Reply To: 5. teden procesa prisotnosti
Forum Duhovnost › Forumi › Duhovna rast › 5. teden procesa prisotnosti › Reply To: 5. teden procesa prisotnosti
tadej pretnerBrane wrote: Lepo pozdravljeni Tadej in vsi ostali,
Nekako se mi ni utrnila ideja v katerem poglavju oziroma podrocju zastaviti naslednje vprasanje, zato sem odprl kar novo temo.Skratka pricel sem delati proces petega tedna prisotnosti in spoznal, da mi verjetno pojem identifikacije v pogojenem svetu locenosti ni najbolj jasen. Kot je bilo povedano se pri rojstvu in meditaciji zavedamo vsega kot dela celote in smo tako s clovestvom in vsem stvarstvom nasplosno bolj polno povezani. Z odrascanjem oziroma vsakdanjim zivljenjem v pogojenem stanju nizkovibracijskih polj pa zivimo nepopolno, z delovanjem, ki ni zavestno (tukaj in sedaj) polnim delitev in sodb; pricnemo se identificirati z imenom, pametnostjo, imetjem, socialnim statusom, to je dobro dobro uno je slabo itd. Oziroma uporabljamo identifikacije razlicnih kategorij in tu se mi zastavi vprasanje, ali je res, da ce sem za ali proti necemu, ne morem videti resnicne narave stvari.Naj ponazorim svoje vprasanje z banalnim primerom; sem proti vojni, ker je vojna tralala in hopsasa itd. sem za mir, povezanost, harmonijo tralala. Ko se je v Vietnamu odvijala vojna je po nekem trajanju te vojne ameriski folk in ljudje po svetu z demonstracijami dosegli ustavitev vojne, torej so se zavzeli proti slabemu, za dobro in mir proti nasilju. Mislim da je v tem in taksnih primerih dobro se opredeliti za ali proti, ker po drugi strani dandaners nihce ne protestira proti kaksni koli vojni vec in to je prakticno cisti nihilizem in pragmatizem, ali res lahko v tem primeru vidim cisto naravo stvari?
Po definiciji je identifikacija proces, pri katerem se zabriše meja med subjektom in objektom – v tem primeru med tabo in poljem vojne, proti kateri si. Ob tem sem se spomnil tudi misli, ki sem jo nekoč prebral – »raje imamo nepravičen mir kot pa pravično vojno«. Kadarkoli smo s kakšnim prepričanjem identificirani, nimamo svobodne volje, ne odločamo mi, ampak polje naše identifikacije!!!
Popolnoma jasno je, da se v pogojenem svetu pogostokrat moramo opredeliti. Naše opredelitve so lahko plod odzivnega modela naših bazičnih identifikacij (identifikacija z žrtvijo, mučenikom, strahom ali nezrelo osebo – o teh identifikacijah vam še nisem predaval), ali pa globoko zakoreninjenih vrednot. Ena od vrednot je recimo svoboda. Ali lahko govorimo o nekem človeku kot o stabilni osebi, če svojih vrednot me živi? Zagotovo ne. Če jih ima vase »vsajene« se bo vedno, kadar ne bo ravnal v skladu z njimi, pojavilo kakšno destruktivno čustvo, kot npr. občutek krivde ali slabe vesti!
Kadar svoje vrednote tudi živimo, govorimo o vrlinah. Lahko se je držati vrednot takrat, ko je vse o.k., na preizkušnji pa so, kadar ni. Predstavljaj si, da nek narod leta in leta izkorišča drugega. Je torej v vlogi agresorja, drugi pa v vlogi žrtve. Ena od poti, da greš iz vloge žrtve je, da se konfrontiraš. In ko pride do preboja kritične mase tistih, ki želijo vrednoto svobode tudi živeti, je povsem naravno, da pride do spopada.
