Odgovori na: Prekinitev odnosa in občutek krivde

[glas]

helena je napisal/a:

Vsi vstopamo v odnose (prijateljske in ljubezenske) in na začetku običajno zgleda obetavno, čez nekaj časa pa enemu od dveh ni več do tega, da bi bil še naprej v odnosu in se odloči, da odnos prekine. Drugi, ki želi ostati v odnosu in ga razvijati, je zaradi tega prizadet. Vprašanje se glasi: ali je tisti, ki prekine odnos “kriv” za čustveno in še kakšno bolečino prizadetega? Nekako se mi zdi, da ne, saj ne moreš vnaprej predvideti, kam bodo šle stvari, da bi se takoj izognil odnosom, ki ne peljejo v želeno smer, razen če nisi zelo intuitiven in/oz. pozoren na vsa začetna opozorila. Po drugi strani pa je vendarle prisoten nek slab občutek, predvsem občutek krivde, ki je lahko kar moreč, ko si ti tisti, ki je pobudnik prekinitve odnosa. Večkrat sem bila na obeh straneh, tako da vem, kako je, če si ti tisti, ki je končal odnos, ali pa oni drugi.

Če si že bila tolikokrat na obeh straneh ali pozicijah, potem si morala že do dobra izkusiti vse to..  Zakaj te potem še vedno vleče v ponavljanje izkušnje, ki jo imaš že tako odživeto iz vseh možnih perspektiv?!

Najlažje si začneš razlagati svoje početje, če razumeš potrebe, ki ti jih vsiljujejo tvoji stari čustveni zapisi, kar nisi več ti.  Preberi malo več o naravi čustev, ravnokar teče ena druga tema še:  https://forum.duhovnost.eu/forum/tema/custva-in-custvena-stabilnost/

O naravi odnosov in principih imaš zelo dober opis od Tadeja!  O naravi čustev pa boš morala tudi globoko zakorakati vase..

Gre za to, da tvoje lastne čustvene potrebe, ali to kar ti pričakuješ v odnosu in od odnosa, so takega tipa, da ti nato skreirajo tak (iluzorni) začetek in tako (katastrofaln) konec..  In čustva ki so ti osnova tvojega odnosa, ki jih jemlješ kot najbolj normalna ali jih pojmuješ kot ves smisel tvojega odnose, so tista, ki so potrebna ozdravljenja..  Gre za tisti del tebe, o katerem še sploh nikdar nisi podvomila, da je kaj narobe z njim..   kaj šele, da bi ta del lahko kreiral kaj slabega..  Vedno je iz tvoje strani v odnosu dojeto le, da je ta “dobri del” bil enčas izpolnjevan, živet, kasneje pa se je začelo dogajati nekaj, da “ni več bil” in je trebalo iti narazen..  In ta del, ki je in ki ni več, vprašaj se kaj sploh to je?  Mogoče je pa vse v tem delu v katerega tako sveto verjameš!   Vprašaj se kako bi izgledali tvoji odnosi, če ves ta del tebe, ki te sedaj žene v odnose, če sploh ne bi več obstajal?  Najprej morda ne boš sploh videla smisla za odnose, nato če se vseeno igračkaš naprej, najdeš skoraj nezaznavne pridihe, kako bi mogoče pa vseeno lahko bilo možno se iti neko obliko odnosa, nato pa če najdeš še višje smisle za odnose in še druge duhovne namene, pa počasi začneš dobivati sliko, kako bi pa izgledal odnos v katerega začneš vstopati bolj nežno, radostno, nato tudi izpolnujoče in če pride do tega da začneš tudi izstopati je proces podoben ali čisto enak..  in ko se lotevaš odnosov iz te točke, so ponavadi vsi vpleteni v podobnem procesu,..   pa tudi če slučajno niso, zakaj bi tebe potem to še sploh obremenjevalo..

 

Lepo je če deliš

“Synchronicity is God’s way of remaining anonymous.”