Reply To: Anton Komat

[strelka]

RAZMIŠLJANJE OB DNEVU ZEMLJE

Preteklost ni pozabila na nas

»Kadar so vladarji postavili veličino oblasti nad veličino življenja, so prišle
vojne, opuščanje zemlje, najprej beg v mesta, kasneje še beg iz mest. Zemlja ni
mogla vzdrževati oblasti. Oblast je padla. Ostala je zemlja. Ostali so ljudje,
katerih edina moč je bila zemlja.«

Carlos Fuentes

Enega
najboljših opisov sodobne civilizacije lahko najdete v sijajni knjigi Šola
narobe sveta, ki jo je napisal Eduardo Galeano. V njej lahko preberete:
»Zastrupljena je zemlja, ki nas bo pokopala ali izgnala. Ni več zraka, le še
zadušnost. Ni več dežja, temveč kisli dež. Ni več parkov, samo parkingi. Ni več
družb, le še delniške družbe. Podjetja namesto narodov. Potrošniki namesto
državljanov. Konglomerati namesto mest. Ni več ljudi, samo javnost. Ni več
resničnosti, le še navidezna resničnost. Ni vizije, razen televizije.« V tej
civilizaciji, v kateri so stvari vse bolj pomembne in ljudje vse manj, so
sredstva ugrabila cilje: stvari te kupujejo, avto te vozi, računalnik te
programira, televizija te gleda. Diktatura izenačevanja je uničujoča kot vsaka
diktatura: svetu vsiljuje način življenja, ki človeška bitja kot fotokopije
razmnožuje v vzorne potrošnike. Vzorni potrošnik iz avtomobila izstopi le
zaradi dela ali televizije. Pred malim zaslonom presedi štiri ure na dan in
golta plastično hrano oz. odpadke, ki mu jih prodajajo kot hrano. Potrošniška
blaznost v vrtoglavem ritmu mode ustvarja vsiljene potrebe po nenehnih nakupih.
Stvari se v hipu postarajo in nadomestijo jih druge stvari še bolj kratkega
trajanja. Toda planetarni ekosistem ne zmore več oskrbovati nakupovalnih
centrov in vzdrževati potrošniškega delirija obsedencev. Ubogi ljudje, ki
orgazem doživljajo le med policami supermarketov, zbolevajo in njihove duše so
zastrupljene. Ubogi potrošniki ne vedo, da z denarjem lahko kupijo dvorec, ne
morejo pa kupiti topline doma; lahko kupijo zlato uro,

Najboljši
izraz za organiziran kriminal je globalna ekonomija.

ne
pa časa; lahko kupijo posteljo iz ebenovine, ne pa mirnega spanca; lahko kupijo
vsako knjigo, ne pa modrosti; lahko kupijo vsa zdravila, ne pa zdravja; lahko
si kupijo kateri koli položaj, ne pa spoštovanja; lahko kupijo plastično
kirurgijo, ne pa radosti bivanja; tudi seks lahko kupijo, nikoli pa si ne morejo
kupiti ljubezni. Na srečo so najlepša praznovanja duše zastonj: ljubezen,
radost, iskrenost in lepota niso naprodaj. Vzemimo si torej čas in se veselimo
življenja. Bi bili radi srečni? Bodite taki, kakršni ste, in zadovoljni s
tistim, kar imate. Bi bili radi nesrečni? Za začetek bodite nezadovoljni in vam
bo to takoj uspelo. Za sistem, ki mora prodajati vedno več, je nujno, da vedno
manj plačuje delovno silo, ki vse bolj tone v revščini in pomanjkanju. Kdor ni
ujetnik pomanjkanja, je ujetnik strahu. Nekateri ne spijo zaradi pohlepa po
stvareh, ki jih nimajo; drugi pa so nespečni zaradi strahu, da ne bi izgubili
stvari, ki jih imajo. Zato sočloveka prepoznamo kot grožnjo, ne kot srečanje.
Nad vso to pritlehnostjo pa finančniška banda ugrablja države, ki jih
skorumpirani politiki razprodajajo po stečajnih cenah.

Če
bi volitve lahko kar koli spremenile, bi bile prepovedane.

