Reply To: Transurfing realnosti
Forum Duhovnost › Forumi › Duhovna rast › Transurfing realnosti › Reply To: Transurfing realnosti
AVATAREvo nekaj za prave Transurferje, ki sledijo samim sebi-svojemu svetu.
Tudi svežina spremembe, ki za kratek čas osvetli življenje, zelo hitro izgubi svoj sijaj. Nenavadno postane vsakdanje, praznična radost se izgubi v vsakdanjiku. Dolgočasno…
Pojavi se retorično vprašanje: kaj je dolgčas? Nimamo jasnega odgovora. Lažje opišemo načine, s katerimi ga preženemo. Da bi pregnala dolgčas, si duša in razum izmišljata najrazličnejše igračke, ki nam ustvarijo raznovrstne vtise. Igračke so odlično sredstvo proti dolgčasu. Sama igra je še boljša.
Zraven vožnje so zelo popularne igre skrivalnice, lovljenje in ostale zabavne različice. Ko človek odrašča, si išče vse bolj zanimive načine za razvedrilo – od športnih tekmovanj pa vse do virtualne resničnosti. Tudi številni poklici v svoji osnovi niso nič drugega kot igra.
Pravzaprav, zakaj številni poklici? Ali sploh obstaja poklic, na katerega ne bi mogli gledati kot na igro? Vsakič, ko človek nekaj dela, sodeluje v igri. Tisto, s čimer se ukvarjajo otroci, odrasli pokroviteljsko imenujejo igra. Odrasli pa igrajo igro, ki jo pomembno imenujejo služba. Oboji se svojim aktivnostim posvečajo s polno odgovornostjo. Vprašajte otroka, kaj dela in zagotovo vam bo resno, mogoče celo zaskrbljeno odgovoril, da se igra. Če boste odraslega človeka poskusili odvleči stran od dela, se bo uprl: ”Imam delo, ne morem!”
Tako lahko igra postane resno delo. Kaj dela otrok, ko se ne igra? Navadno ustvarja nered. Kaj pa odrasel človek? Lenari – pri odraslih to tako imenujemo. Nedelo pa človeka hitro utrudi, ker človeku postane dolgčas, zaradi česar se znova rodi želja za nekakšno vrsto igre.
Ali so igre potrebne, da preženejo dolgčas? Ali če vprašam drugače – je dolgčas posledica pomanjkanja vtisov?
To vprašanje pravzaprav ni tako trivialno, kot se zdi na prvi pogled. V osnovi potrebe po igri se skriva potreba, ki je stara kot ta svet. Kaj je osnovna potreba vsakega živega bitja? Preživetje, nagon po ohranitvi? To verjamemo, ker je ustvarjen takšen stereotip. Vendar je to napačen odgovor. Mogoče nagon po razmnoževanju? Tudi to je napačen odgovor. Kaj torej?
Prva in osnovna potreba je, da v določeni meri samostojno razpolagamo s svojim življenjem – to je osnovni princip, ki vpliva na obnašanje vseh živih bitij. Vse drugo, tudi nagon po preživetju in razmnoževanju, je posledica tega principa. Z drugimi besedami, cilj in smisel življenja vseh živih bitij je upravljanje z realnostjo.
Vendar to ni mogoče, če si obkrožen s svetom, ki obstaja neodvisno od tebe in ki se obnaša popolnoma nenadzorovano ali celo sovražno. Vedno bo obstajal nekdo, ki ti bo hotel vzeti košček hrane, te pregnati iz toplega zavetja ali te celo požreti. Žalostno in grozljivo je, če življenja ne moremo živeti, ampak se nam le-to dogaja, človek pa ne more ničesar narediti. Iz tega izhaja močna, včasih nezavedna potreba, nadzorovati svojo okolico.
Nekaterim se bo zdela ta trditev nenavadna, ker je splošno znano, da je nagon po preživetju najosnovnejši in najbolj pomemben. Zdaj pa je kar naenkrat osnova nekaj drugega, nekaj še bolj pomembnega?
Vendar je to nenavadno samo na prvi pogled. Če opazujemo katerokoli živo bitje, ne glede na to, s čim se ukvarja (tudi če gre za boj za preživetje ali za razmnoževanje), bomo videli, da je osnova vsega vedno poskus prevzeti nadzor nad aktivnostjo okolice. Prav to je osnovni motiv in prvi izvor kakršnekoli namere, ki je v ozadju aktivnosti vseh živih bitij.
Nezaposlenost pomeni odsotnost nadzora. Iz tega lahko sklepamo, da dolgčas sploh ne obstaja – obstaja samo nenehna in nepotešljiva potreba po upravljanju z realnostjo. Ni pomembno kako, samo da jo podredimo svoji volji. V tem smislu je igra oblikovanje realnosti, s katero upravljamo.
Transurfing 4 – Upravljanje z realnostjo…Avtor; Vadim Zeland