tadej pretner wrote:
Glede na sosledje misel-čustvo-fizični odziv, lahko že majhen preobrat v našem mišljenju – če le ujamemo tisto pravo misel – zelo razrahlja naša čustva.
Navedeno sosledje ne pije vode. Misel je vedno zadnja. Vse je vibracija. Vibracijo zazna najprej telo, skozi katerega se dotakne čustev, sledijo pa misli – misel je to vedno predhodno čustveno obarvana. Zato tudi pogostokrat ne deluje »načrt vedenja«, ki ga omenja Mica. Ti imaš lahko načrt, ampak vibra v telesu zažene čustveni mehanizem odziva, – čim do takšnega avtomatičnega, zakoreninjenega odziva pride, so isli, ki temu sledijo, le posledica tega čustvenega mehanizma – zanesljivo destruktivne in ni šans, da bi z njimi lahko karkoli uravnaval ali krmilil. V tem uspeš le z dovolj razvitim »notranjim opazovalcem«.
Tole se mi pa zdi malo paradoksna logika. Jaz bi rekla, da od zunaj prihajajo impulzi in dražljaji, ki jih sprejemamo skozi čutila. Ta sprožijo v nas odzive – najprej se formirajo misli, potem čustva in nato se lahko pojavijo še reakcije tudi na telesu.
Denimo, da tvoja teorija drži. Kako bi se pa lotil reševanja psihosomatskih težav? Pa ne valda na telesu?
Telo je v resnici zadnje, ki nastrada in nas na zelo evidenten način opozarja, da je potrebno nekaj spremeniti. Razen seveda, če se telesno poškodujemo. Pa še za te primere so raziskali, da se veliko pogosteje poškodujejo ljudje, ki imajo čustvene težave…
V praksi se mi vedno znova potrjuje, da sprememba pogleda na svet kaj hitro vpliva na moje čustveno stanje in potem tudi kakšna bolečina ali drug znak na telesu kar mine. Seveda pa je treba najprej najti tisti globoko skrito, destruktivno misel. To je najpomembnejši in največji del naloge.
Usmerjanje pozornosti na dih ali kaj podobnega je zelo uporabna tehnika, a se je je treba pravilno lotiti. Zdi se mi, da gre pri tem velikokrat bolj za odrivanje čustev, zaradi česar se ustvarja še večja napetost. Z usmerjanjem pozornosti nekam drugam se čustva kondenzirajo v pravi naval, ki ga naša pozornost kmalu več ne vzdrži… Zato moramo pri tem usmerjanju pustiti prosto pot tudi čustvom (in seveda mislim). Ampak ne v smislu, da se jim prepustimo, ampak da jih zgolj opazujemo, kakršnekoli se že pojavijo…
Lilly