Reply To: Bolna in revna družba
tadej pretner wrote: Moje mnenje je, da je vzrok bolne družbe globalizacija, ki nam je bila pred nekaj desetletji predstavljena kot privlačna možnost splošnega gospodarsko-ekonomskega sodelovanja, kulturnih izmenjav … V ozadju smeri, v katero se je začela družba razvijati, pa je nedvomno želja po dobičku, ki je namenjen le peščici izbrancev. Z zaostritvijo tržne konkurence in vzpostavljanjem prostega trga, pa je začela realizacija te želje potekati skozi zmanjševanje plačil za opravljeno delo, iskanje poceni delovne sile, izkoriščanje družbenih razlik, ponekod pa tudi vključevanje otrok v delovne procese. Proizvodnje je zato vedno manj, vedno manj je delovnih mest, ljudje, ki službe še imajo, pa se jih oklepajo tudi za ceno nezadostnih in nepoštenih plačil, različnih oblik izkoriščanja in slabih odnosov.
Kako se vse to odraža na vse ravni družbe?
Tadej je izjemno lepo, zgoščeno in konkretno pokazal na pravi obraz današnje družbe. Kolektivna zavest je podlegla korporacijskim diktatom visokega kapitala, pri čemer je resnično težko ohraniti lastno smer, saj to v mnogočem pomeni “scati proti vetru”, pa čeprav sta v zadnjih nekaj letih individualizem in inovativnost bolj priznana in celo do neke mere spodbujana.
Sam se bom s svojim razmišljanjem še nekoliko zadržal pri vprašanju eksistence in materialnega. Dejstvo je, da v polju realnosti materialnega človek težko razvija še kakšen drug del sebe, vendar pa je v marsičem za takšno stanje kriv tudi človek sam. Gre za fenomen vere v denar, ki je nadomestila vero v boga (počelo) ter predstavlja prepričanje, da je denar resnična vrednota, ki jo je potrebno za vsako ceno zasledovati. In resnično večina ljudi na oltar potiskanega papirja polaga velike osebne žrtve, o katerih je spregovoril že Tadej. Denar nam je pozornost od življenjsko pomembnih vprašanj speljal na pridobitništvo kot edini cilj, ki ga je vredno zasledovati. V tem delu, ko se vključi zraven še pohlep, je človek edinstveno bitje na modrem planetu, saj je edini, ki prekomerno kopiči zaloge. Tudi nekatere živali kopičijo zaloge, vendar pa je to nagonsko pogojeno in potrebno, saj nekatere vrste živali prespijo dolge mesece, zato morajo ustvarjati zalogo v hrani dobesedno ali pa kot zalogo tolšče, sicer pa običajno opica (in vse druge živali), ko je lačna vzame eno banano in jo poje ter naslednjo utrga šele takrat, ko je ponovno lačna. Tudi leva še nismo mogli nikoli videti upleniti več gazel hkrati, saj jih ne potrebuje. Človek pa je v tem pogledu drugačen in pravzaprav predstavlja “virus” za zemljo. Tukaj seveda govorim o ljudeh, ki živijo na nivoju živalskih nagonov in se z zavestjo niso še dvignili na višje nivoje zavedanja.
Takšni ljudje podlegajo iluziji zbiranja denarja, ki pa jim omejuje svobodo, ki jo čutijo na vseh ravneh: v službi (ko zaslužijo manj kot si želijo), na potrošniškem parketu (ko si lahko kupijo manj kot si želijo njihove oči), na družinskem nivoju (ko trpijo odnosi) ter tudi na zdravstvenem področju, saj je bolezen posledica dlje časa trajajoče motnje na duhovnem nivoju, ki se postopoma prebije do snovnih ravni. Velik del krivde tukaj nosi tudi institucionalna religija, ki je povsem zatajila, vendar je to morda tema za kdaj drugič. Namesto da bi človek torej živel, se samovoljno podaja na t.i. “podganjo dirko” in životari v iskanju izhoda iz pasti, v katero se je ujel, pri tem pa zboleva psihično (čedalje več ljudi je na antidepresivih) in telesno (uradna medicina potrjuje, da bo do leta 2030 kar za 70% več rakavih obolenj, kot jih je danes!!!!).