Najuspešnejše
so tiste industrijske panoge, ki najbolj zastrupljajo planet, reševanje okolja
nosi izjemne dobičke tistim podjetjem, ki ga najbolj uničujejo in poslovno
najuspešnejši so tisti kapitalisti, ki z najnižjimi stroški uničijo največ
narave. Skratka, najboljši izraz za organiziran kriminal je globalna ekonomija.
Pravijo, da so astrologijo izumili zato, da bi dajala vtis, da je ekonomija
eksaktna znanost. Ekonomisti že jutri ne bodo vedeli, zakaj se njihova
včerajšnje napovedi danes niso izpolnile. Niso sami krivi. Resnici na ljubo
nimajo več kaj početi, odkar je realna ekonomija prenehala obstajati in se je
umaknila virtualni. Dandanes vlada histerija finančnega špekuliranja, ki je
zrela za ordinacijo psihiatra. Ko so psihiatri izdelovali psihološki profil
osebja na VVall Streetu, so ugotovili, da tam paradira vsaj četrtina
psihopatov, zrelih za zdravljenje. Toda VVall Street je središče globalnega
Casino Royala in ujetnik odločitev, ki jih tam sprejemajo norci, je celotno
človeštvo. Norci vladajo, pametni pa norijo! Virtualna ekonomija premešča
velekapital, določa cene surovin, zemlje, vode in hrane, uničuje države,

Na
razvalinah starega sveta se rodi nov svet. Ali smo ga sposobni domisliti in
ustvariti? Ali smo sposobni tragično izkušnjo spremeniti v spoznanje?

privatizira
javno dobro in ustvarja rastočo množico revnih in lačnih. Njen jezik je poln
laži in sprenevedanj: kapitalizem je tržno gospodarstvo, imperializem je
globalizacija, kraja denarja so naložbe, bilančne poneverbe so kreativne
bilance, korupciji pravijo lobiranje, prodaji podjetij pod ceno se reče iskanje
strateškega partnerja, prodaji vnaprej dogovorjenemu kupcu za mastne provizije
pravijo dokapitalizacija, totalitarizem oblasti je pragmatičnost, zaton
demokracije je politični realizem, revščina je neprilagojenost v boju za
obstanek, ropanje revnih poteka v državah v razvoju, suženjstvo delavcev je
fleksibilnost človeškega kapitala, ob bombardiranju ubiti nedolžni civilisti so
kolateralna škoda, upornikom proti zločinom korporacijskega kapitala pravijo
teroristi, mučenje ljudi je psihološki pritisk, diktatura bankirjev je tehnična
vlada, kraja skupnih dobrin, npr. vode, je liberalizacija trga, družbeni
problemi postajajo policijski problemi. V globalnem Casino Royalu radi
postopajo tudi politiki. Nekateri tako ljubijo domovino, da bi jo najraje
pretopili na svoj tajni bančni račun na kakih Kajmanskih ali Deviških otokih. S
plenilskim značajem kajmanov bi radi ostali nedolžne device. Vestalke v templju
napuha in grabežljivosti. Toda ne krade se samo denarja, ampak tudi volitve, za
vsak primer, tako »za ziher«! Sicer pa, če bi volitve lahko kar koli
spremenile, bi bile prepovedane.

V takem svetu živimo skupaj z drugimi. Živimo v zgodovini in nanjo se moramo
odzivati v imenu nadaljevanja življenja. Tragedija nas je od nekdaj opozarjala
na človeško sposobnost samouničenja. A četudi bi se moški in ženske uničili, bi
nas preživela narava, da bi pričala o

Vsak
novi vladar zaukaže napisati novo zgodovino, ker ve, da je preteklost
pomembnejša od sedanjosti.

naši
norosti, da se nikakor ne znamo pomiriti s tem, kar nujno potrebujemo za
preživetje. Vsi smo zgodovino doživljali kot prizorišče nasilja. Vsi smo se
spoznali v njej. Zgodovina nasilja nam nalaga dolžnost, da ponovno poiščemo
čas, da ga soustvarimo, da najdemo čas, ki mu lahko rečemo, da je naš, pa
četudi je tragičen. Kajti le tragični konflikt omogoča preseganje grozeče katastrofe.
Katastrofa, ki je navadno uničenje, ne more postati tragedija, piše španska
pisateljica Maria Zambrano; po uničenju mora ostati nekaj, kar jo presega in s
tem reši. Po Nietzchejevih besedah se tako na razvalinah starega sveta rodi nov
svet. Ali smo ga sposobni domisliti in ustvariti? Ali smo sposobni tragično
izkušnjo spremeniti v spoznanje?

