas lahko vidimo že pri poklicu komercialist, ki predstavlja hrbtenico skoraj vsakega podjetja, ki se ukvarja s treženjem. Med tem, ko so dobri komercialisti v Ameriki lahko milijonarji, jih pri nas mezdno plačujejo z mininalnimi osnovami ter izjemno nizkimi provizijami na ustvarjen promet, tako, da reveži delajo “kot črnci”, da si potem zaslužijo morda za nekaj “fičnikov” višjo plačo od povprečne. Pri nas se delodajalci večinoma resnično gredo sužnjelastniški sistem, pri čemer gredo nekateri celo tako daleč, da od zaposlenih zahtevajo skoraj nemogoče žrtve, ves čas pa jih manipulirajo s prikritimi grožnjami po odpovedi delovnega razmerja. In da ne omenjam problematike rednih zaposlitev za nedoločen čas, ki so pri nas že stvar izumrtja. V tem primeru te ne “šmergla” niti banka za kakšen kredit, ki bi ga na primer mlada družina “krvavo” potrebovala, da bi se osamosvojila, in začarani krog je sklenjen. Kako bo takšen človek ZADOVOLJEN v takšnih razmerah? Rešitev je torej v SAMOZAPOSLITVI, kjer se tudi izkaže “iz kakšnega testa si”: sposobni in inovativni proderejo in si zagotovijo svoj del pod soncem, ostali pač ostanejo zadaj in se grejejo na “sončni upravi” ali pa hlapčujejo pogoltnim slovenskim turbo kapitalističnim delodajalcem, od katerih se niti eden ne vozi v avtomobilu, ki ne bi bil visoko luksuzen.
Ampak, kot rečeno, so si za takšno stanje po večini ljudje krivi sami, ker PRISTAJAJO na sužnjelastniški odnos ali pa pričakujejo preveč. Imam kolega, ki že leta vegetira na “sončni upravi” in si “kao” išče neke službice, seveda brez uspeha. Ima pač prevelika pričakovanja, ki jih delodajalci niti v sanjah niso pripravljeni izpolniti. In že nič kolikokrat sem ga spodbujal naj se samozaposli, med tem, ko izgublja čas z brezplodnim iskanjem “idealne” zaposlitve, pa mu ta ideja nekako ne diši preveč, ker zahteva preveč “žrtev”. OK, ni problema, pa naj bo tako, kot SAM ŽELIŠ! Še vedno je vse stvar mentalitete in odnosa do življenja. Problem Slovencev je še vedno v tem, da NE PREVZEMAMO ODGOVORNOSTI ZASE, pač pa smo prepričani, da mora nekdo pač poskrbeti za nas, kot je bilo v socializmu. Delno je za to kriva vzgoja staršev, ki pa so še živeli v drugem času, zato ne razumejo, da je danes drugače, pa tudi zasebništvo je bilo takrat precej negativno obravnavano, zato imajo tudi oni še vedno precej odklonilen odnos do tega vprašanja.
Robert Zupančič2012-08-23 09:19:11