Težava je v tem, ker je denar prikrita metoda zasužnjevanja ljudi, ki je bil ljudem postopoma vsiljen kot menjalno sredstvo in vrednota, za katero se je vredno potruditi. In kar je najbolj zanimivo pri tem je, da nas v to sužnjevanje niso prisilili v silo, ampak smo se prostovoljno, brez upiranja priklenili v verige. Predstavili so nam pravila igre, ne pa tudi posledic, katerih človek ne pozna dovolj. Sčasoma je denar in njegovo kopičenje postalo glavni cilj naporov človeštva. Denar kot sredstvo ustvarja tudi umetno diferenciacijo med ljudmi, ko jih deli na revne in bogate, sposobne in manj sposobne, odvisne in neodvisne. Danes se je vrednota denarja tako usedla med ljudi, da deluje že kot mamilo, saj večino dejavnosti in aktivnosti ne izvajamo zaradi njih samih, pač pa zaradi denarja – povsem nenaravnega motiva! Od tod tudi vsesplošna in čedalje bolj pristotna odtujenost delu, ko ljudje delujejo le še za “mezdo”, kar ustvarja vsesplošne težave, ki so čedalje bolj neobvladljive. Težava je tudi v tem, ker denar generira tekmovalnost, to pa je samo ena izmed stranskih metod zasužnjevanja po staro-rimljanskem zgledu “kruha in iger”, saj s kopičenjem denarja in potrošniško obremenjen človek nima ne časa, ne energije in volje, da bi se ukvarjal z družbeno pomembnimi vprašanji, zato se povečujete apatičnost in čedalje večji obup. Pohlep in tekmovalnost generirata tudi strah, da ostaneš praznih rok, kar človeka zanesljivo ropa sočutja, medsebojnega spoštovanja in ljubezni, strpnosti, obzirnosti itd., namesto tega pa ustvarja napetosti, samoljubje, nadutost, nestrpnost, agresivnost in sovraštvo. Seveda pa se tega na globalni ravni zaveda le malokdo, saj nam je to postal že povsem normalen del življenja. Drugega in drugačnega sploh več ne poznamo, že tisto, kar so uživali naši stari starši pa je postal mit in legenda.
Tadej je omenjal, da ljudje vztrajajo v službah, ki jih ne zadovoljujejo in podlegajo različnim pritiskom ter celo znižanjem že tako ne zavidljivih dohodkov, kar je spet nekaj, na kar ljudje pristajajo prostovoljno, ker jim je tozadevna varnost pomembnejša od svobode. Ironično pa je, da je ravno slednje bila zgodovinsko pogojeno daleč največja vrednota človeku, torej brezpogojna svoboda! Zato, da človek 10. v mesecu na račun dobi tistih nekaj “fičnikov” je pripravljen trpeti vse pritiske, ki jih prinaša “hlapčevanje” lastnikom podjetij, ki jim dajejo lažni vtis, da so zaželjeni člani kolektiva, v bistvu pa predstavljajo le nebodisi ga treba strošek, kar so ponekod že začeli reševati z uvedbo strojev, ki nadomeščajo ljudi. Stroji pač ne gredo na bolniške in porodniške, nimajo dopusta in ne zahtevajo trinajstih plač, pa tudi nikoli ne stavkajo. Rešitev tovrstnih zagat je lahko v samozaposlitvi, ki pa je vsaj pri nas večina še ne konzumira, pri čemer smo še daleč za Američani na primer, kjer celotna ekonomija temelji na podjetništvu. Težava je v tem, ker se povprečni Slovenec raje proda za lažni občutek varnosti, ki pa tudi čedalje bolj izginja celo iz nekoč tradicionalno varnih služb, kot je javna uprava.
Izpostavil sem torej stanje na ekonomskem področju ter opozoril na nekaj ključnih pasti, ki jih generira, sedaj pa se lahko počasi usmerimo tudi na oblikovanje možnih rešitev. 