Vsi vojaški spopadi ali prevrati v človeški zgodovini imajo nekaj skupnih točk:
ponižanje in ropanje poraženca ter potvarjanje njegove zgodovine. Zmagovalec
vzame vse, tudi preteklost poraženca. Vsak novi vladar zaukaže napisati novo
zgodovino, ker ve, da je

preteklost
pomembnejša od sedanjosti. Preteklost je kot vidni del koralnega otoka, ki
počiva na plasteh mrtvih koral, ki segajo globoko pod gladino oceana. Tisto,
kar vidimo, je le majčken del celote, ki je prikrita našim očem. Skelet koral
zraste povprečno vsako leto za en centimeter, torej pomeni en meter sto let
njihove zgodovine, sto metrov debeli koralni apnenci pa izkazujejo starost
deset tisoč let! Na enak način naš sedanji svet temelji na milijonih in
milijonih dogodkov, ki so se zgodili v preteklosti. To, kar dodajamo v drobcu
časa sedanjosti, katero živimo, je popolnoma nepomembno. Nič od tega ni bilo
določeno v sedanjosti. Skoraj vse je bilo določeno že pred petdesetimi, sto
leti ali stoletji. Živimo na vrhnji, centimeter debeli plasti koralnega
grebena, ki je sicer visok nekaj sto metrov. In tega nikoli ne opazimo, čeprav
nas obvladuje nekaj, o čemer ne premišljujemo, to je preteklost. Razmišljamo o marsičem
v sedanjosti: o reklamah in pranju možganov, manipulaciji in zakonih oblasti,
goljufijah bankirjev, nasilju in nadzoru. Toda nevidna vladavina preteklosti,
ki določa skoraj vse v našem življenju, ostaja neopažena. Ampak prav to je
prava oblast, ki ima strahotno moč. Tako, kot je sedanjost določena s
preteklostjo, je določena tudi prihodnost. Prihodnost pripada preteklosti, ker
obe, preteklost in prihodnost, pogojujeta sedanjost. Živimo danes in šele jutri
bomo imeli pravo podobo sedanjosti. Tudi preteklost so ljudje živeli in ključ
preteklosti je sedanjost. Spominjamo se tukaj in zdaj! Ne smemo ločevati tega,
kar si lahko zamišljamo, od tega, česar se lahko spominjamo. Zato preteklost še
ni končana. In tudi prihodnost je že prišla, vse je tukaj in zdaj! Moramo najti
rešitve za svoje najstarejše težave. Vprašanja preteklosti bodo ostala
vprašanja prihodnosti, dokler tudi najstarejše težave ne bodo rešene.

V
preteklosti lahko najdemo rešitve za vse naše sedanje velike ekološke težave.

Živimo
obdani z izgubljenimi svetovi, zgodovinami, ki so izginile. Ti svetovi in te
zgodovine so naša odgovornost: ustvarili so jih naši predniki. Če jih bomo
pozabili, bomo sami sebe obsodili na pozabo. Če hočemo biti odgovorni za
prihodnost, moramo biti odgovorni do preteklosti. Če je vez s preteklostjo
pretrgana, je tudi uničena in človeku ne daje nobene opore več. Vendar je prav
izguba te povezave, izkoreninjenost, tista, ki povzroča, da živimo bolj v
prihodnosti in njenih obljubah zlatih časov, namesto da bi živeli v sedanjosti,
do katere pa naše celotno zgodovinsko ozadje sploh še ni prišlo. Ne živimo več
od tistega, kar imamo, temveč od iluzij in obljub. Cim manj razumemo, kaj so
iskali naši očetje in dedje, tem manj razumemo sami sebe in tako pomagamo z
vsemi silami povečevati izgubljenost in izkoreninjenost človeka. Smo pod
vplivom stvari in vprašanj, na katera naši starši in predniki niso odgovorili
ali jih niso dokončali. Otroci morajo odgovoriti na vprašanja, ki so se usodno
postavila prednikom, ali pa postoriti stvari, ki jih oni niso opravili.
Praktično povedano: izboljšanja, uresničena z vrnitvijo v preteklost, so
praviloma manj potratna in trajnejša, ker se vračajo na preizkušene rešitve iz
preteklosti. V preteklosti lahko najdemo rešitve za vse naše sedanje velike
ekološke težave.