Opisal sem le en primer. Škoda, da si zadnjič manjkal, ko sem predaval o telesu bolečine – pri vojni gre namreč pogosto za to, da se skozi spopad sprocesira telo bolečine tlačenega naroda, ki bi sicer kolektivno vztrajal v identiteti žrtve. Vloga vojne je torej lahko na nek način tudi evolucijska – dejansko v neki situaciji pride do takšnih napetosti, da se telo bolečine tlačenih »mora« sprocesirati. Vojna, do katere pride na tak način, ima seveda povsem drugo »kvaliteto« kot pa npr. osvajalna. In verjemi, da je v takšnih vojnah med tistimi, ki hočejo v nekem trenutku vrednoto svobode živeti, veliko takšnih, ki so sicer a priori proti vojni, a jih je tenzija bolečine tlačenja preoblikovala v ljudi, ki so odločeni vrednoto svobode izboriti.
Misliš da večine tistih, ki vse skupaj opazujejo »od zunaj« in so a priori proti vojni razmišlja tudi na tak način in ima idejo, kako situacijo rešiti na miren način?
Brane wrote:
Drugi primer je Jezus, ki je imel tezave za casa svojega delovanja s takratnimi Farizeji, visoko izraelsko duhovscino, ki so vse skozi Jezusu metali pod nos, da spostujejo zapovedi (256 negativnih in 256 pozitivnih)in da so oni edini ki kaj o Bogu lahko povejo in da so gospodarji in experti na podrocju duhovnosti in da kdo je on ki jih bo nekaj ucil in jim je na nekem mestu povedal, da je ljubezen najvisja zapoved, vse ostale zapovedi nimajo veljave brez nje, torej je nekako rekel to je prav in tisto kar vi pocnete ni.A mi lahko kaj poveste o tem?
Bom začel karikirano – žival prepozna knjigo kot barvni predmet, neandeertalec prepozna ISTO knjigo kot barvni predmet poln neznanih simbolov, pa še celo Brezo in Avatar ISTO knjigo prepoznata različno – le da onadva skozi razumevanje vsebine potem, ko sta jo prebrala. Vsak od teh je knjigo prepoznal glede na svojo stopnjo zavesti in znanja, in glede na svojo stopnjo zavesti in znanje, je imel vsak od njih prav!!!!!!! Glede na svojo stopnjo zavesti so imeli torej Farizeji prav in zato je logično, da niso sprejeli Jezusovega pogleda, saj je ta izhajal iz pozicije višje stopnje zavesti in večjega znanja. Nisem poznavalec Svetega pisma, ampak če je Jezus zanikal njihova učenja in jim skušal predstaviti svoja, je prišlo do “srečanja” dveh polj različnih realnosti – polje Farizejev je to srečanje prepoznalo kot grožnjo za svoj obstoj in Farizeji, ki so bili z njim identificirani, so pač reagirali kot so.
Ljubezen, o kateri e govoril Jezus se nanaša na medsebojno povezaniost in tega pač Farizeji niso bili sposobni dojeti.
Brane wrote:
kaj je pravzaprav skrajnost kot skrajnost in da ne morem spoznati resnice na ta nacin, skrajnost ljudje opredeljujejo oziroma pojmujejo na razlicne nacine, kako vedeti kdaj sem v skrajnosti in kdaj ne?
V kontekstu identifikacij takrat, ko si z nečim identificiran, začneš prepoznavati tiste, ki so tudi (ti so naši) in tiste, ki niso (ti pa niso naši). Ob globokih(skrajnih) identifikacijah jih prepoznaš kot sovražnike (to je npr. vzrok verskih vojn). Pa ne bodimo ravno ekstremni – o neki vrsti skrajnosti v identifikacijah govorimo takrat, ko te motijo stališča tistih, ki mislijo in delujejo drugače kot ti in skušaš narediti vse, da jih prepričaš, da se motijo in da imaš prav ti.
Brane wrote:
Na Pašmanu sem sicer spoznal Hira Ratan Maneka, ki jo propagira in tudi poskusil gledati v Sonce in če me spomin ne vara, se to dela s tako priprtimi vekami, da do utripanja sploh ne pride – res se ne spomnim točno, sem poskusil le enkrat.