V vsakem izmed nas spijo usedline preteklosti. Nič novega si ne domislimo, le
spomnimo se na tisto, kar so predniki pustili v človeškem duhu. Ponovno
odkrijemo nekaj, kar je bilo nekoč pomembno, zdaj pa je pozabljeno. To je del
življenja, življenje pa ne pozablja. Preteklost ste morda pozabili, vendar ona
ni pozabila vas. Prepričani smo, da smo veliko pametnejši od ljudi kamene dobe,
toda kdo od sodobnikov bi preživel v skalni votlini, si zakuril ogenj, si iz
živalske kože sešil obleko, izdelal lok in puščice in za hrano uplenil nevarno
divjo žival? Kamenodobni človek je bil polno razvit homo sapiens, ki se je
znašel pred težkimi težavami in jih rešil na presenetljivo preprost način.
Najboljšo ekološko filozofijo je najti v kameni dobi! Takratni ljudje niso
imeli le dovolj hrane, temveč tudi veliko več prostega časa, kot ga imamo
danes. Iznajditelji mita so uvedli kulturo, medtem ko so jo racionalisti samo
še spreminjali na slabše, do barbarstva. Ker je duh človeštva ostarel, smo
postali barbari, ki nismo na čelu velikega vzpona, temveč na čelu velikega
padca. Brezdušni smo, brez domišljije, brez velikih del umetnosti, brezbrižni,
brezobzirni in brutalni, držeč se zgolj materialnih uspehov, stojimo med
nekdanjo kulturo in ničemer. Smo novi nomadi brez korenin, izkoreninjeni
paraziti, brezdomni prebivalci velemest, ljudje dejstev brez tradicij in
zgodovinskega spomina, sebično inteligentni, vendar brezupno izgubljeni v
množici. Nimamo nikakršnega razumevanja za vse, kar se je še ohranilo s prenašanjem
iz roda v rod. Človek se je iz ptičje perspektive spustil na žabjo. Ne gre za
nič manj kot za odgovor na bistveno vprašanje preživetja: Kaj je dovoljeno
človeku današnjega časa in kaj mora odločno zavrniti? Pri tem pa moramo
zgodovinsko dediščino in tradicionalna znanja nadgraditi z najnovejšimi
spoznanji znanosti.

To je Traditional Ecological Knowledge. To ni povrnitev na kamenodobni način
življenja, pač pa edina pot, ki nas reši iz grozeče katastrofe. Če kot družba
ne zmoremo najti odgovora na

Zgodovinsko
dediščino in tradicionalna znanja moramo nadgraditi z najnovejšimi spoznanji
znanosti. To ni povrnitev na kamenodobni način življenja, pač pa edina pot, ki
nas reši iz grozeče katastrofe.

to
vprašanje, je za posameznika bolje, da si najde zatočišče za golo preživetje,
da postane kmetovalec in daleč od ponorelega sveta preživi svoje življenje v
majhni miroljubni skupnosti. V vsakem primeru pa nas čaka, kar je zapisal
znameniti mehiški pisatelj Carlos Fuentes: »Nihče ni odnesel cele kože, ne poraženci,
ki so videli uničenje svojega sveta, ne zmagovalci, ki niso nikoli v celoti
uresničili svojih stremljenj. Oboji so morali zgraditi nov svet na skupnih
ruševinah.« To so naši predniki že doživeli po padcu rimskega imperija, ko je
svet za več stoletij potonil v čas brez zgodovine, v dobo teme. Preteklost ni
pozabila na nas!

Anton Komat

Lepo je če deliš

The Secret Key is In You..!